V 70. in 80. letih je veljal za enega najpopularnejših igralcev v nekdanji skupni republiki. Po diplomi iz igre na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti leta 1969 je sprva stopil na gledališke deske, kmalu pa je njegova podoba zaznamovala tudi filmske trakove. U gori raste zelen bor, Život je lep, Kiklop in Užička republika so le nekateri z resnično dolgega seznama filmov, v katerih je igral, v ZDA, kjer se je še med študijem na tečaj igre prvič vpisal leta '64, pa se je pozneje postavil ob bok številnim hollywoodskim zvezdam v filmih, kot so Harry Potter, Misija: nemogoče dve, Možje X, 5 dni vojne, letos si ga lahko obenem ogledamo v Legendi o Herkulu.

Legenda med igralci
Znan je po izvrstnih gledaliških vlogah, med katerimi so tiste, v katerih je upodobil Ojdipa, Hamleta in Riharda tretjega, a se je največ naučil prav od vloge, ki jo je – vsaj tako je prepričan – odigral najslabše: to je vloga Molierjevega Don Juana. "Iz te vloge sem se največ naučil in ta neuspeh mi je najbolj pomagal pri nadaljnjem razvoju," pripoveduje, še enega vidnejših uspehov pa je doživel v filmu Pred dežjem makedonskega režiserja Milča Mančevskega. Med vlogami, ki jih je odigral v Hollywoodu, zagotovo izstopa vloga v zadnjem filmu Stanleyja Kubricka iz leta 1999 Široko zaprte oči, v katerem je nastopil z Nicole Kidman in Tomom Cruisom, Kubrick pa mu je po snemanju izrazil željo po še enem sodelovanju, in sicer v filmu o Rasputinu, kar je razumel kot kompliment, a je na žalost režiser, ki mu Šerbedžija na kratko reče kar "genialec", kmalu zatem umrl.

Med pogovorom je Rade Šerbedžija poudaril, da se enega pravila drži že dolga leta. Tega mu je še med študijem igre predstavil njegov profesor - režiser Kosta Spaić -, ki ga je prepričal v to, da se mora pred vsakim nastopom ali vstopom v nov projekt vprašati, zakaj. "Lahko narediš kar koli, če le lahko odgovoriš na vprašanje, zakaj to počneš," mu je dejal, isto vprašanje pa si Rade Šerbedžija redno zastavlja še zdaj. "Vsak dan in za vse, kar delam, si ga zastavljam. To je zelo pomembno pri mojem poklicu, ki ga opravljam; to je seveda igranje. Ker človek vsak dan nekaj raziskuje. 'Tudi če bi hotel narediti nekaj najbolj norega na tem svetu, lahko to storiš', je rekel moj profesor Kosta Spaić, 'če veš, zakaj boš to storil.'" A v življenju, vsaj kar zadeva kariero, sprejema številne kompromise. "Moram priznati, da sem človek, ki sklepa kompromise. Torej nisem dovolj 'čist' v umetnosti. Zavedam se tega! Če bi hotel biti 'čist' v umetnosti, bi se moral nehati ukvarjati z marsičem, ampak to je zelo težko, ker moraš preživeti. Ker moraš varčevati, pa hitro skleneš kompromis. Delam torej tudi stvari, ki jih sicer ne bi nikoli delal." Najbolj pa ceni tiste umetnike, ki jim uspe s čim manj - gibov, mimike ali glasovne pretencioznosti - doseči kar največ. "To znajo vrhunski mojstri. Leonard Cohen to zna. Nima velikega glasovnega razpona, ampak njegova poezija je postala preprosto tako navdihujoča, da jo je vzljubil cel svet."

Leta 2000 je z Borislavom Vujčičem na Brionih ustanovil gledališče Ulysses, kjer še zdaj sede na režiserski stol ali odigra katero od vlog, kot je nekoč že dejal, pa se predstave, ki jih uprizarjajo v tem mednarodnem umetniškem središču sredi otoka -, v katerem želijo prepletati igro, glasbo, učenje in ustvarjalnost -, vedno

dotikajo življenja in politike. Še zlasti mu je pomembna visoka estetika predstav, ki pa so vselej vezane tudi na družbena dogajanja iz preteklosti ali sedanjosti.

Panika pred koncerti
Rade Šerbedžija je znan tudi po pisanju poezije in ne nazadnje po svojem glasbenem ustvarjanju. Izdal je štiri albume, ki jih občasno predstavi tudi na svojih koncertih, a se energija, ki jo da od sebe na 3-urnem koncertu, ne more povsem primerjati z energijo igranja v gledališču ali filmu, pravi. "To so posebne, malo drugačne energije. Koncert te res izčrpa. Ker si poln adrenalina vsaj kakšne 3 ure, tako da je treba 'zdržati' s to energijo. In takrat, ko si koncerti sledijo drug za drugim, se navadno čudim, kako to, da vedno znova zbolim ob koncu oziroma staknem kakšno virozo. To je po navadi v Beogradu. Organizem se preprosto iztroši. Potek koncertov je navadno takšen: začnem v Zagrebu, nadaljujem v Sloveniji, nato grem v Novi Sad in na koncu še v Beograd, kjer imam pred silvestrovim kakšnih sedem, osem koncertov, na koncu pa sem čisto 'dol'!"

A trenutki pred nastopom, so precej mrzlično, saj ga navadno člani spremljevalne skupine tik pred začetkom prosijo, naj že vendar pove, katere skladbe bodo izvajali med nastopom. Na obrazu se mu razvije hudomušen nasmeh, ko hiti pripovedovati: "Jaz ne delam premišljeno. Ta čas! Vedno je panika na koncu! Glasbeniki me vedno v zadnjem hipu prosijo: 'Daj Rade, deset minut do osmih je.' Pa grem in hitro pišem in pišem, pa polovico prečrtam: 'Ne, raje takole!' Potem jim končno dam tisti seznam skladb, na koncu pa med koncertom polovico skladb zamenjam. 'Ne, ne gremo, zdaj te, tisto drugo gremo', jim govorim vmes, oni pa note premetavajo sem in tja in iščejo nove (smeh). Jaz rad tako delam. Zato, ker me tak način navdihuje in vedno znova nekako preseneča."

A odlika njegovih nastopov je v dejstvu, da je sposoben v dvorani pričarati sproščeno, humorno, nekakšno "kavarniško" vzdušje. "Ja, to je moj slog. Meni je všeč, da sem 'prijatelj' z občinstvom in pogosto se mi zgodi, da se v čem zmotim, pa še enkrat ponovim. (smeh) In občinstvo se smeji, ampak to je tako 'ljudsko', to je lepo. Po drugi strani pa občinstvo, ki pride na moj koncert, ve, kaj lahko pričakuje. Svoje pevske kariere ne doživljam kot kaj posebnega. To je pač ena od stvari, s katerimi se ukvarjam. Rad imam nekatere pesmi, ki jih napišem. Številne sem napisal med vojno in imajo svoj pomen, saj so bile napisane s 'protivojnim sporočilom'. Prav na protivojne pesmi sem zelo ponosen, še posebej na skladbo Neću proti druga svog, ki je postala najbolj popularna pesem v Bosni pred vojno in kar dva meseca so se vsaka večerna poročila končala s to skladbo. A je po tem nisem več pel. Zaradi gnusa ob misli na vojno, za katero sem se boril, da je ne bi bilo. Ampak moje skladbe niso toliko pesmi, ne gre toliko za glasbo, kot gre za stvari v njih, za sporočila."

Ljubezen do Jadranskega morja
Najljubši igralec pokojnega hrvaškega pisatelja Miroslava Krleže, katerega klobuk je Šerbedžija nasledil in ga zvesto nosi s seboj, kamor koli gre, trenutno na Hrvaškem preživi največ časa. "Največ časa preživim na Hrvaškem, kjer tudi vodim naš festival na Brionih. Tam sem najgloblje občutil tisto, kar tudi sicer najbolj občudujem, to je Jadransko morje. Nor sem nanj! Obožujem sedenje na čolnu, kar počnem sam, ali pa lovim ribe s svojim prijateljem. In takrat, ko ničesar ne ulovim, se pač vozim po jadranskem morju. To je moja največja strast. Lovim na trnek in na parangal, predvsem na trnek, pa mi gre kar dobro, moram reči. S prijateljem Adijem sva letos v dveh urah

in pol ulovila 73 kilogramov orad, bilo je vsega skupaj 27 rib, vse po vrsti so tehtale od dveh do treh kilogramov." Na mojo pripombo, češ "ali ni to že malce kaznivo dejanje", pa z nasmehom na obrazu odgovori: "Seveda je kaznivo dejanje, ampak sva jih pač skrivala." (smeh)

V letih, ko je na Balkanu divjala vojna, je živel v Sloveniji, pridobil je tudi slovensko državljanstvo, nato se je preselil v ZDA, od letos ima tudi makedonski potni list. A prostor, kjer je "najbolj doma" - to je po njegovem mnenju tam, kjer gori ogenj v kaminu -, je v Istri. "Res je, zdaj moj ogenj gori v Istri. Ampak tudi v ZDA sem imel lepo hišo, kjer sem živel družinsko življenje. Veste, sem zelo 'družinski človek'. Imam veliko otrok, sam pa vedno rad kaj počnem. Vedno kaj kuham, če pa sam ne pripravljam hrane, stečem v kakšno dobro restavracijo in od tam prinesem hrano domov. Moja žena se vedno razburja, ker mora 75 odstotkov hrane zavreči, saj je toliko preveč nakupim. To imam po svoji mami (smeh). Tudi ona je kuhala vedno za najmanj 20 ljudi."

A tudi v Slovenijo se rad vrača. "Ko pridem v Slovenijo, je to vedno fantastičen izlet. Vedno sem tu del lepih doživetij, vedno se zgodi kak lep izlet, gremo v kakšno prijetno gostilno, vedno se zgodijo same lepe stvari. Grem v naravo, kjer je neverjetno lepo. Imam veliko prijateljev v Sloveniji, zato se tukaj vedno počutim lepo. Tega vam ne govorim iz vljudnosti, ampak povsem iskreno. Ampak tako se počutim tudi v Makedoniji, Bosni, saj imam rad narode, različnosti, rad spoznavam različne mentalitete narodov. Tako smo si podobni, a vendar tudi malce drugačni in te razlike rad raziskujem." Še danes pa se rad srečuje z mislimi na nekdanjo skupno državo in verjame, da bi morale posamezne enote nekdanje skupne države in druge sosede bivati v svojstvenem sožitju. "Veste kaj, zame so se stvari precej spremenile, ker to ni več država, v kateri sem bil rojen in v kateri sem zrasel. A ljudje so ostali isti! Nobena meja jih ne more spremeniti. Poglejte, Slovenija je vstopila v EU, tudi Hrvaška je, pa tudi Bosna, Srbija, Črna gora in Makedonija bodo vstopile. Vsi bomo znova v EU. In spet bomo kaj?! - To, kar smo vedno bili - eden ob drugem! Jaz lahko v slovenščini berem Prešerna, neki Anglež ali Nemec tega ne moreta in nikoli ne bosta odkrila te čudovite kulture, poezije. Slovenci pa lahko berete Ujevića v hrvaščini, lahko gledate hrvaške filme, mi pa slovenske. Toliko stvari nas povezuje. Jemo enako

hrano, pijemo enako pijačo, v ustih imamo enak okus zemlje, ki je ista in pika. In to nas povezuje. Zato ne moremo eni brez drugih. Ne gre torej za neko 'politično idejo o Jugoslaviji', saj bi lahko to isto zgodbo razširili še malo na Bolgarijo, pa na en del Grčije, tudi na Madžare in Romune, saj nas povezuje to neko zadnje 'skupno stoletje'."

Nogomet
Ne, v pokoj še ne bom šel, pravi. "Ne morem se ustaviti, preprosto moram ves čas nekaj početi. Zelo malo spim. Nocoj sem spal samo dve uri. Ulegel sem se pred televizijo, da bi si ogledal tekmo Hrvaška : Kamerun, pa sem zaspal. Zbudil sem se ob štirih, nato preklopil na druge kanale, da sem končno izvedel, kakšen je rezultat, nato so na nekem športnem kanalu pokazali gole in izvedel sem, da je Hrvaška zmagala s 4:0. In nisem več mogel nazaj zaspati." In tako je ob koncu snemanja intervjuja, ki je bil na Bledu prav med svetovnim prvenstvom v nogometu, razkril še eno od svojih velikih strasti: nogomet! Tega primerja z viteštvom – gre pač za zeleno polje, kjer se dva junaka pomerita v skoku za žogo, hiti razlagati svoj pogled na ta šport -, a najpomembnejša pri tem športu je po njegovem mnenju inteligenca. "Inteligenca, kaj lahko narediš s to žogo. Pa poglejte Messija, kaj lahko naredi v eni sekundi z žogo. To je božanstvo. On je kot najboljši baletnik v nogometu."