Jukič je pred kratkim postregel z novim projektom. Deseta plošča basista, aranžerja, skladatelja, pisca besedil in producenta je poklon ženski, njeni moči, predanosti, vztrajnosti. Ženske zgodbe podajajo Jadranka Juras, Mia Žnidarič, Nina Strnad, Nina Vodopivec, Tamara Obrovac, Anika Horvat, Maya, Tjaša Fabjančič, Gordana Hleb, Katja Šulc, Aphra Tesla, Astrid Kuljanić in Ana Bezjak.

Obiskovalci v Studiu Hendrix bodo deležni Krampanja po novem programu Odprta sezona lova na politike. Oddajo, ki se bo začela ob 18. uri, bo mogoče tudi tokrat spremljati tako na radijskih valovih kot tudi na spletni strani Radia Koper.

Pred koncertom je Jukič delil nekaj misli o svojem novem projektu.

Pred dnevi ste v SNG-ju Drama Ljubljana premierno predstavili svoj novi, deseti avtorski (dvojni) album Ženske. Če ste zelo kritični do svojih prvih džezovskih plošč, kakšni občutki vas prevevajo ob poslušanju zadnjega izdelka? Kako se počutite po odličnih odzivih, vezanih na premiero albuma?
Vsekakor je tu veselje po opravljenem delu, proces se je namreč začel ob izidu plošče Dobrote iz skrinje zarote leta 2011. Takrat so nastale prve skladbe za to ploščo. Vesel sem, da je končno sklenjen krog, od začetne ideje se je marsikaj obrnilo, ne nazadnje sem takrat mislil, da bo nadaljevanje Dobrot, da bodo moški solisti, a koraki so bili težki in počasni. Od trenutka, ko so v sliko vstopile ženske, so se stvari začele dosti lažje dogajati.
Same plošče sem se naposlušal med ustvarjanjem, trenutno sem bolj vesel vsake koncertne izvedbe, ker tam glasba dobi pravi veter v jadra. Glasbo dojemam kot živo stvar, zato se skoraj za vsak koncert pojavi neka nova ideja, nadgradnja obstoječega, pogled z drugega zornega kota. Studijski del (CD 1) je izhodišče, proces analogen solosplavarjenju z intervencijami mimoidočih. Posnetek oddaje Izštekani (CD2) je krstna plovba resnega plovila, poleti sta bili dve plovbi v polznano z manjšima posadkama, na Festivalu Slovenskega Jazza je bila plovba v neznano, posadka pa v srži spremenjena in še manjša. V Drami je bila ogromna jadrnica z največjo posadko do zdaj, plula je po ogledalu pod jasnim nebom. Regata z nasmehom, klasičen učbeniški primer nebrzdanega hedonizma. Vesel sem, da je tudi uradna premiera uspela, veliko ljudi je vložilo veliko truda, hvala vsem!

Pesem Pada dež je trenutno na glasbeni lestvici Točka. Se vam zdijo lestvice (in preostala tekmovanja, zbiranje SMS-glasov ...) pravi način za širjenje slovenske glasbe?
Glasba sama ni tekmovanje, je pa vsekakor prisoten boj za ušesa. Začaran krog ustvarjalcev, poslušalcev, medijev, organizatorjev, kapitala ... je poln pasti in ima svoje zakonitosti. To je predolga in preširoka debata, ki se je na tem mestu ne bi lotil. Bolj kot pravi način za širjenje slovenske glasbe me zanimajo druga vprašanja: dojemanje kulture, razumevanje avtorskega dela na različnih ravneh, vizije institucij in ljudi, ki jih vodijo, razumevanje in zavedanje odgovornosti, pomena in poslanstva različnih položajev. Izhodišča je treba spremeniti, a to so spremembe na dolgi rok, mislim, da so bile v primeru Slovenije ključne priložnosti zamujene. Govoriti o Švici ali skandinavskih deželah je bilo lahko, a težava je, če je vizija le ekonomska. Narod je kultura, ne ekonomija. Očitno je bil odgovor na vprašanje, v kakšni družbi želimo živeti, po osamosvojitvi večinsko definiran skozi prizmo ekonomije. Živimo v odmevu pomanjkanja vizije.

Kje je trenutno, po vašem mnenju, naša glasba? Nekoč ste izjavili, da bo glasba, ki jo poslušamo po radiih, pripeljala do imbecilov. Morda optimistično zastavljeno vprašanje, pa vendar: se je položaj kaj spremenil? So vse radijske postaje v istem košu?
Niso vse v istem košu, se pa vse dotikajo svojih odjemalcev in jih vztrajno vodijo žejne čez vodo. Za slehernika je lahko spremljanje medijev izključno en postopek s pripadajočim enoznačnim rezultatom in nič več. Rezultati pa so žal večplastni, saj absorpcija poteka na več ravneh skozi čas. In tam postane stvar zanimiva. Zelo duhamorno meso, ki pa se dotika vprašanja razumevanja odgovornosti vsakega izmed nas in vseh členov v verigi. Življenje nima časa za podrobnosti. Stabilnost ne temelji na vprašanjih, dvom je, ki ruši zanesljivost. In vsi se oprijemamo konstruktov, temeljimo na njih. Pustite jih, saj ne vedo, kaj počnejo …

Berete in gledate le izbrane strani na spletu, dokumentarce in poslušate glasbo, ki vas dvigne, ker "kaj lahko prispevam svetu, če bom zagrenjen". Je to neke vrste vaš življenjski moto ali zgolj odgovor na stanje v družbi in posledično v medijih?
Obstaja razlika med tiščanjem glave v pesek in samoobrambo, ki omogoča vstop v nov dan. Breme tega sveta je pretežko za posameznika, to je dejstvo. Sprejmem, da se absolutno ne zavedam, v kolikšni meri sem voden oziroma obstaja velika verjetnost, da ne generiram svojih misli, želja, občutij. V izolaciji ne živim, če kje, živim v iluziji, da mislim s svojo glavo. In sem istočasno vesel, ker mislim s svojo glavo. Smešna zanka, danes vse, jutri nič ne manjka. Trenutno so dnevi razpeti med dvema verzoma: pogosto uporabljen, a kljub temu priročno nerazumljen "Žive naj vsi narodi" in nekaterim preteč, drugim osvobajajoč "Ne koraka ovca vsaka". Vsekakor pa je v ozadju omniprisoten zloglasen, napačno interpretiran in zlorabljen slogan "Delo osvobaja". Ob predpostavki, da človek počne to, kar ima rad, odgovorno in predano, je to absolutna svoboda duha. Preden se začne rajanje, naj opozorim, da marsikje še predpogoji niso izpolnjeni, statistika še za zdaj žal ne napoveduje globalne nirvane.

V kakšno glasbo sicer verjamete?
V dobro. Ne glede na obliko, žanr, stil, predal ... Glasba je dobra in je slaba, tako kot besede, dejanja, energije. Glasba je energija, je sporočilo. In je orožje, danes bolj kot kadar koli prej. Dokazi so vsepovsod okoli nas. Glasba ni izjema, je talec in orožje kapitalizma. Ali nismo vsi, ali ni vse?

Vaša življenjska načela so vera v kreativnost, v sodelovanje in načelo, da delajmo dobro. Vidite veliko tega okoli sebe?
Vsak vidi tisto, kar hoče videti. Pogled si širimo ali zastiramo sami. Neoporečno dejstvo je, da človek ni otok, ničesar ne bi bilo brez so-delovanja. Je pa res, da leta odnašajo ostrino. Naivnost idealizma izginja pod težo realnosti. Pogled na svet je lahko stvar odločitve, pomembno je vztrajno izpraševanje lastne narave.

Pravite, da imajo vse ideje za glasbeno ustvarjanje neki izvor, da niso kar nekakšen signal iz vesolja. Kaj vas je vodilo pri pripravi repertoarja za Radio LIVE? Če sem prav seznanjena, se obeta "Krampanje po novem programu Odprta sezona lova na politike" ...
Zvoki so se kuhali že dlje časa, besede so se začele kuhati v času mariborskih protestov, potem je vse skupaj malce zaspalo, izgubilo zagon. In vse skupaj je bilo na poti v smeti. Potem se je čudežno pojavila rdeča nit, ki je vse skupaj osmislila in povezala v celoto. Krampanje se nadaljuje, le smer napada in cilj sta drugačna kot pri Dobrotah. Plošča je v drugi tretjini, konec tekme predvidoma v 2016.

Kdo vse bo v sredo z vami?
Vsi, ki so nas navdihnili, definirali, preželi, začarali, pogoltnili in izpljunili. Materializirani v obliki Metoda Banka, Andraža Mazija, Saše Lušića, Sergeja Ranđelovića in mene. Plus radijska ekipa in poslušalci, seveda. Lepa druščina, dobro bomo postorili.
Veste, da voditelj (Blaž Maljevac - op. a.) pripravi vsakemu nastopajočemu presenečenje? Kaj menite, da lahko zakuha vam?
Nisem vedel. Hvala, da ste me obvestili, se opremim s presenečenjem tudi sam. Zakuha mi lahko avtomobil, je prepotreben servisa, a sem izgubil vero v izbrane.