Prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Tako bi lahko rekli za Russlla Crowa in njegovo umetniško pot. Poznamo ga kot igralca, dobitnika oskarja za najboljšo glavno moško vlogo v filmu Gladiator v režiji Ridleyja Scotta, precej manj pa je znan po svoji prvi ljubezni – glasbi. Crowe je namreč tudi pevec, kitarist in skladatelj.

"Moj sorodnik Luigi Ghezzi je iz Italije leta 1850 odšel na Novo Zelandijo in nikoli več se ni vrnil. V njegovem imenu sem se na neki način vrnil domov, zato se danes počutim Italijan." Tako je Crowe pozdravil občinstvo v kraju Majano blizu Vidma, kjer se je ustavil na enem izmed koncertnih prizorišč. Gre za festival, ki na preprostem, a zato bolj intimnem prizorišču na travniku že 63 let nudi številne dogodke z bolj ali manj znanimi izvajalci. Obisk je vedno dober.

"Mandi!" je vzkliknil Crowe, kar v furlanskem jeziku pomeni: "Živijo." Tako je hitro navezal stik z občinstvom. Predstavil se je brez večjih scenskih učinkov, a zato z bolj osebnim pristopom. V Majanu je tudi dokazal, da zna samozavestno in z lahkoto prebroditi tudi nepredvidljive zagate – morda mu pri tem pomaga tudi igralski talent. Med koncertom so se namreč pojavile manjše tehnične težave, ki pa so jih hitro odpravili. "Ne pustimo se motiti, aplavz za mojo izjemno ekipo!" je dejal zvezdnik in nadaljeval nastop.

Ob petju veliko pripoveduje

Crowa na koncertih spremlja skupina The Gentlemen Barbers in Lorraine O’Reilly, ki je ponudila tudi nekaj zelo dobrih soloizvedb. "Koncert – utrinki mojega življenja” – tako bi ga lahko poimenovali, saj se Crowe ne posveča samo glasbeni izvedbi, ampak omogoča tudi vpogled v anekdote, ki so mu še posebej ljube. Ob petju namreč veliko pripoveduje: kako, denimo, je v mladosti igral na trgih, ulicah, barih, da bi se finančno preživljal, ko ga je svet filma in gledališča zavrnil. Ali kako je imel po smrti očeta z mamo priložnost, da si zasebno ogleda Vatikanski muzej.

"Nekje od daleč sva slišala glasbene vaje švicarske garde in čez nekaj minut sem prepoznal pesem Danny Boy, ki je spremljala pogreb mojega očeta. In tako smo nenadoma bili spet skupaj. Vera je pomembna, a ne mislim z vidika religije ali znanosti. Pomembnejša je človeška domišljija ali verovanje, ker pripada vsakemu, zato nas povezuje, hkrati nas lahko spremeni." S to mislijo nas je Crowe ponesel v pesem Michelangelo’s God.

Oboževalec priredb za vrhunec izvedel uspešnico skupine Ricchi e Poveri

Njegov repertoar je precej raznolik, od bluza do rocka, simpatizira s kantrijem, rad ima tudi priredbe. Tako smo lahko slišali Blackjack County Chain Willija Nelsona, Take This Waltz Leonarda Cohena, Romeo and Juliet Dire Straits, Folsom Prison Blues Johnnyja Casha. Temu je namenil daljši nagovor ali – še boljše – zahvalo. Cash mu je namreč nekoč poslal pismo, v katerem ga je pohvalil za njegovo vlogo v filmu Gladiator. "Dragocen poklon in spodbuda za glasbeno kariero," je dal vedeti ganjeni Russell, saj Casha obožuje že od prvih korakov v glasbeni svet.

Občinstvo, ki je sprva zelo disciplinirano sedelo, je ob povabilu Crowa zaplesalo pod odrom. Crowe je še bolj ogrel večer, ko je spregovoril nekaj stavkov v italijanskem jeziku – sicer ne s popolno slovnico in naglasom, a razumljivo. Vrhunec nastopa je bila izvedba uspešnice skupine Ricchi e Poveri Sarà perché ti amo.

Kot zanimivost, Crowe ni edini igralec, ki se dokaj uspešno uveljavlja v svetu glasbe in dokazuje, da ni ujetnik filmske slave. Pred kratkim je na Udin & Jazz v Vidmu nastopil Keanu Reeves s skupino Dogstar, ki ga javnost sicer bolj pozna kot igralca v znanstvenofantastični seriji Matrica.