Po uspehu s svojim prvencem A Little Deeper je zanosila in se umaknila iz javnosti. "Mislim, da sem se začela zavedati, kaj se dogaja z mojo kariero, proti koncu promocije prvega albuma. Ko so rekli, da bom zdaj šla v ZDA, sem rekla v tistem trenutku: "Počakajte (smeh)!" Hotela sem nadaljevati. Nisem verjela vase, ampak sem hotela. Toda rekla sem jim, ali mi nočejo več plačevati za to, kar počnem na Otoku in po Evropi, so nori, ampak ne grem v Ameriko. Takrat sem zanosila in rodila sina (smeh). Vse se je poklopilo. In takrat sem sklenila, da pritisnem na zavoro. In še danes menim, da je bila to dobra odločitev," je dejala v pogovoru za MMC.

Leta 2006 je izdala svoj drugi album, nato pa se je umaknila iz javnosti, saj se je želela posvetiti drugim projektom in materinstvu. Svoje odločitve, kot pravi danes, ne obžaluje. Pred tremi leti se je vrnila brez večjega medijskega pompa. Od takrat nastopa povsod: od festivalov do manjših klubov, kakršen je ljubljanski popup klub Kurzschluss, kjer je nastopila sinoči.

Energičen, a (pre)glasen nastop v Ljubljani
Komunikativna Britanka je v Ljubljano prispela včeraj zvečer (predtem je bila na Jamajki) in okoli ene ure zjutraj (po ogrevanju z domačo zasedbo Roots in Session Sound) prejela za mikrofon ob podlagi svojega didžeja 3.

Svoj enourni izlet v mešanico ritmov reggaeja, d'n'b-ja, hiphop-a in jungla je začela s svojo največjo uspešnico Dy-Na-Mi-Tee, ki pa je bil zaradi prevelike jakosti vokala po prvih kiticah kar težko razpoznaven. Prav preglasni vokal, ki je prihajal iz zvočnikov, je precej kvaril vtis, ki se ga je trudila pustiti energična Britanka.

Občinstvo so "podžgali" predvsem vložki didžeja 3-ja, ko je na podlago njene skladbe Fire, mešal vzorce Firestarterja (The Prodigy). Ob nenehnih vzklikih "Slovenia" in pozivih k premikanju rok je za zbrane pripravila repertoar, ki je vključeval njene uspešnice, kot so A Little Deeper ter novejša Neva Soft in Dibby Dibby Sound. Del pa je posvetila tudi svojim novim skladbam, kjer je še večji poudarek na "beatu" in minimalističnih, toda intenzivnih vokalnih vložkov Ms. Dynamite.

Vzdušje v polnem, a ne nabito polnem klubu, je dvignila z d'n'b uspešnico Gold Dust (pod katero je v izvirniku podpisan britanski producent Fresh, izvaja pa jo Jamajčanka Ce'Cile, toda na njegovem albumu Nextlevelism jo izvaja prav Ms. Dynamite). Prve vrste, ki so sodelovale z Britanko od prve do zadnje skladbe, so želele še več, a Ms. Dynamite je zapustila prizorišče brez bisa in prepustila zadnjo besedo svojemu didžeju 3.

Z Ms. Dynamite smo sinoči izmenjali nekaj besed pred nastopom.

Spomnim se, da ste v enem izmed svojih intervjujev dejali, da se še vedno spomnite dneva, ko ste sprejeli odločitev, da ne boste nikoli Whitney ali Mariah, ker to ne želite biti. Kako je, če ne živiš življenja, kakršnega ima recimo Mariah Carey?
Mnogo let sem mislila, da sem grozna pevka in da ne znam peti.

Zakaj?
Ker so bile zame Whitney in Mariah vzor, kako mora zveneti pevka. Jaz pa sem si govorila: "No, ja … Ne znam izvajati teh vokalnih akrobacij." In še vedno jih ne znam (smeh). Potem pa sem si nekega dne rekla, da to ni vzor, katerega bi mogla zasledovati: "Imaš talent in moraš ga ceniti. Ne primerjaj se ves čas z drugimi." Kadar sem se primerjala, sem bila čisto iz sebe. Zdaj pa se dobro počutim.

Spomnim se, kako sem vas prvič videla na MTV-ju leta 2002, v videospotu za skladbo, ki je postala vaš zaščitni znak, Dy-Na-Mi-Tee. Že takrat ste bili v družbi pevk, kot so Ashanti, Mary J. Blige, Avril Lavigne - ki se je ravno takrat prebijala na glasbeno prizorišče –, manjša anomalija. Bili ste drugačni. Kako ste vi gledali na druščino, ki je takrat krojila komercialni vrh glasbe?
Bila sem navdušena. V tistem času sem bila precej neustrašna in zato nisem veliko mislila o tem. Nastopala na velikih mednarodnih dogodkih, stala na največjih odrih, kjer so bili izvajalci, kot sta Bono in Beyoncé. Takrat sem šla s tokom (smeh). Zdaj pa, ko gledam nazaj in premišljujem o tem obdobju, si rečem: "Vau." Ko si mlad, si neustrašen. Spomnim se, kako sem bila na odru z Annie Lennox. In zdaj, ko premišljujem o tem, si rečem: "Vau, to so bili res legendarni ljudje, s katerimi sem imela možnost stati na odru." Res sem bila navdušena, ampak moja mladostniška neustrašnost mi je pomagala, da sem se prebila skozi to obdobje.

Kdaj je prišel tisti trenutek, ko ste se začeli premišljevati in razmišljati, kje ste, kaj se vam pravzaprav dogaja oz. se je zgodilo?
Mislim, da sem se začela zavedati, kaj se dogaja z mojo kariero, proti koncu promocije prvega albuma. Ko so rekli, da bom zdaj šla v ZDA, sem rekla v tistem trenutku: "Počakajte (smeh)!" Hotela sem nadaljevati. Nisem verjela vase, ampak sem hotela. Toda rekla sem jim, če mi nočejo več plačevati za to, kar počnem na Otoku in po Evropi, so nori, ampak ne grem v Ameriko. Takrat sem zanosila in rodila sina (smeh). Vse se je poklopilo. In takrat sem sklenila, da pritisnem na zavoro. In še danes menim, da je bila to dobra odločitev.

Kaj bi lahko označili za vrhunec tistega obdobja?
Težko je nekaj izpostaviti. Toliko neverjetnih stvari se je zgodilo. Vsak dan. Bila sem mlada ženska, ki je predtem kot najstnica živela na svojem in se preživljala z žepninami, kar ni veliko. Vsak dan je bil izjemen, že zato, ker mi ni bilo treba premišljevati, kako se bom nahranila. Nisem imela nobenih pravih skrbi. Zato nisem jemala ničesar v zakup.

Kako težko se je bilo znova vrniti na glasbeno prizorišče? Je res tako, kot pravi Lily Allen v svojem zadnjem singlu It's Hard Out Here?
(Smeh.) Nočem se lagati, ampak res ni težko. Ne mislim tega na aroganten način. Mislim, da je to nekaj, kar sem vzela v zakup. Glasba je to, kar sem. Nikoli ne premišljujem, ali bo ljudem všeč. Ampak samo naredim in rečem: "Gremo!" Če bodo ljudje sprejeli mojo glasbo, v redu, če ne, bom naredila kaj novega. Precej sem srečna, ker s tem, kar počnem, se lahko poistoveti veliko ljudi. Ni se bilo težko "vrniti". Glasba je to, kar sem.

Si predstavljate, kako bi bilo, če bi danes začeli svojo glasbeno kariero? Torej tako mlada, kot ste bili leta 2000?
Še danes se vidim kot novo izvajalko. Kamor koli grem, si rečem: "Vau, kako poznajo moje skladbe?" In potem mi didžej Fresh reče: "Ah, daj, kako ne veš?" Res imam občutek, da zdaj spet začenjam na novo.

Kakšen dejavnik je bilo dejstvo, da ob vrnitvi niste bili več odvisni od založbe in nimate nad sabo ljudi, ki vam sugerirajo ali ukazujejo, kaj morate početi?
Zame je to darilo in prekletstvo. Naredila sem zavestno odločitev, da ne grem pod okrilje velike založbe, zdaj ko še ustvarjam novo glasbo. To je proces, ki bi moral biti popolnoma v mojih rokah. Ne da mi nekdo govori, kaj lahko in česa ne. Hitro me lahko zavedejo. Bolj sem osredotočena, če je vse v mojih rokah. Težava v tem pa je, ker sem perfekcionistka. In nikoli ni dovolj dobro. Vedno pravim, da moramo še enkrat ponoviti. Sem pa tudi obsedena z nadzorom. Vse moram nadzirati. To ni ravno najboljša kombinacija. Včasih potrebuješ glas avtoritete, ki ti reče, kje je meja. Ko pa delaš vse sam, si daš preveč svobode (smeh). Vsaj jaz in to ni dobro. Ampak dobro je za kreativnost.

Ste deloholik ali bolj svobodna duša?
Oboje. Nekako sem oboje. Enako. Vedno delam, ampak se zelo obračam po vetru.

Kot mlad izvajalec, ki se znajde v svetu komercialne glasbe - številne primere lahko opazujemo tudi danes -, kako težko je ohraniti svojo integriteto?
Zame to nikoli ni bilo vprašanje. V smislu, da sem vedno delala z založbo, ki mi je pustila, da sem to, kar sem. Že ko sem podpisala z njimi pogodbo, je bilo jasno, kdo sem. Bila sem izgrajena izvajalka. In to so kupili. Imamo pa primere, ko izvajalci pridejo na založbo z željo, da podpišejo pogodbo in rečejo, da lahko z njimi naredijo kar koli, samo da bodo slavni. Toda v mojem primeru so morali delati s tem, kar sem že bila. Veliko ljudi ne ve, kdo so in dovolijo založbi, da jih vodi do "uspeha". Uspešnost pa ni sopomenka za značaj človeka. Tako sem zelo srečna, da so z mano delali ljudje, ki so me razumeli. Vsi pa niso tako srečni.

Kaj je drugače danes, ko nastopate v klubih, kakršen je ta v Ljubljani, in ne na velikih stadionih, kakor ste včasih - če odštejemo vaše nastope na festivalih?
Nastopam na zelo različnih prizoriščih. Enkrat, ko bom imela album in glasbo, kakršno bom želela, imam vizijo, da bom nadaljevala te nastope. Vse je v vibraciji. Nastopala sem že na prizoriščih, kjer je bilo deset ljudi in kjer jih je bilo deset tisoč. In vibracije nikoli ne določa količina ljudi. Če sem poštena, bolj uživam na intimnejših prizoriščih. Predvčerajšnjim sem nastopila na večjem dogodku, vse je bilo v redu, toda oder je bil zelo odmaknjen od občinstva. Prizorišče je bilo polno, ampak nisem imela pravega občutka, saj sem bila tako daleč od njih. Nisem se jih mogla dotakniti in biti eno z njimi. Včasih so mi tako bolj všeč intimnejši nastopi.

Vam je bližje rapanje ali petje, ko je govor o načinu, kako se povezati z vašim občinstvom?
Odvisno. Rapanje in govor sta del mene, s pomočjo tega širim svojo energijo in divjost. Petje pa prihaja iz mene. Z njim razkrivam svojo dušo in z njim se bolj razdajam.

Reggae vas še vedno navdihuje v tolikšni meri, kot vas je včasih?
Da. In vedno me bo (smeh).

Zakaj? Kaj je tako posebnega na njem?
Reggae je del mene. Moja družina je z Jamajke in celo moja mama - ki ima škotsko-nemške korenine - je strastna poslušalka reggaeja. Zrasla sem z njim.

Še vedno čakamo na vaš nov album. Zakaj?
Zaradi tiste "težave", ki sem jo opisovala prej. Kar ustvarjam in ustvarjam in se ne morem ustaviti. Imam veliko glasbe na zalogi. Ampak zagotovo prihaja nov album prihodnje leto.