Nepogrešljivi členi radijskih valov leta 2005. Avtorji vsem dobro znanih Deveti junij, On je jaz, Kraljica sanj (posneli so jo skupaj z Laro Baruco), Romanca ... Skupina, ki je na promociji zadnjega albuma leta 2008 napolnila Cvetličarno in nizala koncert za koncertom, se vrača z novim studijskim izdelkom, ki za zdaj še nima naslova, toda predvidoma čaka na izid aprila.

"Manifest ljubezni bo spet prišel, le malce drugače ga bomo zapakirali," je pred slabima dvema letoma za MMC pojasnjeval Jere. Danes pravi, da so časi drugačni in da je znova prišel čas, ko morajo "prodirati" do mesta, kjer so nekoč že bili: "Včasih se mi zdi, kot da bi začeli od začetka. Spet se moramo legitimirati, identificirati, registrirati ..."

Več si lahko preberete spodaj.

Pred časom ste za MMC dejali, da je bolje posneti ploščo in potem izdajati singel vsakega posebej. Pred izidom vaše tretje plošče pa ste se odločili za drugačno pot – zunaj je namreč singel Nihče iz vesolja. Zakaj?
Če nimaš plošče, nisi nikoli nič veljal. Tisti, ki so včasih snemali samo single, so bili le kvazi glasbeniki. "Komercialci", ki so se 'šlepali' na singlih. Če mene vprašate, glasbenik mora imeti ploščo, ker to je njegova osebna izkaznica. Vsak te vpraša, koliko plošč imate posnetih. Toda glede na to, koliko se menjajo trendi, vedno več ljudi strmi k temu, da bi si izdajali samo singli. Zdaj je vprašanje, kako narediti promocijo singla, kako se s singlom dobro zreklamirati, kdaj ga izdati in v kakšni obliki. A na njega ne zna odgovoriti veliko ljudi.

V pripravi oziroma tik pred izidom je tretja plošča. Za prvo ste pred čas rekli, da se z njo registriraš, z drugo se izboljšaš in pri tretji pokažeš vse, kaj znaš. Kako boste to pokazali s prihajajočo ploščo, ki še nima naslova?
Poleti 2011 smo zamenjali kitarista. Po dolgih letih smo se razšli z našim Marjanom Kotnikom in smo dobili kitarista devet let mlajšega od nas. Mulca, bi skoraj lahko rekli (smeh). Spremljali smo ga po vseh kitarjadah, kjer je zmagoval. Je tudi akademski glasbenik. Uči glasbo že pri 25 letih. Če drugje ne, bomo z njim pokazali, kaj znamo. Glasba je pri kitarskih vložkih precej napredovala. Tudi prej nismo delali slabo, bilo je vse lepo in prav. Zdaj pa smo pridobili malo dodane vrednosti. Zdi se mi tudi, da delam - v smislu avtorstva - bolj preudarno in manj zaletavo, kot prej. Včasih sem napisal vse, kar mi je ležalo na duši. Zdaj malo pomislim, če je to sploh sprejemljivo, če to sploh kaj pove - ne samo meni, ampak tudi poslušalcem. Nočem, da bi samo jaz razumel celo zadevo (smeh).
Ta izdelek bo tudi precej raznolik. Na tej plošči smo združili zvok prvih Bohemov iz plošče Življenje ni zločin ter zvok drugih Bohemov, ki je bil malo oplemeniten z godali. Dodali pa smo še malo - nočem, da se sliši narobe - komercialne mehkobe. Se pravi, da smo na trde ritme, ki mogoče niso všečni vsakemu, dodali malo akustičnih kitar. Malo lepše smo speljali synthe in mislim, da je zadeva sprejemljiva tudi za širši krog.

Vokal ste tudi kaj popravljali (smeh)?
Vokal? Ne. Z leti dobivam močnejši glas, ampak mislim, da ni nobene razlike. Tudi ko sem primerjal s starejšimi albumi, je nisem opazil. Kvečjemu bi znalo biti še kaj boljše. Vsak se ves čas nekaj uči. Tudi jaz sem vmes nekaj ur posvetil za izboljševanje pevske tehnike. Tudi 'fajn' plačal za to. Šel sem k eni profesorici, ker sem imel vedno malo preglavic s predpono in sem bolj pel z grla. Zdaj sem še na tem nekaj naredil. Vokal je takšen, kot je bil.

Nič 'auto tuna'?
'Auto tune' se uporablja tam, kjer je potrebno. Prejšnja leta ga res nisem veliko uporabljal in sem bil precej izmučen. Na koncu niso bili izbrani najboljši vokalni vložki, zajeti na posnetkih. Zdaj pa večinoma 'zvozimo' celo skladbo in pogledamo, če je kje kaj treba popraviti. Večinoma naredimo tako da, če je ujet dober občutek, potem ga ne gremo še enkrat iskati, ampak raje uporabimo 'auto tune'. To je malenkost. Ampak to se zgodi na nekaj primerih. Saj je edini v Sloveniji, ki mislim, da ne uporablja auto tuna Oto Pestner (smeh). To je stara vraža, ki izvira iz govoric, da on pride v studio in v eni uri posname album.

Kakšno je vaše mnenje o tistih, ki ga uporabljajo preveč?
Malo razcepljeno. Če je glasba dobra, če skupina v živo zveni dobro in če je na tistem zajetju vokala imel pevec super inspiracijo in je dobro odpel, če ga je treba popraviti na petnajstih koncih, naj se ga popravi. Govoriva o končnicah. Sem absolutno proti temu, da lahko že vsak - tam ravno vidim napis pekarna - pek poje. Pride v studio in ga čisto 'potunajo'. Glede tega sem absolutno proti. Vem, da razne slovenske pevke, ki si to prizadevajo biti, začnejo peti, ko je 'auto tune' že vklopljen. Ampak vsak naj se odloči po svoje. Končni izdelek pa bodo poslušalci ocenili, ali ga bodo recitirali ali pa ga bodo zavrnili.

Če pogledamo samo vaš zadnji singel. Nihče iz vesolja se zdi, da ste se premaknili iz odnosa "ti-jaz" v bolj angažirano oz. zrelejše izražanje. Začuti se zasuk. Koliko je zdaj v resnici na temu?
Dobra opazka. Za Nihče iz vesolja sem že imel napisano besedilo v različici "ti in jaz", toda nisem hotel poosebljati. Nisem hotel, da bi to moški ženski govoril ali obratno, ampak sem hotel onikati. Hotel sem narediti tako, da se ne ve, kdo pripoveduje, ali moški ali ženska. To so zdaj ti prijemi, ki se jih naučiš skozi leta. Lahko malo obrneš in zveni isto. Toda še vedno se mi bolje sliši, če jaz pojem z moškega stališča. Ampak včasih pa le moraš pokazati malo širine. A ne za vsako ceno in prenagljeno, moraš vsaj dvakrat premisliti. Včasih, ko smo bili mlajši, sem šel z glavo skozi zid. In če je bilo v besedilu napisano dvajset dekagramov sira, sem to pustil. Nihče iz vesolja je čisto preprosta skladba, samo treba je ugotoviti, kdo je nihče.

In, kdo je nihče?
Vse preveč ljudi išče popolno osebo. Preveč je tega stremenja k popolnosti, če se pa svet ruši. Ta nihče je Mr. Nobody, ki ga ni. Nihče iz vesolja je ideala, ki si ga vsak želi. Toda prej, ko se bodo sprijaznili, da takšni ljudje ne obstajajo, prej bodo našli v sorodnih dušah pozitivne lastnosti, tiste, ki jih dejansko povezujejo z njimi.

Po studiih ste preživeli znova kar nekaj časa. Vaš producent Andrea F. mi je omenil, da ste se pridružili snemanju skupine v Italiji, kljub temu da niste snemali sami vokalov. Kako to, da ste se jim pridružili takrat?
Simon –naš novi kitarist - je bil takrat še dokaj nov. Je najmlajši in zdelo se mi je, da moram prevzeti malo očetovske vloge. Če ne drugega, da ga bodrim. On je bil dokaj mlad. Zdaj pa ... Pustiti ga samega z Effejem ... Jaz verjamem, da bi se oba super razumela - oba glasbenika oz. umetnika. Pravi razlog je bil, ker nisem želel, da bi Simon mislil, da smo ga vrgli levom. Imel sem ravno čas in takrat sem imel tudi majhnega otroka doma, tako da so mi štirje dnevi 'odklopa' zelo ugajali. Nisem nič delal, samo poslušal kitarista, kako igra. Skrbel sem za kuhinjo, ki je bila pod studiem. In skrbel sem, da so imeli vsi hladno pivo. Zvečer pa sem poskrbel, da je bila miza pripravljena za žur. Bilo je res sproščeno snemanje. Snemali smo na precej odročnem kraju, blizu Natove baze, kjer še telefonski signal ni dobro lovil in si se moral malo sprehoditi po cesti. Fantastično.

Kako so se pa prerazporedile vloge v skupini, glede na to, da ste medse sprejeli novega člana?
Od začetka smo ga morali malo testirali (smeh). Šef je še vedno naš basist Dejvi. On je ekonomist. Ne vem, zakaj ga ne dajo v parlament ali kakšno vladno funkcijo. Tako kot počne on, ne more nihče voditi pet različnih karakterjev, novinarje, producente. Jaz bi izgubil živce. Simon je član z najvišjo akademsko izobrazbo v skupini. On preverja vse v zvezi z glasbo. Tudi spremljevalne vokale zdaj dela. Notno jih zapiše, se malo poglobi. In on je tisti, ki vodi statistiko, koliko se skupina pojavlja po medijih in podobno. Meni se en dan to ljubi delati, drug dan spet ne. Jaz največ skrbim za pisanje glasbe in se pogovarjam z medijih. Vedno poudarim, da je to čisto dovolj. Manca in Damir pa sta aktivna toliko, kolikor se jim da zadolžitev.

Koliko je bančnika v rokerju, ko je na odru, oz. koliko računate na možnosti uspeha posameznega besedila oz. skladbe?
Zakaj pa bančnika?

Ker ste bančnik.
Od kje pa ta informacija?

(Smeh).
Ja, jaz mislim, da sredinski dvojčki - rojen prav v srednji dekadi - lahko zlahka igra več vlog v življenju. Tako da jaz, takoj ko se preoblečem iz obleke, funkcioniram čisto drugače. Nič ni bančnika v glasbeniku in nič ni glasbenika v bančniku. To sta dve popolnoma različni panogi. V zadnjem času opažam, da je odgovornost pri obeh zelo pomembna. In to je ta podobnost. Danes, če imaš skupino, ni tako, kot je bilo včasih, ko so se dobili v garaži, kupili liter viskija in malo igrali. En odstotek skupin je tako uspelo. Tu moraš delati precej sistematično. Tudi videli smo, kako je. Leta 2005 smo bili povsod na vseh radiih. Leta 2008 smo imeli polno Cvetličarno na promociji. Potem pa te kar nekaj časa ni. Ko boš prišel nazaj, te nihče ne bo vprašal: "A Bohemi, kaj delajo?" Moral se boš ponovno boriti.

Včasih se mi zdi, kot da bi začeli od začetka. Spet se moramo legitimirati, identificirati, registrirati ... Ampak pomembno je, da imaš voljo za to. Jaz sem s prihodom kitarista znova dobil voljo do skupine.

Se je z leti lažje ali težje vračati?
To je težko vprašanje. Jaz pravim, da lažje. Zakaj? Ker če si nekaj že delal, to znaš že delati. Veš, kakšni napori te čakajo, in lažje narediš. Mi vsaj vemo, da ne pričakujemo preveč. Mi se že vnaprej pripravimo, da zelo malo pričakujemo od posameznega singla, in vse, kar se zgodi dobrega, je samo dodana vrednost in smo toliko bolj zadovoljni. Ne delamo si utvar. Težko mi je to reči. Poznam nekaj zgodb prijateljev, ki sem jim pomagal in jim odpel spremljevalne vokale, pa so mi rekli: "Super, zdaj smo pa posneli še spremljevalne vokale. Zvečer gremo pit. Hvala, ker si nam pomagal. Koliko smo ti dolžni?" Nič nisem računal, saj smo bili prijatelji. Na pijači pa sem potem poslušam, kako dolgo so že čakali, da se bodo začeli tudi koncerti. Nato sem jih vprašal: "Imate že kaj v načrtu?" In dobil odgovor: "Ne, ne ... Zdaj bomo imeli zunaj album in bo to kar prišlo sočasno."

Težko je povedati: "Prijatelj, leto, dve ali tri, če boš veliko vložil, se ti bo nekaj obrestovalo." Mi smo majhna država in mi, če imamo največje občinstvo v Novi Gorici, Vipavi in Ajdovščini, hitro oddelaš svoje. Če nimaš drugih koncev pokritih, moraš malo počakati, da nisi preveč vsiljiv oz. da ne prepogosto nastopaš pri njih. Če bi bili doma vsaj na Hrvaškem ali Avstriji imaš že daljšo pot.

Glede na to, da imate vsi v skupini svoje dnevne službe, kako skrbite, da skupina ne postane vaš hobi?
Toliko let smo že vložili vanjo. Tudi finančno. Treba je vedeti, da mi nimamo založbe, ker nismo sprejeli pogojev nobene izmed njih. Včasih so še kaj dali, zdaj pa samo vzamejo. Izjema je tu ZKP RTV Slovenija, ki te izbere po prijavi na določeni natečaj. Morda se bomo celo na to prijavili. Če drugega ne, oni pokrijejo del tega. Toda to je neke vrste natečaj, oni pa izberejo določeno število izvajalcev. Vseh ne morejo. Zato mi delamo to z lastnimi financami. Mi bi si lahko za vsak koncert izplačevali visoke zneske. Delamo po principu, da vse porazdelimo in nalagamo v fond, da si lahko privoščimo drago snemanje v Italiji, kar pa ni nujno, da je boljše, kot so slovenski studiji, saj sam snemam vokale v Studiu Evolucija v Ljubljani in sem zelo zadovoljen. Je pa res, da je v Italiji malce dražje, kot v Sloveniji. Ogromno so vložili v ta projekt. Ko toliko časa in toliko denarja in ljubezni do glasbe vložiš, si ne bi odpustil, če bi zavrgel ta projekt.

Vas morda kaj skrbi, da zadnji album ne bo tako sprejet, kot sta bila predhodnika?
Ne. Nič me ne skrbi, ni pa rečeno, da bo. Skrbi me pa čisto nič, ker imamo bazo oboževalcev, ki nam je tako zvesta, da bo kar koli bomo mi izdali, sprejela. Poleg tega pa vem, da bo ta plošča dobra. Vsaj štiri skladbe so na njej, ki so na ravni naših predhodnih uspešnic. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bile na določenih medijih, ki spoštujejo slovensko glasbo, jo vrtijo, sprejeta kot je bil Manifest ljubezni. Toda uspeh je danes težko preseči, saj je bila kvota slovenske glasbe, ki se je vrtela po slovenskih radijskih postajah, precej večja. In lažje si prišel zraven. Potem pa je to šlo navzdol. Ostane pa le še peščica slovenskih glasbenikov, ki dobi manevrski prostor, da se vrti.

Kako ste zadovoljni s kvotami slovenske glasbe na radijskih postajah?
Nismo. Poglejmo samo na primer Francijo, ki vrti 40 odstotkov francoske glasbe čez dan ali celo več. Da ne govorim o Hrvaški, ki so nam lahko glede tega samo zgled, četudi nas premagajo v rokometu. To se mi zdi pošteno do svojih glasbenikov, ker če nekdo ustvarja glasbo, naj mu tudi medij zagotavlja vsaj malo pogače, ki jo rabi za preživetje. S tem, ko oni dajejo takšno veliko kvoto, dajo glasbenikom večjo motivacijo, da delajo glasbo. Če pa ti vrtiš 15 ali 20 odstotkov slovenske glasbe, ko vsi ljudje že spijo in slišijo trije pijančki, si pa samo zadovoljil zakonskim normam. Za glasbenika pa nisi naredil nič.

Ste bili na kongresu takrat?
Seveda, to bi mogli organizirati večkrat. Potem nisem spremljal, če se je kaj spremenilo. Toda premalo je tega.

Kako to, da na vaših koncertih še vedno zaigrate kakšno tujo priredbo glede na to, da imate dovolj bogat že lasten repertoar?
Popolnoma enostaven odgovor: kot glasbenik tudi sam pregledam veliko tujih koncertov. S tem si širiš splošno razgledanost glede poznavanja glasbe. Ni izvajalca na svetu, ki ne bi zaigral priredbo od drugega. Če že drugega ne, koncert je dolg uro in pol do dve in pol. Razbiješ monotonost. Sebe malo spočiješ in morda celo sprostiš. Zdi se mi, da ko se vrneš nazaj v svojo glasbo, si ti bolj sproščen in ljudje bolj znorijo na tvojo skladbo. Jaz vidim tu samo pozitivne stvari, ampak tega ne sme biti preveč. Zdaj, ko se pripravljamo na Valentinov koncert, ki ga bomo imeli v Trbovljah 16. februarja, smo po petih oz. šestih letih zamenjali tiste, ki so tuje. Jaz pravim, da je to samo dobro, ker tudi, ko iščeš linije zase, natančno veš, kako si pišeš, da lahko poješ. Če nekaj počneš ves čas rutinirano, bolj malo treniraš svoj glas še za druge sfere. S priredbo pa greš malo še v drugo dimenzijo in tudi zame - kot vokalista - je to super.

Novemu singlu lahko prisluhnete spodaj.