"Lepo je biti spet v Sloveniji. Vesel sem, da je z mano slovenski orkester," je nagovoril Sting večtisočglavo množico obiskovalcev v Stožicah. S premišljeno dodelanim uvodom ob svojih klasikah in ob melodijah uspešnic, ki jih je ustvaril z The Police (Every Little Thing She Does is Magic, If I Ever Lose My Faith in You, Englishman in New York ter Roxanne), je že v prvih minutah koncerta na svojo stran pridobil občinstvo. S tem pa jim je tudi olajšal privajanje na orkestralno izkušnjo, ki je sledila začetnemu sklopu večera. Hkrati pa Sting ni takoj izzival z neznanim ter si tako pripravil teren za premikanje mej v nadaljevanju dve uri in pol dolgega koncerta. Sploh po 20-minutnem odmoru, ko so bolj kot Stingovi "generalisti", na svoj račun prišli njegovi zahtevnejši poslušalci.

Rock-orkestralna simfonija
Po minimalističnem prihodu na oder, ko je podobo 59-letnika v črnem pospremil le odsev reflektorja, in bučnem aplavzu, ko so izginili vsi dvomi, da bi bil to lahko še en odpovedan tuj koncert na naših tleh, je prišel krut stik z realnostjo - oziroma ozvočenjem. Tonski mojstri so sicer v nadaljevanju poskrbeli, da se zgodba ni več tako izrazito ponovila kot pri prvi skladbi večera. Ob poslušanju zimzelene Every Little Thing She Does Is Magic skupine The Police je marsikateri obiskovalec prikovan na svoj stol dobil občutek, da je prišel poslušati neusklajen spopad inštrumentalne zasedbe z vokalno brezhibnim Stingom.

Ključno vprašanje večera, ki se je začel z akademsko zamudo 15 minut, ni bilo, kako bo glasbenik vzpostavil vez z razprodanim VIP-parterjem (cena zanj je bila 73,50 evra), razprodanima obema parterjema (cena za niju se je gibala med 53,50 evra in 63,50 evra) ter tribunam (cena je znašala 48,50 evra), ampak, kdaj.

Uspelo mu je že s klasiko skupine The Police Englishman in New York, ko so ritem bobna dopolnjevali ploski iz občinstva in je po Stingovih: "Be yourself," kiticah sledil odmev množice: "No matter what they say."
Ob tem se sploh ni bilo treba bati, da vsak njegov gib in vzdih ne bi pospremil pogled 100 gorečih oboževalcev v prvih vrstah (saj so bili za ogled pripravljeni odšteti 182 evra) in njegovih ljubiteljev v ložah (cena njihovih kart je stala 101,50 evra).

Glasbenik, ki je v svoji karieri kot soloizvajalec in kot član skupine The Police prejel 16 grammyjev, dve nagradi brits, eno nagrado golden globe, eno nagrado emmy, tri nominacije za oskarje, nagrado časopisa Billboard stoletja in nagrado za osebnost MusiCares leta 2004, je na odru Stožic deloval kot veteran, ki je pravkar našel užitek v 1000-krat preigranih skladbah. Razigran, ko je bilo treba, spet v naslednjem trenutku čuten in lirsko izpoveden.

Njegov vokal in ostale glasbene sposobnosti (prikazal je tudi svoje znanje na kitari in orglicah) je pospremil orkester Slovenske filharmonije pod taktirko dirigentke Sarah Hicks, ki je s simfoniki preživela natanko tri ure pred koncertom (so poročali v TV Dnevniku). Koncert v Stožicah pa je služil kot neke vrste generalka, sa bo s slovenskimi simfoniki Sting nadaljeval svojo turnejo še na štirih prihajajočih koncertih v Franciji.

Obiskovalci hrepeneli po največjih uspešnicah
Pričakovano (sam repertoar se je le malo razlikoval od tistega, s katerim je nastopil pred tremi dnevi v Beogradu) je bil tempo celega večera spreljan v prvi prestavi. Kar je bilo popolno za vzpostavitev romantične atmosfere, a na trenutke vseeno preveč uspavajoče.

Sting se je iz doživetega izpovedovanja sprehajal v melodično petje in še kako dal vedeti, da na odru ni sam, ko je svoje mesto odstopal orkestru (ob Mad About You, When We Dance …). Med prehodi je deloval suvereno in posvetil precej časa komunikaciji z občinstvom. "Oče mi je dal en nasvet, da ko končam šolo, naj odidem na morje. Očitno je želel, da vidim svet. Razočaral sem ga. Ob smrti sem napisal to pesem zanj," je del svoje intime delil s Stožicami pred napovedjo Why Should I Cry For You?, ki jo je posvetil svojemu preminulemu očetu.
Glasu, ki je z lahkotnostjo prehajal na visoke tone in se zaključeval z značilnim vibratom, se je občasno pridružila spremljevalna vokalistka Jo Lawry. Čeprav se milina njenega glasu ne more primerjati z veličino dive r'n'b-ja Mary J. Blige, jo je med drugim solidno nadomestila v Whenever I Say Your Name, ki jo je Sting posnel z Bligovo leta 2003. Skladba je z ženskim vokalom in solu na violini precej poživela vzdušje s funk/hip-hopovskim grelcem. Pred odmorom, ki ga je napovedal z besedami: "Zdaj bom govoril slovensko: 'Po naslednji skladbi sledi 20-minutni odmor.'," je še postregel z živahno rockovsko-simfonično predelavo Policine Next To You.
Pevec, glasbenik, animator ...
Z orglicami v rokah je nekaj minut čez pol deseto začel z drugim delom svojega koncerta ob vsem znanim rimam Shape of My Heart. Nato pa se je kot feniks iz pepela dvignil orkester. Najprej ob This Cowboy Song, kjer so pričarali skorajšnji divji zahod in (znova) preglasili vokalni del. Toda to Stinga ni preveč zmotilo, saj je sredi skladbe začel poplesavati v stilu kavboja na eni izmed "Johnwaynovskih" veselic. Le nekaj skladb pozneje je znova dokazal, da glasbe ne doživlja le prek vokala, saj se je prelevil v vampirja in doživeto uprizoril (le za to priložnost ogrnil s plaščem) vlogo lovca na človeško kri ob prepevanju Moon Over Bourbon Street - skladbe, ki je zaznamovala njegov samostojni prvenec iz leta 1985 The Dream of the Blue Turtles.

Stožicam vzel dih, spodbudil gib
Že malce zgubljeno občinstvo od zasanjanih balad je pridobil s humornim vložkom v skladbo All Would Envy: "Naslednja pesem je o starejšem moškem in veliko mlajši ženski. Tragedija!" Le skladbo za tem, ko se je iz zvočnikov zaslišala melodija Every Breath You Take, pa se je le začelo tisto koncertno vzdušje, ki ga ljudje prikovane na sedeže preprosto ne morejo uprizoriti.

Vstal je parter, vstal je del tribun. Lahko bi rekli, da je bila vsaka mala stvar, ki jo storil od takrat naprej, magična. Obiskovalci so se na koncu le odlepili od svojih stolov ob največjih hitih (Desert Rose, She's Too Good For Me in Fragile) in ga na oder priklicali dvakrat. Sting je punk-rockovsko orkestralno izkušnjo zaključil s petjem prearanžirane Message in The Bottle, s spretnimi sprehodi svoje roke po kitarskem vratu. Brez Morsejeve abecede mu je s pomočjo Stožic kljub akustično nepopolnemu ambientu znova uspelo poslati "SOS" (klic na pomoč) svetu.