Koronakriza jih ni obšla. "Imeli smo cikel žalovanja in obdelali vseh pet faz: zanikanje, jezo, barantanje, depresijo in sprejetje. Po njem smo se v zadnjem času, ki se tudi že vleče, začeli spodbujati, brcati en drugega v rit in začele so nastajati nove skladbe," je v pogovoru za MMC poudaril baskitarist in besedilopisec Iztok Melanšek. Prvo izmed novih stvaritev so poimenovali Zmaji in jo peljali na radijske postaje. V času, ko se uspeh meri v ogledih in všečkih. "Zdi se mi, da se začenjata ustvarjati dva svetova in da gresta vse bolj narazen. Tisti, ki so že uveljavljeni in so delali na star način, ki je bil veliko bolj analogen, oseben, človeški. In ta nov, ki je temelji na všečkih, algoritmih, ena skladba in spet takoj nov. Sploh ni časa, da bi glasba ostala," je razmišljala pevka skupine Eva Beus.

Tabu novo poglavje pišejo s spremenjeno zasedbo. Skupino je zapustil klaviaturist Aleš Beriša, nadomestil pa ga je stari znanec skupine, njihov nekdanji oblikovalec luči, Tomaž Kozovinec. "Prestrukturirali smo podjetje," se je pošalil Melanšek.

O menjavah, novem singlu in tudi o 20. obletnici njihovega albuma Male nore ideje, smo izmenjali nekaj besed z Evo Beus, Iztokom Melanškom, Primožem Štormanom in Tomažem Tropom.

Vprašanje za statistika skupine: leta 2010, ko je bil aktualen album 42, koliko koncertov ste izvedli? In koliko ste jih lani?
IM: To vprašanje bi morali predhodno nasloviti na naš statistični urad (smeh).
PŠ: Leta 2010 smo izvedli okoli 40 koncertov oz. nastopov. Lani pa morda deset.
EB: Bolj pet.
IM: In predvsem drugačne.
EB: Bolj je šlo za lizanje čez 'šipo'.

Sorodna novica "Naj se danes sliši čez vso Ljubljano, podrli bomo vse tabuje."

Ste ena redkih skupin, za katero se je v zadnjih dveh letih zdelo, da poskušate najti prav vsako luknjo v zakonu in vseeno stopiti pred občinstvo – naj bo to pred parkiriščem avtomobilov ali v omejenem številu obiskovalcev. Kakšna priložnost je bila kriza za vas?
PŠ: Ne bi rekel, da je bila priložnost, bolj izziv.
IM: Iskali smo vsako luknjo (smeh) in nekaj smo jih našli. Navezali smo veliko bolj pristni stik z občinstvom. Prirejali smo akustične koncerte, kjer se energija vonja.
EB: Čeprav čez maske (smeh).
IM: Akustični koncerti imajo svoj čar, ker se res bolj povežemo z občinstvom. Ampak jih imamo dovolj. Moramo iz luknje.

Zanimivo, da prihaja ta opazka iz vaših ust, ker veljate za zagovornika nastopov, ki vam omogočajo 'butanje' z nogo v tla.
EB: Še naprej 'buta' z nogo (smeh).

Tabu je skupina, ki poleg ljudi, ki jih vidimo na odru, združuje celo ekipo pod njem. Koliko so razmere v industriji srečanj vplivale na njih?
PŠ: Mi nismo izgubili ljudi, je pa res, da so se člani naše ekipe morali precej ukvarjati še z drugimi zaposlitvami. Bomo videli, kaj to pomeni, ko se bo vrnil koncertni ritem, kot smo ga bili vajeni pred letom 2020. Ogrodje ekipe je ostalo.
TT: Lučkarja smo izgubili (smeh).
EB: Ker je napredoval.
IM: Prestrukturirali smo podjetje (smeh).

Zgodil pa se je premik, in sicer je iz tehnične ekipe na oder prišel vaš novi klaviaturist. Kako se je to zgodilo? Zakaj je prišlo do menjave?
PŠ: Tako dobro je delal lučke, da smo ga morali povišati (smeh).
IM: Tipke so tipke (smeh). Tomaž Kozovinc je bil z nami že leta in leta, ampak ga nismo poznali v vlogi klaviaturista. Ko smo izvedeli, da bomo potrebovali menjavo, se je sam javil. Je akademik in se je na testnih vajah zelo dobro obnesel.
TT: Prepričani smo, da tudi njega ne bo zmotilo kaj iz naše strani, ker nas pozna in ve, v kaj se spušča.

Kakšen šok je za vas pomenil začetek koronaobdobja, ko so se ugasnile koncertne luči in je prišlo obdobje negotovosti?
EB: Doživeli smo precejšnji šok. Večina nas se od mladih let ukvarja z glasbo in to je naš glavni kanal, skozi katerega čutimo in smo si izgradili smisel. Je kot zrak, ki ga dihaš. In kar naenkrat ti ga nekdo vzame. Zgodilo se nam je, da smo ostali brez osrednjega smisla v življenju in ni bilo lahko.
IM: Šli smo na ventilator.
TT: Na začetku si rečeš: dobro, malo odmora, saj bo hitro minilo. Potem pa kar ni bilo konca. Postalo je preveč.

Kaj ste počeli vmes?
IM: Imeli smo cikel žalovanja in obdelali vseh pet faz: zanikanje, jezo, barantanje, depresijo in sprejetje. Po njem smo se v zadnjem času, ki se tudi že vleče, začeli spodbujati, brcati en drugega v rit in začele so nastajati nove skladbe.

Zmaji so samo začetek nečesa, kar prihaja. Česa?
PŠ: Zmaji so vedno znanilci prihodnosti.
IM: Ko se pojavi zmaj, je to znak nevšečnosti. Upamo, da so Zmaji nadaljevanje obdobja, v katerem smo ostali.

Kako to, da po vilah ostajate v pravljičnem svetu? V mislih imam skladbo Vile in pirati.
IM: Ne vem, če nam je to tako blizu, ampak naključja so nanesla. Mogoče pravljični svet da širši horizont, kam vse lahko gledaš. Poveš lahko tudi kakšno stvar, ki ni resnična in jo vzamejo drugi za takšno.

Glede na to, da korenine skupine segajo v leto 1998, je vprašanje, kako se vedno znova inovirati v zvoku, da vseeno ostane prepoznavni za Tabu?
TT: Mogoče zato, ker skupino tvorimo že 25 let isti ljudje. Očitno imamo še toliko za povedati, da se neradi ponavljamo. Neka srž pa ostaja nespremenjena.
EB: To je tako kot z otroki. Lahko jih veliko rodiš, ampak še ne pomeni, da bodo vsi isti. Sestavljala pa jih bo ista celica.
IM: Kdaj pa kdaj se poigramo s kakšno skladbo, naredimo kakšen izlet, ampak še vedno ostajamo Tabu.

Od samega začetka je z vami Žare Pak. Kakšno vlogo je odigral on v ustvarjanju tega zvoka?
TT: Zaradi njega se stvari ne odvijajo prehitro (smeh).

Zato je zdaj zunaj samo singel (smeh)?
PŠ: Ja (smeh), v bistvu res (smeh).
TT: Dovoli nam, da imamo čas razmišljati o naši glasbi in jih izpopolnjevati. Če bi imeli nekoga, ki dela bolj instantno, bi nas lahko odneslo v instantnost.
IM: Zaradi njega imamo čas, da vedno premislimo stvari (smeh).
TT: Šalo na stran: je pomemben člen, tudi v zvočni sliki. Doda marsikatero idejo, ko ne veš, kaj bi naredil, ko imaš samo dobro besedilo ali melodijo in še nekaj manjka. Takrat vskoči Žare.
EM: Je človek, ki ni tako čustveno vpleten kot mi in zna z distance pogledati na to, kaj se dela. Je tisti člen, ki doda skladbi persono.

Sorodna novica Tabu 3.0: nova pevka, nove skladbe, stara nostalgija

Kako je on sodeloval pri izoblikovanju pevk? Kontinuitete, ki je nastajala v obdobjih treh pevk.
EB: Zelo veliko. Čuti se povezanost v smislu, da pevka predvsem pripovedovalka in da izhaja iz sebe: iz avtentičnosti in ne da nekoga posnema. Zdi se mi, da je pri tem zelo natančen.

Eva, vemo, da ste ljubiteljica bluza, kako vključujete to bluzovsko stran oz. strast v skupino? Je v Tabujih prostor za to?
EB: Ni samo bluz, blizu sta mi klasika in džez. Zelo široko me zanima glasba in tudi pri Tabujih je prišla poleg še dodatna širina. Sploh pa lahko v skupino vnašam ta performerski del – da nisem samo glasbenica, pevka, ampak tudi pripovedovalka.

Eva, katera skladba, ki se ne uvršča redno v koncertni repertoar, je vam najljubša iz diskografije Tabujev?
EB: Trikrat na led, Vile in pirati, Nabiralka zvezd.

Kaj pa ostali?
IM: Začarano telo.
PŠ: Nasmeh.

Letos mineva 20 let od izdaje Malih norih idej. V Mladini so zapisali takrat: "Pravzaprav je največji problem tegale projekta, da ga ne odlikuje nobena, še tako majčkena nora ideja. Ne vem, koga moramo za to kriviti, ampak kot po navadi, z drugo ploščo so težave." Kako vam je danes slišati ta uvod?
TT: Niso bile male nore ideje, ampak kar velike, glede na to, kaj se je po 20 letih pokazalo in kako so te skladbe še danes aktualne. Tudi v smislu, kaj smo hoteli povedati.
EB: Kako pa ti je slišati to?
IM: Slišati je zabavno. Nobenega obsojanja, ker glasba je subjektivna in vsak jo vidi drugače. Očitno smo delali prav. Se pa spomnim, da me je zelo prizadela takrat recenzija. Še vedno smo bili takrat skupina, ki se je morala uveljaviti po prvem uspešnem albumu, in ko prebereš kaj takšnega, za trenutek obstaneš.
PŠ: Zanimivo je, ko se izkaže po letih, da ni tako.

Je pa zagotovo drugače, če bi zdaj izdajali drug album, ko recenzije in kritike nimajo več takšnega vpliva in postajajo same sebi namen. Uspeh se meri v številu ogledov in všečkov. Kako vi gledate na to spremembo merjenja uspeha? Si sploh predstavljate, da bi morali v ta boj za všečke kot neuveljavljena skupina?
IM: Žalosti me, da nove generacije nimajo potrpljenja, da bi poslušale celo skladbo ali album. Toliko kot je lahko tu občutkov, sploh če poslušaš cel album. Prav tako so oropani izkušnje, če odpreš zgoščenko in povohaš knjižico, prebereš besedila. To me žalosti. Poslušalci tega nimajo več. In s tem se tudi mi zdaj spopadajo. Pozornost je skrajšana na 15 sekund in je žalostno, da mora glasbenik svoja čustva zožiti na teh par sekund.

Se sploh ozirate na to dejstvo?
EB: Niti ne. Pride kakšen trenutek, ko se vprašamo, kaj zdaj. Zdi se mi, da se začenjata ustvarjati dva svetova in da gresta vse bolj narazen. Tisti, ki so že uveljavljeni in so delali na star način, ki je bil veliko bolj analogen, oseben, človeški. In ta nov, ki je temelji na všečkih, algoritmih, ena skladba in spet takoj nov. Sploh ni časa, da bi glasba ostala.
PŠ: Tega sploh ne razumem. Nobenemu to ni všeč, ampak je.
IM: Nam ni všeč. Pa še mi smo milenijci.

Preveč informacij in nismo zmožni vseh predelati.
TT: Dan pa ostaja dolg 24 ur.
EB: Mislim, da je prišlo iz Združenih držav Amerike miselnost, da je lahko vsak zvezda. Na nek način uničuje talente, če sem lahko malo grobo iskrena. Otrok gleda televizijo in ga navdihne to, kar je videl, da nekdo drug počne. Ker je slišal, da je lahko zvezda, sledi temu cilju, ampak zanemari prave talente, ki jih zares ima v sebi.
IM: Tudi nov radijski sistem je veliko pripomogel k temu. Težko mi je poslušati kakšne glasbene urednike, da se refren prepozno pojavi v skladbi, da se mora zgoditi prej. S tem že sugeriraš nekomu, kakšna naj bo glasba in to ni več avtorsko delo.

Danes lahko naredim na telefonu melodijo in mu dodam pevski vložek. Tu nastaja razkorak. Navsezadnje je vse glasba – ne glede na to, kako nastane.
EB: Kje je zdaj razlika, da je nekdo hodil od petega leta v glasbeno šolo? Šel na glasbeno akademijo, posvetil 20 let svojega življenja za izobraževanje, vaje, neprespane noči, počene glasilke, krvave prste od vaj. In potem nekdo vzame telefon in naklika glasbo.
IM: Ta lažje secira svojo glasbo v 10 sekund (smeh).

Če se še malo vrnem na Male nore ideje.
IM: Ti je všeč?

Praznuje obletnico. V Sloveniji imamo radi obletnice. Poznam ustvarjalce, ki si na vsaki dve leti iznajdejo novo petletno obletnico. Skratka za Male nore ideje ste pozneje prejeli tudi nominacijo za Viktorja popularnosti ter platinasto ploščo. Še več na Slovenskem radijskem festivalu ste prejeli naziv hit leta po mnenju strokovne žirije in poslušalcev. Kakšno vlogo so odigrale nagrade v krogotoku Tabujev?
PŠ: Nagrade so prihajale same od sebe. Hitro se je vse odvijalo in nismo preveč razmišljali o stvareh. Vse se nam je zdelo samoumevno.
TT: Bili smo evforični, ker smo se lahko udeleževali teh dogodkov in se družili.
PŠ: Ampak vidimo, da so zdaj nagrade izgubile svoj pomen.

Imamo še vedno podelitev zlatih piščali.
PŠ: Se na njih se moramo izvajalci sami prijaviti. Nihče te ne vidi. Sam se prijaviš in se sam hvališ. To se mi zdi narobe. Prav je, da obstajajo nagrade, ampak manjka jim teža.
EB: Preveč je vsega.

Kaj je največja nagrada za skupino, kot je Tabu, če to niso nagrade v fizični obliki?
EB: Razprodani koncerti.
TT: Odziv ljudi.
EB: In tega najbolj začutimo na koncertu. Lepo je prejemati sporočila, ko izdamo nov singel, ampak niti slučajno se ta občutek ne more primerjati, ko si na odru in skupaj z množico prepevaš skladbo. Za Zmaje smo dobili odzive, da so zelo ganili poslušalce.
IM: Ukradli smo njihovo pozornost.

Bolj kot Nabiralka zvezd?
EB: Nabiralka bi tudi imela takšno moč, če bi bila izdana ob pravem trenutku.

Koliko generacij oboževalcev se je vmes obrnilo v delovanju skupine? Recimo, če pomislimo od dneva, ko je še Nina prepevala Come on Eileen na Rock Otočcu?
PŠ: To merimo po štiriletnih ciklih, ko se zamenjajo dijaki in študenti. In po tem izračunu bi lahko rekli pet.
IM: Očitno smo imeli tako široko zastavljeno glasbo, da so nas poslušali tako dijaki, študenti in starejše generacije. Od nekdaj zajemamo večino živečih generacij (smeh).

V teh letih se je tudi zgodilo, da so vaše skladbe začeli prepevati drugi. Bi lahko rekli, da so skladbe postale večje od skupine? V mislih imam skladbo Angel.
IM: To je potrditev za skupino. Super mi je, ko slišim priredbo naših skladb in jih takoj delimo zdaj v časih, ko lahko.
EB: Vi samo snemajte in pošiljajte, bomo delili.
IM: Če ste dovolj mladi, vas bomo mogoče vzeli s skupino (smeh).

Sorodna novica Tabu s simfoniki: hvala za Tino, hvala za Nino, hvala za Dan 202

Mnogi vaši oboževalci so si enotni, da so doživeli enega izmed vrhuncev skupine v Križankah. Kakšno mesto nosi za vas ta nastop? In ko pride skupina do Križank, kaj stori naslednji dan, ko se vpraša, kam naprej?
TT: Naslednji teden smo šli igrat na gasilski 'žur'. In to je bil res preskok. Primož nas je opozoril, da bodo poleg nas tudi druge skupine, ampak da ne bomo razočarani. Bilo je zanimivo.
PŠ: Takšno je stanje v Sloveniji. Majhen trg in ni možnosti, da vsak dan stojiš v Stožicah.
IM: Še naprej si bomo postavljali izzive, Križanke so bile zagotovo lep uspeh. Pred nami je nov večji projekt, kjer bomo znova združili moči s simfoniki in tako nadgradili našo akustično zgodbo.

Kaj žene skupino, da vedno znova ponudi nekaj novega?
EB: Če te nikoli nič ne sesuje, se ne moreš ponovno sestaviti.

Sorodna novica Ninina glas in divjost sta nazaj: "Drugačna, ampak v svojem jedru enaka!"

Katera je stvar, ki je najbolj sesula to skupino?
EB: Menjava pevk (smeh).
TT: Nikoli si tega ne želiš, vedno se zgodi zaradi okoliščin.
IM: To so dolge veze in niso razmerja za eno noč. Osem let je veliko.

Ste še v stikih s Tino in Nino?
PŠ: Z Nino smo, s Tino malo manj.

Kje je Nina?
EB: V Združenih državah Amerike. Vprašanje, kdaj se bo vrnila.
PŠ: Ne vem, ali še zna slovensko.
EB: Malo se ji zapleta (smeh).
TT: Po navadi ravno obletnice izkoristimo, da iz preteklosti izčrpamo lepe spomine in jih obudimo.