"Da ohranim pozitivno energijo, si moram ustvariti v glavi film, kajti če še to izgubim, lahko neham ustvarjati in deliti pozitivno razmišljanje s svetom. Domišljija je moje orožje, da ostajam sama sebi zvesta in da grem lahko sploh naprej," je dejala Bilbi.

In to domišljijo je strnila v nov studijski album, ki ga je začela predstavljati po slovenskih mestih. "Mislim, da smo vsi glasbeniki nepoboljšljivi sanjači in bi najbrž koncert odpovedali samo, če bi zmanjkalo glasu (smeh). Tudi če bi si kateri glasbenik zlomil roko, bi zimprovizirali. In ne bi ga odpovedali, če bi igrali za enega poslušalca," je v navezavi s prvo skladbo na albumu Zaradi bolezni odgovorila na vprašanje, v katerih primerih bi odpovedala koncert.

Sicer pa album, ki ga je posnela v sodelovanju z najrazličnejšimi glasbeniki, označuje za štajerski. "Ima veliko štajerskih tem – z razlogom," je pripomnila glasbenica.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Bilbi, je življenje vrtiljak ali pokvarjen vrtiljak?
Kakor kdaj. Velikokrat se zavrti v eno ali drugo smer. Velikokrat pa se tudi pokvari in takrat je treba malce potisniti (smeh).

S pokvarjenim vrtiljakom sem začela, ker je to naslov ene izmed vaših skladb na vašem novem albumu, ki se imenuje Toskana. Kako je poustvarjati toskanski duh sredi Slovenije?
Ustvarjati Toskano sredi Slovenije je privilegij, ravno zaradi tega, ker Toskana simbolizira svet sanjarjenja. Kot omenim v eni izmed pesmi, da smo vsi iz teh snovi, kot so sanje, sem prepričana, da bi bilo življenje veliko težje brez možnosti potovanja v sanjski svet. Ljudje smo takšna čudna bitja: vedno bi bili radi tam, kjer nismo, in vedno bi imeli to, česar nimamo. Nekako je Toskana v tem primeru simbol za večno hrepenenje, s tem se ukvarjamo v precej pesmih.

Kakšna je moč domišljije? Zakaj je nujno, da jo ohranjamo v teh – običajnemu človeku ne najbolj naklonjenih časih?
V Sloveniji je žal videti tako, kot da so domišljiji šteti dnevi: ignorira se jo in zapostavlja. Tudi pri otrocih se je ne spodbuja. Zdi se mi, da bi v teh težkih finančnih časih morali spodbujati domišljijo. To je edina stvar, ki loči posameznika od drugih. In to je samo naše – za zdaj še ni mogoče, da nam vsak drugi pogleda v glavo in vidi, kaj je v njej. Domišljija je lepa stvar. In zdi se mi, da pozabljamo na njo: damo jo v predal. Toda lahko bi nam bila v veliko pomoč, da bi gledali v prihodnost s svetlejšim pogledom.

Kolikokrat se sami zatečete v domišljijski svet oz. kdaj pobegnete vanj namesto fizično čez mejo?
Bom čisto iskrena, če bi imela zdaj možnost pobegniti nekam, kjer je malce topleje ali drugače, bi to storila, ampak mi stanje na bančnem računu tega ne dovoljuje. Zato se zatekam k stvarem, ki so brezplačne – in to je na primer domišljija. Da ohranim pozitivno energijo, si moram ustvariti v glavi film, kajti če še to izgubim, lahko neham ustvarjati in deliti pozitivno razmišljanje s svetom. Domišljija je moje orožje, da ostajam sama sebi zvesta in da grem lahko sploh naprej.

Vaša Toskana se spremeni v skladbi v drevored. Ali ta drevored obstaja tudi v resničnem življenju?
To je besedilo Roka Vilčnika, ki je najin dober prijatelj. Ko berem njegovo liriko, ki mi je zelo blizu, si zmeraj naslikam v glavi film. Kolikor poznam Roka, bi lahko bil omenjeni drevored tisti iz mariborskega parka, saj je blizu tudi glasbena šola. Moj drevored je tisti z otoka Rügen v Nemčiji. Delala sem v mestu Stralsund, kjer most povezuje severovzhodno nemško obalo z otokom Rügen. Ko smo šli na izlet na ta čudovit nemški otok, ki ga malokdo pozna, so se pred nami odpirali grički in neskončni drevoredi.

Zato me je besedilo potegnilo v čas, ko sem bila v Nemčiji. Severna nemška pokrajina ima v sebi nekaj toskanskega s skandinavskim pridihom - seveda tam ni trte in oljk, je pa veliko romantike, ki je navdihovala že slikarja Casparja Davida Friedricha. Zame je Toskana sanjski svet – mogoče se sliši smešno, ampak še nikoli je nisem obiskala. Spoznavala sem jo skozi oči drugih umetnikov, prek fotografij, filmov, slik. Ko sem prvič prebrala besedilo za skladbo, me je takoj odpeljalo nekam daleč. To je bil ta občutek, za katerega si želim, da bi ga poslušalec vsaj malo začutil.

Na albumu je pristala tudi skladba, s katero ste ga napovedovali na Emi – To ni blues. In zanimiva skovanka, ki je pristala v besedilu, je bil štajerski šanson. Kakšen je ta šanson?
Štajerski šanson je malo grenek, je zagotovo šanson z veliko Maribora in veliko štajerske duše. Zdi se mi, da v teh časih Maribor zares izstopa po žalosti. Sama se spominjam popolnoma drugačnega Maribora. In v zadnjih štirih letih, odkar sem nazaj v Sloveniji, se je tako spremenil na slabše, da mi je zelo hudo, ker imam zelo rada to mesto.
Zdi se mi, da je prekrasno – sploh njegova narava in veseli ljudje. Ko vidiš te ljudi depresivne, žalostne, da se zapirajo in da so ulice prazne, je grenak občutek. Mogoče bo zvenelo patriotsko, toda zdi se mi, da se v prestolnici premalo zavedajo, kaj se dogaja v drugem največjem mestu. Sama sem zgrožena. Upam, da se pišejo boljši časi za to mesto. Res je, da se malo bolj krepi turizem, tudi Evropska prestolnica kulture je malo pomagala. Veliko je mladih ustvarjalcev, ki želijo zagnati te mline, ampak nimajo lahkega dela. Žal se nemalokrat zapirajo in skrivajo, namesto da bi se v teh časih še bolj združevali.

Kako komentirate, da so pokrovitelji komajda rešili koncertni program na Trgu Leona Štuklja?
Informacije se spreminjajo iz ure v uro. Za zdaj so vsi brezplačni koncerti do 20. 12. odpovedani. To je ta žalostna in bolna podoba Maribora, ki jo opisujem. Nihče mi ne bo prodal te zgodbe, da so ugotovili šele pred nekaj dnevi, da ni denarja za prireditve. Razumem, da če ni denarja, bo najprej kruh in potem igre. Ne razumem pa tega, da je toliko ljudi treba zavajati, to je narobe.

Tudi sami v skladbi Zaradi bolezni pravite "skupaj bomo močni".
To je res. Ta skladba je nastala iz tipičnega nemškega napisa. Sama sem bila priča temu, ko sem delala v manjšem gledališču. Predstavo so odpovedali, če ni bilo dovolj prodanih vstopnic: "Zaradi bolezni v ansamblu predstava odpade." To je tipičen izgovor. Ne vem, kako je to v gledališčih, ampak pri glasbenikih je tako, da je precej manj koncertov, kot je bilo pred štirimi leti, ko sem začela v slovenskem prostoru. Malo je možnosti, da predstaviš svoje delo in ga približaš ljudem. Nekatere radijske postaje se zelo trudijo, da bi slovensko glasbo obdržale sploh pri življenju in dogaja se, da se bojimo, da bomo na koncu morali plačevati, da bomo lahko igrali – kar je bolno.

Saj je prišla pobuda Radia S na elektronske naslove glasbenikov, ki vas je pozvala k prispevanju donacije v višini deset evrov na mesec, da bo lahko radijska postaja ostala pri življenju. Kakšen je bil vaš odziv, ko ste prebrali elektronsko pošto?
Še zdaj si nisem prav opomogla od tega in še zdaj ne morem verjeti, da je to sploh mogoče.
In o tem tudi govori drugi del skladbe Zaradi bolezni, da ne bo nič pomagalo, če bomo vsi sedeli doma na kavčih in jokali, spet bo pomagalo združevanje. V Sloveniji smo tako mali in razdeljeni po regijah. Tudi glasbo nenehno tiščimo v neke predalčke, kar je in kar ni - ta večni boj med stili, kar je nesmiselno. Ampak tudi če bo ena skupina stopila skupaj, se bo pokazala naša slovenska hiba, se bo našel en kljukec, ki se bo pustil premamiti v drugo smer. Ne vem, kaj je odgovor. Mislim, da je odgovor, da imamo odprte tipalke in se povezujemo z enako mislečimi sorodnimi dušami.

Če se vrneva v čas pred štirimi leti, ko je na radijske postaje prišla pesem Hvala za vijolice in tudi osvojila poslušalce. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bila to kar manjša anomalija, saj še uredniki radijskih postaj niso pričakovali, da se bo ta skladba tako dolgo obdržala v etru. Kako danes gledate na uspeh skladbe?
Skladba je bila vzporedno tudi spletni fenomen, saj je bil spot posrečen, hkrati pa je nagovarjala več starostnih skupin. Tudi otroke, čeprav ne razumejo te tematike - hvala bogu, da ne -, sta pograbila ta ritem in barvitost. Za starejše pa je bilo to zabavno in so si med seboj pošiljali videospot. Zmagovalna je bila predvsem tematika. Varanje je prisotno, odkar obstaja človeštvo. Vedno je ali trn v peti ali tema za posmeh.
Najbrž sta bila pri Vijolicah ključni tematika in nova pevka, za katero še ni nihče do tedaj slišal. Tudi oba pola, ki sta večno v sporu - narodno-zabavni ansambli in popglasbeniki -, sta se spraševala, kakšna glasba je zdaj to. Zgodil se je 'crossover' zaradi uporabe harmonike, česar tudi sami nismo pričakovali. Vse se je začelo vrteti – in to je bil primer, ko se je vrtiljak zavrtel s silovito hitrostjo.

Na novem albumu bolj kot harmonika izstopajo klaviature. Koliko je k temu pripomogla vaša nova zasedba Direktorji?
V novi zasedbi, z novo ekipo - od glasbenikov do producenta - je zvok bolj električen, če lahko uporabim to besedo. Akustično harmoniko, ki je specifičen zvok, je zamenjalo pravo morje retroklavitaru izpod prstov Davorja Klariča in zelo značilne kitare Petra Dekleve. Zdi se mi, da sta oba harmonična instrumenta našla zelo zanimivo simbiozo in se res lepo dopolnjujeta. Igrata jih dva zelo čustvena izvajalca in vse skupaj se noro prepleta. Vse pa pride do izraza zato, ker imamo za sabo ubrano ritemsekcijo z Urbanom Krčem na bobnih in Luko Gaiserjem na basu. Vsi smo "retrofreaki" in vsem nam je blizu glasba iz obdobij 60. in 70. let. Iz tega smo črpali navdih, glasbi pa smo želeli dodati tudi duh sedanjega časa – modernega in urbanega.

Tudi sami tokrat primete za glasbilo. Zakaj kazoo piščal?
Tisti, ki so glasbeniki in vedo, koliko stane prava brass sekcija in koliko dela je z njo, bodo vedeli, zakaj (smeh). Drugače pa zelo uživam pri igranju nanj, saj sem si vedno želela igrati saksofon ali trobento. Žal mi to ni bilo usojeno. Zdaj pa je to velik privilegij, da sem lahko slabša trobenta ali saksofon (smeh). Tu smo se poigrali z večglasnimi kazooji in fantom so bili všeč. Zdaj sem vesela, ker imam v nekaj skladbah solo. Vokalistka ima solo (smeh). Super. Džezarji se verjetno ob tem križajo (smeh). Ampak v meni je še vedno želja, da se naučim igrati na orglice (smeh).

Kot Kreslin - orglice in kitara skupaj?
S kitaro pa je tako, da mi je nerodno, če bi se postavila ob Deklevo. Bom kar še malo skrivala, da jo igram (smeh).

Kaj dosežeš z repeticijo, kot je na primer v skladbi Rdeči plašč, ki ga zaznamuje vaše ponavljanje teh dveh besed skozi melodijo?
Rdeči plašč je klasična rokenrol zgodba – tudi forma je zelo tipična, takšne forme najdemo pri številnih izvajalcih rokenrola, od Toma Pattyja do Beatlesov. Temelji na izmenjavi akordov, ritmike in besedni zvezi rdeči plašč. S tem rdeči plašč prevzame glavno vlogo, je poosebljen in postane večen – simbol večne elegance, nostalgije in objekt poželenja.

Kolikokrat pri vas letijo kitare v zrak oz. kakšna je zgodba za skladbo Kitare letijo v nebo?
(Smeh.) Rada se pošalim, da je to ženski odgovor na moške izgovore. Tipična moška zgodba iz ženske perspektive. To besedilo sta skupaj napisala Gregor in Rok Vilčnik. Načrtovalo se je, da ga bo zapel moški, ampak ko sem ga prebrala, sem se takoj poistovetila. Gregor je bil skeptičen glede uvrstitve skladbe na album, vendar sem ga prepričala, da mi je skladba pisana na kožo. Melodično in ritmično se je vse poklopilo. Je čustvena skladba, s katero lahko poveš nekaj močnega. Navezana sem na vse skladbe, ampak s posebnim razlogom sem to skladbo dala na konec – za 12. skladbo na albumu. Gre za ženski princip in izpoved, ki pušča marsikaj odprto.

Na albumu je ostala melodija za Konichiwa, ki sta jo javnosti prvi predstavili sestri Prusnik, toda avtorja za skladbo sta bila vidva z Gregorjem. Nista ostala v japonskem svetu, ampak sta ji dodala – že z uvodom – neki element igre. Zakaj spremembe in besedilo v slovenščini, da je postala Ko sva bila?
(Smeh.) Moja velika želja je bila, da bi vključili na album Konichiwa. Zdelo se mi je škoda, da včasih skladbe skoraj umrejo. Tisto leto, ko sta dvojčici Prusnik prepevali skladbo na Emi, se je prijela med ljudmi, toda ko sta nehali nastopati, je tudi pesem umrla. Mi smo jo vzeli v repertoar za koncerte in naletela je na super odziv. Zveni precej drugače, saj jo izvajamo v drugi tonaliteti. Tudi skupina jo tako rada izvaja, da je mogla pristati na albumu. Potem smo bili v dilemi glede angleščine, saj toliko poudarjamo pomen slovenske glasbe.
Z Gregorjem sva poskušala narediti prevod, a ker sva bila preveč kritična, preprosto ni šlo. Za pomoč sva prosila Draga Misleja - Mefa, saj sva njegova velika oboževalca in na splošno imava rada primorski rokenrol, ki ga poslušava od malih nog. Pustila sva mu proste roke in šel je v čisto svojo smer – v zvočno podobnost. Zdi se mi, da je Mef res napisal besedilo zame, kot me dojema. Večkrat smo se že družili in filozofirali o svetu in življenju ob večerji, tako da je dal v besedilo Majo, kot jo je spoznal. Zelo mi je laskalo, ko je po koncertu v Kopru dejal, da bi lahko bila slovenska Cindy Lauper (smeh).

Zakaj vas jezi Balašević?
Ker je tudi on eden izmed teh mojstrov besede – oba z Gregorjem sva njegova velika oboževalca -, ker pove vse na preprost, razumljiv način. Genialnost. Omenim ga v skladbi Doma, kjer pojem, da me jezi ta naš svet, ki nas je vse utišal in jezi me še Balašević, ker je že vse napisal. Opisuje stanje človeka, ko ne ve točno, kako naprej. Vse dobre stvari so že napisane. Država drvi po hribu navzdol. Vse je slabo. To je tisti trenutek šibkosti, ki ga ima zagotovo vsak izmed nas: naj bodo to težave v službi, s partnerjem … Točka, ko bi rad vse zavrgel. Seveda pa je na neki način tudi poklon Balaševiću, za katerega mislim, da je izjemen.
Odkrila sem ga malce pozneje. Prek Gregorja. Izhajam iz družine, kjer se je med drugim poslušal tudi Oliver Dragojević in druge zvezde nekdanje Juge, toda Balašević je bolj izpovedni glasbenik. Ko sem raziskovala njegove pesmi, sem se našla v pripovednem slogu petja. Osredotoča se na podajanje zgodbe in takšna interpretacija se te dotakne na zelo poseben način. Ni več v ospredju razpon vokala in "dretje": "Gremo na barikade!" V ospredje prideta intima in čutnost. Kot da bi sedel z njim za mizo in se pogovarjal. Vsi izvajalci, ki jih res obožujem in spoštujem, pojejo tako. Kar seveda ne pomeni, da ne občudujem in spoštujem velikih vokalistov. Toda če se spustimo na raven srčnosti in tega, kar se nas dotakne, so to Leonard Cohen, Patty Griffin, Joni Mitchell, Balašević, Jadranka Stojaković, Tomaž Pengov in še mnogo je takih.

Je mogoče tudi v tej maniri nastala skladba Jernej, za katero se mi zdi, da zelo izstopa po dinamiki od preostalih? Je že mogoče kar slovenski približek kantriju.
Jernej je zelo ljudski. Moja prva asociacija Jerneja je maturantski ples – morda v 80. letih, ko je bil popularen Umazani ples. To je trenutek, ko čakaš na šolskem plesu, da zazveni balada in zaplešeš s simpatijo. Jernej povzame občutke trepetanja, prvih ljubezni, pričakovanj, strahu pred neuspehom. Poleg tega pa vsebuje tudi vprašanje, v kakšnih časih živimo, ko nam »nič ne gre«, ampak kot zapojem – s tabo bi bilo najbrž vse lažje.

Je svoboda hudič?
(Smeh.) Ja, kakor se vzame. Svoboda je marsikaj – tako hudič kot angelček. In prav je tako. Všeč mi je ideja o brezkončni svobodi in tako gre lahko svoboda neskončno v zrak in v globino.

Toda od nje ne moreš preživeti.
To je res, ampak mogoče bo to enkrat mogoče (smeh).