Generacije, ki smo svojo najstniško identiteto iskale v devetdesetih, smo imele v primerjavi z današnjo generacijo 'vsega preveč in hkrati nič', če ne drugega, vsaj ta privilegij, da smo odraščale s televizijskimi oddajami, ki so nas s svojo vsebino in karizmatičnimi voditelji dobesedno zalepile pred male televizijske zaslone - Periskop, Tok Tok, še danes se primerki generacije Y radi pohvalijo, da so poklicali ali pisali (!) pismo v oddajo Videošpon, s katero je brkati Jonas Žnidaršič s kavbojkami do popka pri obeh spolih (preverjeno) povzročil svojevrstno najstniško evforijo. Večjega džeka od njega pač ni bilo.

Pod vtisom evropskega vala glasbenih lestvic, videospotov in interaktivnih oddaj (spomnimo se hitrojezičnega na ježka pristriženega suhljatega Raya Cokesa, ki so mu "lepi in znani" v oddaji MTV's Most Wanted dobesedno jedli z roke) je epoho slovenske glasbe in razvoja subkultur devetdesetih ustoličila oddaja Videospotnice (2000-2005).

To je bil čas, ko je med glasbeniki tlelo nadležno, a zdravo tekmovanje: eni so postavljali standarde, drugi so za njimi le štorasto capljali, kako tudi ne - tisti, ki je nosil lovoriko občinstva, je dobil več stiskov rok organizatorjev koncertov in imel bolj dinamične denarne transakcije od konkurence, ki je pihala za vogalom. Ravno tam nekje, kjer so na trampolinu sreče skakale založbe in si mele roke od prodaje zgoščenk svojih varovancev.

Poleg dobre in raznolike slovenske glasbe ter že skoraj tovarniškega 'štancanja' videospotov so urbani pečat v slovenski družbi pustili tudi nekateri njeni voditelji: Miha Šalehar, Peter Poles, Urša Jerkič, Blaž Gregorin, Vesna Malnar, Jadranka Juras, Irena Shyama Hlebš, Leila Bdeir in Anže Langus - Dagi, številni so po vseh teh letih še vedno del slovenske medijske scene. Kot televizijski zelenci v svojih dvajsetih letih so takrat zelo sproščeno zajahali pobesnelega bika, z lucidno in kritično mislijo pa sogovornike tako dobro 'zgnetli', da so si tistih nekaj minut medijske pozornosti dobesedno 'zaslužili'.

Zasnova oddaje je bila preprosta: voditeljski par od ponedeljka do petka napoveduje glasbene spote, razvrščene na desetih mestih, in nove predloge, pri čemer sta bili posebni oddaji tudi v soboto in nedeljo. Spot je z lestvice izpadel po največ desetih tednih, zanj pa so glasovali gledalci po elektronski pošti in z glasovanjem na SMS-številko. Voditelji so imeli v oddaji različne skeče in goste, ki so bili s svojim delom povezani z glasbo, z njimi pa so razpravljali tudi o perečih družbenih vprašanjih.

Oddaja, ki se je predvajala vsak dan, 365 dni v letu, je med drugim izstrelila Siddharto, Sebastiana ter dala priložnost slovenskemu Rodu Stewartu - Alešu Rodu in enoobrvnemu Frediju Milerju. Projekt je nastal na pobude takratne urednice razvedrilnega programa RTV Slovenija Miše Molk, prva urednica je bila Mojca Mavec, režiser pa Gregor Fon. V petih letih (2000-2005) so oddaji urednikovali še Jernej Kolenik in Tomaž Gasparič, najplodnejše obdobje je bilo v obdobju urednika Miroslava Akrapovića (2000-2002), s katerim smo se pogovarjali o zakulisnih spletkah Videospotnic.

Kakšen je bil namen Videospotnic?
To je bilo zadnje obdobje množične vsesplošne priljubljenosti MTV-ja, še v času pred pojavom YouTuba in sodobnih predvajalnikov videovsebin na spletu. Njihov namen je bil povzročiti neko iskro, da se začnejo snemati slovenski videospoti. V tistem času je bil velik razkol med alternativno in popularno glasbo in Videospotnice so bile verjetno takrat pionirska oddaja, ki je med temi žanri poskusila zarezati radikalni rez, saj smo si dovolili izbirati tisto, kar je bilo v takratni glasbi popularno.

Kateremu ciljnemu občinstvu je bila oddaja namenjena?
Vsi ustvarjalci oddaje, od mene kot urednika do režiserja in voditeljev, smo bili takrat mladi in se tisti trenutek nismo ukvarjali s tem, kdo nas gleda. Ko smo naredili raziskavo, pa smo ugotovili, da so nas najbolj gledali najstniki med 13. in 19. letom.

Je bila za uvrstitev na lestvico pomembnejša glasba ali videospot?
Glasba v simbiozi z videospotom.

Torej, kakšna so bila merila?
Kot urednik in člani redakcije smo si vzeli pravico, da smo imeli, tako kot v času panka, nekakšno komisijo za šund. To pomeni, da šundovski spoti niso bili uvrščeni na lestvico, pa če si bil pop- ali alternativni izvajalec. Poskusili smo povzročiti revolucijo popularne glasbe, ne glede na žanre. Na lestvici so bile Make up 2, Power Dancers, pa tudi Sebastian. On se je zgodil v oddaji Videospotnice, pa tudi Siddharta navsezadnje … Po toliko letih mi še vedno rečejo: "Ti si bil krivec za Sebastiana in Siddharto." Kako krivec? Takrat se je pojavil videospot skupine Pot v X, ki je bil nad nad ravnijo evropske videoprodukcije, Sebastian pa je bil glede plesnega videospota dokaj na ravni evropske, anglosaksonske scene.

Sebastian je bil vendarle popizvajalec, današnji mainstream glasbeniki pa so Tanja Žagar in Modrijani. Danes se je to spremenilo.
Marsikaj se je v tem času spremenilo, to nam pove le to, da kot gre glasba ciklično nazaj, gremo tudi mi z možgani kritično in ciklično nazaj.

Velik pečat Videospotnic so bili njeni voditelji: Peter Poles, Miha Šalehar, Urša Jerkič, Irena Shyama Hlebš, Jadranka Juras …, ki so po toliko letih še vedno navzoči v medijskem prostoru. Oddaja je bila neke vrste valilnica za mlade voditelje, ki ste jim pred kamero dovolili nekoliko več. Kako ste jih usmerjali?
Svoboda se je dopuščala toliko, da nismo bili do nikogar žaljivi, pa čeprav smo bili dokaj na udaru kritike, tako splošne javnosti kot samih ustvarjalcev, glasbenikov.

Kateri voditelj ali voditeljica je bil/bila najbolj priljubljena?
Njihova priljubljenost je bila približno enakomerna, a zagotovo je bil Miha Šalehar s svojo nedeljsko oddajo.

Kako ste se obranili pred kritikami, če, recimo, vsebina kakšnega videospota ni bila primerna. Baje ste imeli nekaj težav zaradi videospotov ljubljanskega raperja Klemna Klemna?
Dal bom dva primera in oba se navezujeta na Klemna Klemna, zanimivo. Ko je izdal svojo famozno ploščo (op. p. Trnow Stayl), so Perfo Production skupaj z Andrejem Štritofom naredili videospot za Keš pičke. Preden sem spot dobil v roke, sem mu rekel, naj naredi dve različici spota, eno s piskom in eno brez – takrat so imeli videospoti ameriških hiphoperjev pisk čez neprimerno besedo. Na vsaki kletvici je bilo pi … pi ... pi. Pogledali smo videospot. Oddaja se je začela 19.30 …

… na prvem programu pa so se začela televizijska poročila.
Tako, tako ... mi smo se zmenili, da bomo dali v eter cenzurirani videospot, če bi se uvrstil na prvo mesto, pa smo se odločili, da bomo predvajali necenzurirano različico. Ko se je spot po treh ali štirih tednih res uvrstil na prvo mesto, smo ga objavili z vsemi kletvicami in opolzkimi besedami. Na televizijo se je vsul plaz kritik – ljudje so klicali, pa ne zaradi besede p***e, ampak zato, ker so šele ob tej besedi opazili, kaj on v videospotu počne z napihljivo lutko (op. p. za moške spolne užitke Ančka). Kakšen vpliv ima vizualni medij! Nihče nas ni klical zaradi te besedne zveze, ko je bil pisk, tega v videospotu sploh niso opazili. Drugi primer pa je bil, ko sem pred božičem ali novim letom na televizijo prejel grožnjo, da me bodo ubili, če ne bomo umaknili njegovega videospota V letu 1600. To je risanka, ki govori o trnovskem vampirju.

Zelo zanimivo je, da ta oddaja niti ni imela takšne gledanosti, kolikor močan je bil njen vpliv?
Mi nismo nikoli presegli 1,5-odstotne telemetrijske gledanosti. Ko smo naredili demografsko raziskavo, smo ugotovili, da nas najbolj gledajo na Primorskem in Štajerskem. Najmanj so nas gledali v Ljubljani center, kjer so imeli vedno največ povedati. Zanimivo je bilo, da smo bili v televizijskem etru v najbolj gledanem času, ob 19.30. V trenutku, ko ti kakšna novica na TV SLO 1 ni ustrezala, si verjetno, kot večina gledalcev v Sloveniji, ki ima televizijske programe TV SLO 1, TV SLO 2, POP TV, Kanal A …

… preklopil, videl Klemna Klemna in znorel!
Ali pa Katrinas - kakšen lep napev … v času božiča. In ti je bilo fantastično! Takrat smo eno od lepših pohval dobili od takratnega medijskega kritika revije Stop Simona Karduma, ki je govoril o dogodku, ko je gledal morbidno sejo na prvem programu, preklopil na drugega, videl Klemna Klemna in si rekel, da mora o tem napisati še kaj več.

Kateri je bil najbizarnejši izvajalec na lestvici?
Na lestvici ni bilo preveč bizarnih izvajalcev. Imeli pa smo izvajalce, ki so bili zelo bizarni: Aleš Rod, Vlado Jeremič, ki se je prijavil za mlado sceno MMS-a, Zverina Bend, Rodoljubac – evo, oni so bili na lestvici najbizarnejša skupina, in to na lestvici z videospotom Jana Cvitkoviča.

V samostojni Sloveniji so videospoti takrat doživeli preporod. K temu je zagotovo pripomogla tudi RTV Slovenija s koprodukcijo, saj so bili tovrstni videospoti posneti s filmsko kamero, kar daje sliki svojevrstno dimenzijo.
To je bila takrat možnost, in mislim, da je še danes. V času Videospotnic so ljudje dobili kredibilnost. Oddaja je potekala 365 dni v letu, z dvema ponovitvama - to je triurni nabor glasbe. Mi takrat nismo potrebovali parlamentarne seje glede kvot, saj smo jo imeli zakoličeno, tako kot je treba. Nabor izvajalcev je bil združljiv z leti izvajalcev, ki smo jih poslušali, mlajši režiserji, ki so takrat prišli s fakultete, so to znali izkoristiti.

In si naredili imena!
Režiserji Klemen Dvornik, Ven Jemeršič, Dejan Babosek, Igor Zupe, Perfo Produkcija … to so bili res videospoti na ravni.

Bi bile Videospotnice izvedljive tudi danes?
(premislek) Takšne, kot so bile takrat, zagotovo ne.

Katja Štok