S svojim srboritim uporništvom je bila Shirley Manson, glas (in tudi ustvarjalna sila, pa naj so mediji to še tako radi pozabili) skupine Garbage, prototip močne ženske. Nihče ni (navidezne) brezbrižnosti podal na tako seksi način kot ona. Od izida prelomnega albuma Garbage je minilo 21 let. Rdečih las ni več - zamenjala jih je pobeljena rožnata barva -, a sporočilo ostaja enako: Shirley se ne namerava ukloniti pričakovanjem in pritiskom okolice. Toliko manj na pragu svojega 50. rojstnega dne, ki se mu - v nasprotju s številnimi zvezdnicami - približuje brez tistega generično zglajenega "hollywoodskega obraza". "Staranje, lahko rečete staranje, saj to ni grda beseda," prekine moje motoviljenje okrog "zorenja" in "zrelosti" pri enem izmed vprašanj.

Garbage so včeraj v okviru svoje nove, pravkar začete turneje vendarle prvič nastopili v Ljubljani; Shirley je tako izpolnila obljubo izpred desetih let, da mora "obvezno obiskati domovino Raše Nesterovića" (med drugim je pevka tudi velika ljubiteljica košarke). "Življenje zvezde rokenrola je tako glamurozno," zavzdihne dobrovoljno, ko se za kratek intervju stlačim v njeno majhno hotelsko sobo. Klimatska naprava ne dela (a kljub temu glasno brenči), vroče in zadušljivo je kot v peklu, oprema pa zaseda večino prostora v sobi. Obleka z leopardjim vzorcem, ki jo bo čez kako uro nosila na odru, je neglamurozno zmečkana na postelji. Ta hotelski tableau ponazarja, da je življenje na turneji po navadi zelo daleč od luksuza in razvrata, ki si ju v povezavi s tem predstavljamo.

Album Strange Little Birds, ki izide v petek, bo balzam za duše (zdaj že odraslih) mrakobnih najstnikov iz prvega stavka. Drugi album, ki ga po dolgih letih pod okriljem založbe Warner izdajajo v samozaložbi - še en kazalnik, da slava pretiranih razsežnosti, ki so jo uživali v nekem obdobju, zanje preprosto ni več prioriteta - tematsko in glasbeno ne prinaša velikega odmika od kanona skupine. Prava mera gotičarske drame, pridih plesne elektronike in obvezni kitarski rifi, serija introspektivnih besedil in seksi, še vedno neizpodbitno seksi drama Shirleyenega petja. V resnici pa albuma, ki se bo na radijske valove verjetno prebil le z orkestralnim singlom Even Though Our Love Is Doomed, na koncertu niti nismo veliko slišali.

Namesto tega se je skupina odločila za priljudnejši pristop: precej demokratično so zastopali vsakega izmed svojih šestih albumov in postregli z "obveznimi" uspešnicami, od Stupid Girl do Push It in zasanjane The Trick Is to Keep Breathing do "pophimne" Cherry Lips, seksi #1 Crush, nebrzdane agresije Vow in stadionske Bleed Like Me. Mansonova na odru ne "igra" fatalke: namesto tega nastop prekinja z dolgimi izlivi naklonjenosti in hvaležnosti oboževalcem, izkoristi priložnost za tirado proti "pošastnemu" Donaldu Trumpu (in mu posveti pesem Sex Is Not the Enemy) in pove anekdoto o tem, kako je lagala o svojih tekstopisnih sposobnostih, da bi jo Butch Vig (legendarni producent in bobnar, ki na turneji zaradi bolezni žal manjka) sprejel v bend. V skoraj dveurnem nastopu pred nabito polno katedralo Kina Šiška Garbage ujamejo tisto izmuzljivo ravnotežje med poklonom bogatemu opusu, ki je zaznamoval celotno obdobje rockovske glasbe, in utiranjem poti v prihodnost. Morda se s Strange Little Birds niso na novo "izumili" in album jim najbrž ne bo prinesel novih, mladih oboževalcev, a v resnici ničesar od tega od njih niti ne potrebujemo. Garbage ostajajo varno, znano zavetje za vse, ki "se nasmehnemo le v temi".

Več pa v spodnjem intervjuju s Shirley Manson.

V okviru turneje ste imeli že deset koncertov, album pa izide šele v petek. So zato seznami predvajanih skladb na koncerti trenutno še zelo nagnjeni v korist starejšega materiala - da ljudi ne zasipate s pesmimi, ki jih še ne poznajo? Ali pa gre za to, da so bili prvi nastopi večinoma festivalski, kar terja malo drugačen pristop?
Mislim, da je kombinacija obojega. Seveda nočemo ljudem gnjaviti samo z novim albumom, ki ga niso še niti slišali, to bi bilo sebično. V Garbage verjamemo, da smo v službi svojih oboževalcev. Nismo tam, da bi (obscena gesta) ... se samozadovoljevali. Ljudje so se v 21 letih naše kariere zaljubili v določene pesmi in to bi radi spoštovali. Zato po navadi odigramo kaj z vsakega izmed naših albumov.

Seveda pa je delen razlog tudi v tem, da smo še na začetku turneje in nastopamo predvsem na festivalih; setlista mora biti ... do festivalov prijazna.

Novi album ste naslovili Strange Little Birds. "Strange little birds / devoured by our obsession", pojete v singlu Even Though Our Love Is Doomed. Je v tem esenca skupine Garbage - "čudaki", ki se vedno vračajo k temam ranljivosti, temnine in nesrečne ljubezni? Ali pa je naslov tudi rahlo sarkastičen namig na vaš celostno podobo oz. percepcijo Garbage v javnosti?
Naslov hoče biti rahlo zafrkljiv, ampak predvsem na račun človeštva. Vsak med nami opazuje druge ljudi in si misli, da so (vsaj malo) čudni. Strange Little Birds se nam je zdel univerzalen naslov, ki se ne nanaša samo na člane skupine, ampak tudi na naše pesmi, naše oboževalce in ljudi na splošno. Vsi smo tako zelo zaposleni z razmišljanjem o tem, kako so drugi drugačni od nas, pa v resnici vsi hočemo iste stvari: vsi bi bili radi srečni, vsi bi bili radi varni ... Naslov smo izbrali, ker se nam je zdel dober krovni pojem.

Pri snemanju tega albuma ste se odrekli uporabi digitalne tehnologije, zaradi česar dejansko ima nekakšen retro, vintidž prizvok. Obenem pa še igrate kitarski rock v času, ki kitarski rock dojema kot preživet koncept. Ste se zavestno odrekli pop-rockovski mantri, ki narekuje konstantne preobrazbe in redefiniranje lastnega bistva?
Mislim, da se preprosto ne strinjamo s tem, kar ljudje pravijo o kitarah. Nenehno ponavljajo, da so kitare mrtve, da nihče noče poslušati kitar ... kakšno nakladanje. Mi hočemo poslušati kitare, nam so všeč. Na zvoku kitare je nekaj čarobnega, česar niti naključno ne moreš ujeti s programsko opremo, s klaviaturami ali katerim koli drugim glasbilom. Najbrž smo v tem pogledu trmasti - snemamo glasbo, kakršno hočemo sami poslušati, in to je bil spekter, iz katerega smo črpali pri snemanju albuma.

Če se vrnem še k prejšnjemu vprašanju: v resnici uživamo v temi in v sencah, v vseh čustvih, za katere nam mediji dopovedujejo, da jih moramo ignorirati. Tema je lahko enako močna kot slepeča svetloba. Družba nas nenehno spodbuja, naj se pretvarjamo, da je vse super, naj bomo veseli in dobrovoljčki - številne informacije, ki jih potrebuješ za preživetje, pa se skrivajo prav v sencah. Poznati moraš cel spekter sveta, sicer zamujaš petdeset odstotkov lastnega življenja.

Pesem Teaching Little Fingers to Play zelo neposredno načenja teme odraščanja in staranja. Strahovi, ki jih občutite danes, so verjetno drugačni kot pred 20 leti. "The wise they say "adapt or die", pojete. "If you don't grow you'll calcify." So vas ta vprašanja mučila med snemanjem albuma? Razmislek o tem, kam na sceno sodite? Ali ste še v koraku s časom?
Precej vseeno nam je, ali spadamo ali ne ... Niti nočemo spadati zraven. To ni še nikogar pripeljalo do velikih dosežkov. Dol nam visi, če smo v koraku s popularno glasbo ali ne. Kot ženska opažam, da družba ženske vse bolj spodbuja k infantilnosti - naj se pretvarjajo, da so mlajše, kot so v resnici, naj si rinejo prst v usta in bodo srčkane, naj ostanejo tiho. Vse skupaj se tako stopnjuje, da je skrb vzbujajoče: ženske so obsedene s svojim videzom, kar ni zdravo. Mladim dekletom bi rada dopovedala, da ne gre za to, kako lepa si, ampak za to, kdo si in kaj počneš s svojim življenjem. Ne privoščim jim, da bi se morale ves čas ukvarjati s svojim videzom, ker se je po tej poti zelo nevarno spuščati.

Verjetno ste v mlajših časih na lastni koži občutili pritisk: za izvajalko ni dovolj, da je umetnica; predvsem mora biti lepa in seksi. Distanco do vsega tega najbrž prinesejo šele leta.
Z leti sem gotovo postala upornejša. Nisem butasta - razumem, da družba mladost in lepoto postavlja nad vse drugo, vsaj kar zadeva ženske. Takšni ideologiji se skušam zoperstavljati. Po mojem mnenju lahko ženske h kulturi prispevajo veliko več kot le to, da so lepe. Verjetno mora obstajati še kaj več? Ženske moramo vztrajati pri tem, da obstaja. Ne moremo samo potrjevati sistema s svojimi napori, da bi ostale mlade in lepe. To je nevarno. Če se osredotočaš samo na površino, v resnici kaznuješ samo sebe: prej ali slej bodo posledice. Vsaka ženska se bo enkrat postarala, to je dejstvo. Kako naj torej to izpeljemo in ohranimo vrednost v družbi?

V devetdesetih ste kot ena najbolj prominentnh pevk kake grunge- oz. rockzasedbe navdahnili celo generacijo glasbenic. Kako gledate na "feminizem" v sodobni popglasbi? Koncept je trenutno v trendu: posvojile so ga vse zvezdnice, od Miley Cyrus pa do Taylor Swift in Beyonce - pa čeprav se zdi, da gre v marsikaterem primeru le za tržno strategijo te sezone, za znamko, ki jo je pač lahko prodajati. Vse to ne spremeni tega, da je glasbena industrija v zakulisju predvsem moški posel.
Predvsem sem hvaležna vsakomur, ki se izpostavi in deklarira za feministko oz. feminista, še posebej če je ta nekdo tako vpliven, kot sta Miley Cyrus ali Beyonce, ki nagovarjata celo morje deklet. Jaz se lahko vsajam, kolikor hočem, ampak nimam milijonov sledilcev in njunega vpliva. Zato sem hvaležna. Ali gre samo za trženje, za modo? Vseeno mi je. Hvaležna sem, da izobražujejo mlade ženske o tem, kaj je feminizem, da navsezadnje ni drugega kot teženje k enakopravnosti. Ne pomeni, da sovražiš moške ali da ne smeš uporabljati šminke - pomeni samo, da pričakuješ enako obravnavo. In to se mi zdi čudovito.

Pa vseeno: ste v devetdesetih pričakovali, da bomo danes na točki, kjer smo? Takrat je rock premogel celo vrsto zanimivih, močnih žensk, od Courtney Love do Alanis Morissette. V dvajsetih letih ni bilo napredka, ki se je takrat nakazoval.
Tudi sama sem precej presenečena nad tem, da še danes nimamo enakopravnosti; zdi se celo, da so v svetovnem merilu pravice žensk naredile velik korak nazaj. Obstaja sicer precejšen razpon glasov v alternativni glasbi in številni med njimi so ženski. Zato smo tudi priča tej množični gravitaciji k feminizmu, ki je v resnici trenutno moderen. Ženske je naenkrat zgrabila panika: ko nismo bile pozorne, so nam začeli odvzemati pravice! Mlade ženske so dovolj pametne, da se bodo temu postavile po robu. Še enkrat: hvaležna sem vsakomur, ki ne sprejema statusa quo. Uf, razkurila sem se! (Smeh.)

Vrniva se za trenutek še k novemu albumu. Vaša besedila so bila od nekdaj, kot pravite, v temnem delu spektra, a zdi se, da ste se na Strange Little Birds odprli na nov, še ranljivejši in iskrenejši način. Verzi tipa "I'll never be as great as I want to be" so zelo intimna izpoved.
Hotela sem ustvariti izrazito iskren album. Zdi se mi, da se trenutno vsi pretvarjamo na družabnih medijih - vključno z mano, najbrž. Prek fotografij gradiš določeno podobo svojega življenja. Družba nas spodbuja k temu, da bi se pretvarjali, da žal obstaja, da nesamozavest ne obstaja - pa vsi občutimo te stvari. Hotela sem jih vključiti na album, hotela sem, da bi bil res človeški. Biti človek pomeni biti v nenehnem kaosu: lepi smo in pametni, ampak obenem prežeti s strahom in ljubosumjem, z dvomi ... Če kdo pravi, da ni tak, laže.

Pesmi s prvega albuma so na novi turneji še vedno močno zastopane. Kako se danes počutite, ko pojete Stupid Girl ali Only Happy When it Rains? Se lahko poistovetite s tisto Shirley izpred dvajsetih let ali pa so te pesmi predvsem utelešenje neke dobe, zeitgeista?
To srečo smo imeli, da smo bili odrasli, ko je izšel naš prvi album: sama sem bila stara že skoraj 30 let. Vse tiste pesmi zato imajo neko povezavo z našimi današnjimi življenji - bili smo že izdelane osebnosti. Še vedno zagovarjam načela, ki jih načenja Stupid Girl. Še vedno imam rada dež, nekatere stvari so pač del mene. Ne počutim se odrezane od tistega časa.
Sem pa seveda blazno zaljubljena v naš novi album. Če bi imela popolnoma proste roke in se mi ne bi bilo treba na nikogar ozirati, bi igrali vse pesmi z novega albuma. Ampak življenje ni tako.

Ker ste Škotinja, vas lahko za konec povprašam še o vašem stališču do brexita. Škoti so se predlani odločili, da so "Better Together" z Anglijo, zdaj se VB odloča o nečem podobnem v povezavi z EU-jem. Imate mnenje o referendumu ali pa to vašega življenja v Los Angelesu ne zadeva zares?
Seveda se me tiče. V izredno privilegiranem položaju sem, ker lahko potujem po vsem svetu. Vsi v življenju nimajo te sreče. Na vseh teh poteh sem se naučila, da smo ljudje skupaj močnejši. Manj se osredotočamo na razlike med nami, boljši smo. Manj priložnosti ima nacionalizem, bolje je. Vsi smo del svetovne skupnosti in za vse je bolje, če sodelujemo. Vem pa, da to pomeni določene kompromise, in nekateri na kompromise niso pripravljeni. Razumem tudi nasprotno stališče, ampak osebno podpiram enotnost. Svetovno enotnost.