Vse, ki delamo v kuhinji, navdihuje to, da vsak dan prinaša osebne in poklicne izzive. Če lahko ob koncu dneva z zadovoljstvom ugotoviš, da si ustvaril nekaj dobrega in si presenetil sebe in kolege, je to že dober začetek.

Tako razmišlja Maša Salopek, ki je bila letos na prestižnem tekmovanju The Best Chef Awards v Amsterdamu razglašena za najboljšo slaščičarko na svetu. Pot do vrha v svetu gastronomije je imela kar nekaj ovinkov, pomenila je predvsem iskanje sebe. A je zgodba o Maši Salopek hkrati zgodba o delu v ekipi, ki jo je v Kobaridu zbrala Ana Roš. O vsem je v oddaji NaGlas! (posnetek najdete v videu pod novico) spregovorila Maša Salopek, vodilna slaščičarka v Hiši Franko.

Po rodu ste iz Čakovca, najprej ste študirali pravo v Zagrebu, potem hrvaški jezik in književnost ter bibliotekarstvo na Reki. Nato pa je potovanje v Azijo vse to postavilo na glavo. Kaj se je zgodilo?
Moj življenjski partner je dobil priložnost, da bi magistriral na eni od pekinških univerz. Takrat sem ravno diplomirala in rekla sem si, da ne bom pustila, da bi človek mojega življenja odpotoval brez mene. Odšla sva in preživela 10 najlepših in najbolj razgibanih mesecev v življenju. To je bil tudi dovoljšen razlog za razmislek, kaj želim in ali sem se pripravljena vrniti v resničnost, ki je pred mano. Ko sem se vrnila, sem spoznala, da življenje, kakršno sem si ustvarila do takrat, ni zame in da si želim zapustiti to varno zavetje. Spraševala sem se, kaj si v resnici želim. Spoznala sem, da so gostoljubje, kuhanje, obedovanje, hrana, pijača tisto, kar mi daje osebni pečat, in se odločila za pustolovščino. Vpisala sem se na kuharski inštitut, smer slaščičarstvo.

Bravo. Zakaj prav slaščičarstvo?
Moram biti iskrena: bila sem tudi malo preračunljiva. Zakaj? Ker je to elegantno in ne posebno zahtevno delo v primerjavi z delom kuharja. Ne predstavljam si, da bi dvigovala 30-kilogramska jagnjeta in jih razkosavala (smeh). Bolj si predstavljam sebe z elegantnimi živili v rokah. To je bila velika preračunljivost, saj sploh ne maram sladkarij.

Kaj pa vas je pritegnilo v Kobarid? Je Ana Roš odkrila vas ali ste vi njo?
Gotovo je Ana Roš pritegnila mene, pozneje pa sem jaz pritegnila njo. V Kobaridu sem se znašla po intuiciji, bila sem pripravljena dati odpoved v dotedanji službi, ker sem dojela, da je samo dve uri in pol od moje Reke mestece, kjer delajo kulinarične čudeže. Pritegnili so me moč te ekipe in njeni dosežki, želela sem se ji pridružiti ter rasti poklicno in zasebno.

Ta ekipa je večkulturna. Kako se sporazumevate?
V kuhinji govorimo predvsem angleško, ker prihajamo iz različnih delov sveta. Drugi jezik pa je špansko-hrvaško-slovenski. Seveda tudi Grki znajo malo slovensko in obratno. Največ pa uporabljamo angleščino.

Letos so vas v Amsterdamu razglasili za najboljšo slaščičarko na svetu. S čim ste prepričali žirijo?
To sem se večkrat vprašala tudi jaz. Dokopala sem se do skromnega spoznanja, da nisem vsega dosegla sama, temveč je to skupinsko delo, tesno povezano z Ano Roš: kako razmišljamo o slaščicah, kako se lotevamo njihove filozofije, ker ima vsaka svojo zgodbo, neobičajno, trajnostno, ki spodbuja uporabo domačih pridelkov iz bližnje okolice.

Katera živila uporabljate?
Precej izzivalne so bile slaščice s svinjino, fižolom, japonskim dresnikom. Zelo veliko je bilo nenavadnih živil, kot so sirotka, skorš in druga, o katerih ne bi nihče niti pomislil, da je mogoče iz njih narediti zelo okusno slaščico.

Zakaj je po vaše čokolada dolgočasna?
Bilo bi nesramno reči, da je čokolada dolgočasna. Jaz ne prenesem dolgčasa. Čokolada je le zelo običajna. Če lahko izbiram med navadnim in nenavadnim, bom vedno izbrala tisto, kar je izzivalno, predrzno, nenavadno.

Kako pa se odzivajo ljudje drugod? Se prilagajate okusom v različnih delih sveta ali je ravno nasprotno?
Drznila bi se reči, da se morajo drugi prilagoditi nam. Mi se redkokdaj prilagajamo. Od drugih v svetu radi prevzemamo samo poznavanje tehnik.

Kaj pa vas navdihuje? Kako se odločite, kaj boste danes pripravili?
Odločitev je po navadi skupna. Ana predlaga okuse in nam odpre prostor, da se lahko izkažemo. Poskušamo in sprejemamo nekatere sestavine slaščice in jo tako oblikujemo. To nam ne uspe vedno v enem dnevu, včasih potrebujemo deset dni, včasih jo dokončno sestavljamo vso sezono. Vse, ki delamo v kuhinji, pa navdihuje to, da vsak dan prinaša osebne in poklicne izzive. Če lahko ob koncu dneva z zadovoljstvom ugotoviš, da si ustvaril nekaj dobrega in presenetil sebe in kolege, je to že dober začetek.

Delo je torej igra?
Res je.

Tudi igra.
Da. In zabavno, seveda. Zelo je razgibano, živahno. Noben dan ni enak drugemu, zato je prostor, v katerem bivam in delam, zame neprecenljiv.

Seveda vas bomo prosili tudi za kak novoletni ali božični recept. Prazniki so pred vrati, kaj bi nam lahko priporočili?
Ker v službi pripravljam funky slaščice, se doma temu izogibam in svojim najljubšim privoščim slaščice, ki so mi pri srcu. Priporočila bi predvsem mamino medžimursko zlevanko. Zelo lahko jo je pripraviti, spominja pa me na otroštvo, ko si je mama privoščila šilce žganja in smo zbrani ob tej slaščici počastili skupnost in družino.