Toda potem je prišla kuga in okenca so se izkazala pri preprečevanju prenosa okužb. Štiri stoletja pozneje so jih znova odprli – in to z enakim namenom.

Kljub tisočerim zakladom Firenc nam je čas, ki ga živimo, ob tokratnem obisku s prstom pokazal na najmanjšega. Pravijo jim: buchette; po naše: luknjice.

Marsikatera je že zazidana, spet druge so postale nosilci poulične umetnosti. A na začetku, v 16. stoletju, so skoznje prodajali vino.

"Plemiške družine, ki so imele posestva in vinograde na obmestnem podeželju, so imele dovoljenje za neposredno prodajo svojega vina navadnim ljudem, in to neobdavčeno. S to metodo so preprečevali, da bi kdo stopil v palačo, in torej tudi neposredni stik s kupci," pravi predsednik Društva za zaščito vinskih okenc v Firencah Matteo Faglia.

"Skozi line so lahko prodajali samo vino v kjantaricah; zato imajo točno takšne mere. Skoznje se človek ni mogel zriniti, zato so bile tudi varne."

Line ponovno obujene

Toda slabo stoletje pozneje, leta 1630, je v Firence prišla triletna kuga.

"Takrat so okenca omogočala prodajo vina – in ne samo vina – na način, ki je onemogočal prenos okužb, saj ni bilo telesnega stika. Pri plačilu je kupec vrgel novce v skodelico s kisom, ki je veljal za dezinfekcijsko sredstvo," razlaga Faglia.

Skoraj 400 let pozneje je Firence in svet prizadela nova epidemija. Prvi so svojo buchetto odprli v znani slaščičarni. Sledilo jim je še nekaj gostincev.

"Pred letom dni, po začetku covida, smo se odločili odpreti okence v naši gostilni, ki je bilo sicer zaprto. Tako smo poskusili vzpostaviti povezavo med lokalom in zunanjostjo, kot so to počeli v 16. stoletju," razlaga gostinec Alberto Colivicchi iz Osterie delle donne.

Pa ljudje res pridejo in potrkajo? "Ja, seveda. Skoraj bi že potrebovali zvonec."

V Firencah, kjer posedanje po lokalih trenutno po večini ni mogoče, deluje sedem vinskih okenc. Toda njihovi varuhi so jih doslej popisali že 180.