"Knjiga Zadnja vijoličasta bledivka ni gobarski priročnik, ampak je biografija, prepletena s čarom mikologije. V zadnjem delu knjige je tudi nekaj mojih najljubših gob, napisani so tudi recepti. Knjiga je namenjena spodbujanju dobrih odnosov med ljudmi in glivami. Srčno upam, da bo komu pomagala tudi tako, da najde svojo strast, pa ni nujno, da so to gobe. Pomembno je, da imamo v težkih trenutkih življenja nekaj, kar nas veseli, na kar se lahko opremo. Na kar pogledamo in pozabimo vse tegobe. Pri meni so bile to glive, pri kom drugem je to lahko kar koli drugega," začne s predstavitvijo pravkar izdane knjige pri založbi Beletrina Katarina Grabnar Apostolides, znana kot velika poznavalka gob, ki je včlanjena v več slovenskih gobarskih društev in do gob pristopa izjemno znanstveno. Knjiga je nastala v sodelovanju s pisateljico Ano Schnabl. V skladu s tematiko je predstavitev potekala v naravi, v planinski koči v bližini Kranja ob reki Kokrica.

Nekatere vrste gob lahko gojimo doma
Poleg tega, da sodeluje s praktično vsemi slovenskimi gobarskimi društvi (še najpogosteje pa z društvi Gorje, Ljubljana, Škofja Loka, Kranj in primorskimi društvi), je aktivna tudi pri projektu Gobnjak, kjer je moč združila še s Primožem Turnškom in Rokom Zalarjem. Gobnjak ozavešča ljudi o zdravilnosti gob, prirejajo različne delavnice, predavanja in vodene gobarske pohode ter tudi informacije in micelije (t. i. "korenine" oziroma seme oziroma zasnovo za rast gob), ki jih lahko posamezniki gojijo tudi doma, podobno kot zelenjavo.

37-letna Katarina je devet let živela v Angliji, prepotovala pa tudi večji del evropskih držav, se je leta 2014 vrnila v Slovenijo in opravila več izpitov za determinatorko gob. V Sloveniji je tudi pionirka za UV-mikologijo, gre za širjenje znanja o UV-sevanju gob, kar se lepo vidi, če v gobo posvetimo z UV-svetilko. To je še posebej opazno ponoči, saj veliko gob pod UV-svetilko oddaja flourescentne barve. Takšni večerni gobarski pohodi pod Katarininim vodstvom so pravi raj za fotografe, saj takrat nastanejo zelo unikatne in posebne gobje fotografije.

Kakšna je ozaveščenost o gobah v Sloveniji?

Katarina pritrdi, da je poznavanje gob v Sloveniji precej nad povprečjem v primerjavi z drugimi državami. "V Sloveniji povprečen gobar pozna veliko več vrst kot v tujini. Recimo, da se to giba med pet in 15 vrst gob na osebo. Tu so mišljeni gobarji, ki nimajo narejenih izpitov za determinatorja. Za začetnika determinatorja pa je na začetku ta številka okrog 100 vrst." Ta številka je glede na število prebivalcev v Sloveniji zelo visoka. Tako Katarina kot Rok in Primož pa se strinjajo, da kljub temu manjka v Sloveniji strokovnosti in pristop, ki bi gobe vključeval na seznam "zdravilnih rastlin" in njihove obravnave v povezavi z njihovo vlogo v različnih ekosistemih.

Primož, mlad magister mikrobiologije, ki se ukvarja s področjem permakulture in opazovanjem ter gojenjem gliv v laboratoriju, opozori na dejstvo, da nekatere glive dobesedno "razkrajajo plastiko", spet druge rastejo na najbolj "nemogočih terenih" in ekosistemih, kar je za okolje in človeštvo ter tudi krožno gospodarstvo in samooskrbo bistvenega pomena. "S pomočjo Gobnjaka želimo vsakomur omogočiti in ga informirati, da si gobe vzgoji doma. Gojenje gob je relativno preprosto, sploh za kakšne vrste, kot je bukov ostrigar. Obstajajo seveda tudi vrste, ki jih je praktično nemogoče gojiti doma, ker potrebujejo simbiozo odraslih dreves, ampak določene vrste pa niso zahtevne in ozaveščenost o tem je treba v Sloveniji še graditi. Vloga gob v različnih ekosistemih in v gozdu je izjemna, poleg tega pa so tudi, kar je znanstveno potrjeno, izjemno zdravilne – ob seveda pravilnem doziranju in pripravi glede na določeno vrsto. Resasti bradovec tako obnavlja živčevje, bukov ostrigar vsebuje lovastatin, ki znižuje holesterol, in podobno. Nekatere vrste so tudi razkrojevalci, rastejo dobesedno na smeteh in na slami, žagovini, odpadkih iz lesnopredelovalne industrije in kmetijstva. Gobe so tudi dober vir beljakovin in so izjemno hranljive," našteva različne lastnosti.

Zakaj pa potem jurčkov ne moremo gojiti doma?

"Jurčki so mikorizne glive in rastejo v sožitju z drevesi. Gre za obvezno simbiozo gliv in odraslih dreves in gliva brez drevesa ne more preživetI. To drevo mora biti odraslo, ne kakšna mlada sadika. Jurčki so glede tega zelo zahtevni. Lahko pa doma gojimo razkrojevalce, kot na primer mi v Gobnjaku, kjer imamo okrog 20 takšnih vrst," razloži Primož.

Na predstavitvi knjige je nekaj gobarskih nasvetov z nami delil tudi determinator Bojan Arzenšek iz gobarskega društva Kranj, sicer pa soavtor dveh knjig (Naše gobe in Slovenski gobarski vodnik). Bojan je opozoril na morda eno največjih napak, ki jih delajo nekateri gobarji, sploh začetniki: "Pobirajo vse povprek in doma potem s pomočjo fotografij iz priročnikov ali medmrežja, ugotavljajo vrsto! Košare so se sicer precej prijele, namesto plastičnih vrečk, ampak prek fotografij je zelo nevarno določati vrsto gobe. Največkrat je tudi težava, da vsak pričakuje, da bo takoj ob vstopu v gozd našel velike količine gob. Pravilo pri gobarjih je, hodi počasi. Jaz velikokrat naredim 200 metrov v eni uri. Tisti, ki hodijo na "treking", prej kakšno brcnejo, kot pa poberejo."

Kaj pa je torej najboljša metoda za učenje vrst gob pri mladih in začetnikih vseh generacij?

"Daleč najbolj pravilna in najboljša odločitev je, da se vsak, ki želi spoznavati gobe in gozd kot ekosistem, vključi v enega od gobarskih društev. Gobo je treba videti, jo povonjati, kdaj tudi prerezati in jo spoznati v celoti", nadaljuje Bojan Arzenšek.

Osnovni gobarski bonton po mnenju Katarine Grabnar Apostolides:
- Gobe nosimo v košari in ne v vrečki. Ko nosimo gobe v košari, iz njih padajo trosi, ki omogočajo, da se goba razmnožuje naprej. Drug razlog je varnost zastrupitve. Če imamo gobe v vrečki, se v vlagi, ki nastaja, pojavijo plesni in bakterije in gobe, ki so užitne, postajo škodljive.
- Ko gobo najdemo, jo zavrtimo in izruvamo v celoti. Luknjo v tleh pa nujno zakrijemo z listjem ali podrastjo.
- Če za kakšno gobo nismo prepričani, ali je strupena, in se je dotaknemo, si roke obrišemo z mahom. Mah je antiseptičen.
- Priročniki: previdno z njimi. Fotografije so lahko varljive. Priporočamo, da se vsak radovednež vključi v društvo.
- Niso vse gobe, ki ne pečejo, užitne. Tisti, ki so preživeli zastrupitev z zeleno mušnico, znajo povedati, da je bila zelo okusna. Okus, oblika in "čudne" barve niso merilo o užitnosti in nevarnosti gobe.
- Če jo živali jedo, to ne pomeni, da goba za ljudi ni strupena. Polž na primer ima popolnoma drugačen organizem kot ljudje. Po drugi strani pa imamo lisičke, ki jih živali ne marajo.
- Gob ne nabiramo na onesnaženih območjih, ob cestah, kjer je kemijski odpad in podobno. Gobe namreč nase vlečejo strupe. Čeprav spadajo med užitne, zaradi strupov v okolju postanejo strupene. Gobe so znane, da razgrajujejo strupene snovi.
- Gobe uživamo kot začimbo, dodatek k hrani. Pretiravanje z gobjimi jedmi je škodljivo.