Na spletni strani Horcherja je na kratko omenjeno, da segajo začetki restavracije v leto 1904, ko jo je v Berlinu odprl Gustav Horcher (1873–1931).

"Leta pozneje je restavracijo prevzel njegov sin Otto in razširil družinski posel z odprtjem prve Horcherjeve restavracije v Španiji," pišejo, preden naglo preskočijo v leto 1943, na ulico Calle Martín Lutherstrasse, kjer je stala prva izpostava, nato pa ponosno poudarijo, kako danes restavracijo na lokaciji ob Puerta de Alcala vodi Horcherjeva pravnukinja Elisabeth, četrta generacija Horcherjev v gostinstvu.

Pri tem preskočijo manjši detajl – da je bil Horcher, vsaj v tisti svoji prvi izdaji, priljubljena restavracija med elito nacistične Nemčije, ki so jo redno obiskovali najvišji predstavniki takratnega režima, Horcherjevo osebje pa je bilo med drugo svetovno vojno oproščeno vpoklica v vojsko.

Med prvo svetovno vojno so v Horcherju stregli divjačino iz Črnega gozda (Schwarzwald), hrano, ki je bila izvzeta iz vladnih omejitev vojnega obdobja. Leta 1934 so Hermann Göring, Heinrich Himmler in drugi višji nacistični predstavniki v Horcherju s pojedino rakovic proslavili noč dolgih nožev, v kateri so SS-ovske enote v noči s 30. junija na 1. julij pobile in aretirale več deset pripadnikov SA-ja.

Sorodna novica Madrid: Od tapasov in prašičjih glav do večerij v kazinoju

Leta 1937 sta na prvi večer svojega potovanja po Nemčiji tu jedla Edvard VIII. Britanski in njegova sporna ameriška izvoljenka Wallis Simpson. Par je kljub nasprotovanju britanske vlade odšel na turnejo po Nemčiji, kjer je navezal stike s Hitlerjem, o čemer so takrat obširno poročali nemški mediji.

Za omenjeno večerjo so se jima pridružili takratni nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop, "prvi arhitekt Tretjega rajha" Albert Speer, s katerim sta se Edvard in Wallis pogovarjala o klasični glasbi, ter minister za propagando Joseph Goebbels z ženo Magdo.

Göringova najljubša restavracija

Horcher je bil tudi najljubša restavracija Hermanna Göringa, drugega moža Tretjega rajha, ki je tam obedoval brezplačno, se šalil z gosti in restavracijo redno najemal za catering na svojih dogodkih. “Eden drugemu so delali usluge in se ščitili,” je v članku za Washington Post leta 2019 povedal britanski zgodovinar Giles MacDonogh. “Horcher je hranil Göringa, v zameno pa je ta, kadar je moral zabavati, najel Horcherja ali pa peljal svoje goste v njegovo restavracijo.”

Horcher je bil tako vroča točka, da naj bi imeli po vazah skrite mikrofone za prisluškovanje, kot je pozneje razkril britanski dvojni agent Duško Popov. Ni čudnega, glede na to, da naj bi prav med kosilom v Horcherju decembra 1939 nemški diplomat Hasso von Etzdorf princu Ottu von Bismarcku in Raoulu Wallenbergu razkril Hitlerjev načrt invazije na Dansko in Norveško.

Po Goebbelsovem zloglasnem govoru 18. februarja 1943 v berlinski Palači športa, v katerem je Nemce pozval k t. i. "totalni vojni", je Horcher zaprl svoja vrata v nemški prestolnici. Goebbels je namreč med drugim v govoru napovedal tudi zaprtje restavracij: "Morda si kdo misli, da je tudi med vojno njegov želodec najpomembnejša stvar. Ne smemo poslušati takih ljudi."

Britanski zgodovinar Nicholas O'Shaughnessy si Goebbelsovo zaprtje Horcherja razlaga kot del boja za moč med Goebbelsom in Göringom.

Slednji je Ottu Horcherju tudi pomagal pri selitvi restavracije v Madrid, Horcher pa naj bi za potrebe odprtja novega prostora nemškim diplomatom v Lizboni prenakazal 250.000 švicarskih frankov, nato pa jih zamenjal v španske pesete.

Nabiralnik za vohune

S selitvijo v špansko prestolnico se podtalna dejavnost nikakor ni ustavila – tako so za nemške vohune v Madridu na vrata Horcherja postavili poseben nabiralnik, načrt bega visoko pozicioniranih nacistov iz Evrope v Latinsko Ameriko po vojni pa naj bi skovali prav v Horcherju, pri čemer naj bi ključno vlogo igral Charles Lescat, argentinski nacistični kolaborant, ki je redno pisal za kolaborantsko revijo Je suis partout.

Takole je selitev Otta Horcherja v Madrid opisala Obveščevalna služba ameriške vojske: "Horcher se je preselil v Madrid, da bi tam vzpostavil središče nemških subverzivnih in vohunskih dejavnosti /.../ Po vojni je restavracija postala točka za zbiranje in prepošiljanje Nemcev, ki so prebežali v Španijo."

Sorodna novica La Venencia – najbolj edinstveni bar Španije. Strežejo samo šerije, fotografiranje prepovedano.

Horcherjeva zgodovina nedvomno je ... problematična, milo rečeno. Ne glede na veze in poznanstva pa je restavracija v Madridu naglo postala tudi priljubljeno shajališče umetnikov in igralcev tistega časa – med drugim so tja redno zahajali Salvador Dalí, Charlie Chaplin, Marlene Dietrich, John Wayne, Ernest Hemingway in Sophia Loren. Prostor se do danes v resnici kaj dosti ni spremenil – še vedno ostaja ena tistih aristokratskih restavracij, kjer se zdi, da se je čas ustavil.

Tu ni prostora za novo nordijsko kuhinjo, fermentacije, naravna vina, minimalistični dizajn in hip klientelo.

Stene so prepleskane na opečnato rdeče, okna zastirajo težke zavese, stene ločene sobe krasijo tapete s cvetličnim vzorcem, ilustracije Napoleonovih osvajanj, figurice vojakov nekega davnega obdobja ter bakrene in srebrne posode, v katerih kuhinja ustvarja jedi tako klasične, da jih verjetno kje drugje danes sploh ne morete več dobiti. Jedi elite nekih drugih časov, mešanica avstro-ogrske in klasične francoske kuhinje.

Od foie grasa do jastoga

Terina foie grasa za 44 evrov, marinirani losos po rusko (preimenovanja v kaj z manj političnih konotacij v Horcherju niso moderna) za 38 evrov, slaniki s smetano in krompirjevimi palačinkami, karpačo divjačine, poširano jajce za 37 evrov, krepka goveja juha s šerijem za 26 evrov, jastogov bisque za 32 evrov, jastogova solata za 50 evrov, Horcherjeva solata z vloženo jerebico za 40 evrov in še ena nemška specialiteta, berlinska solata iz prašičjega smrčka. Pa sploh še do glavnih jedi nismo prišli.

Tu je ragu lista z rdečimi kozicami (52 evrov), ravioli, polnjeni z rombom in škampi, pečeno jelenovo ledje, srna stroganoff, stisnjen golob v perigordski omaki, golaž, volovski rep po Horcherjevo, telečji zrezek s tartufi in telečja ledvička po Horcherjevo. Vse skupaj lahko podražite še z žličko kaviarja (150 evrov za 30 gramov).

Vrhunec obroka so za mnoge Horcherjeve palačinke Suzette (Crêpes Suzette) res klasičen francoski desert, pri katerem se palačinke (z izdatno količino masla) postreže v omaki karameliziranega sladkorja, masla, pomarančnega soka in pomarančne lupinice ter likerja Grand Marnier, vse skupaj pa nato pred vami sflambirajo, da ognjeni zublji atraktivno zajamejo celotno zajemalko, s katero nato "zalijejo" posodo s palačinkami.

Celoten hipnotični postopek traja kar nekaj časa – in pri Horcherju si, kot za vsako stvar, vzamejo čas, ne da bi natakar sila resnega pogleda niti trenil z očesom.

Konec zlatih časov?

Za mnoge gurmane, tiste klasične sorte, je Horcher še vedno institucija, tempelj visoke kulinarike, ki je z novimi smernicami prišla iz mode. MacDonogh je o Horcherju zapisal, da "ni nobene druge restavracije v zgodovini 20. ali kateregakoli drugega stoletja, ki bi se preselila iz ene evropske prestolnice v drugo, ne da bi izgubila en sam kanček svoje družbene ekskluzivnosti".

A kulinarični vodiči se ne strinjajo. Tako je Fodor v svojem vodiču za Madrid leta 2003 neprizanesljivo za Horcher zapisal: "Svoj čas najboljša restavracija v Madridu, za to klasiko na robu parka Retiro danes vsesplošno velja, da ni nič več kot precenjeni nostalgični ostanek njene nekdanje slave."

In čeprav je leta 2019 vajeti restavracije prevzela Elisabeth Horcher, ta pravi, da restavracije ne želi spreminjati, saj da ljudje Horcher povezujejo s tiste vrste klasiko, ki jo danes težko najdemo.

Vprašanja o problematičnih povezavah starih staršev zavrača kot natolcevanja. Leta 2018 ju je tako v intervjuju za El Confidencial označila za "trdoživi" osebi, ki da sta morala "preživeti zelo turbulenten čas". “Ponosna sem na moje stare starše in prastarše, ki so odprli restavracijo. Bili so trdoživi. Morali so preživeti zelo turbulentne čase. Morali so zapustiti svojo domovino.”

Ob tem je poudarila, da so v Horcherju obedovali “tako Nemci kot Angleži" in da njena stara starša "nista bila podpornika režima."

Elisabeth, ki je o svoji družinski zgodbi napisala roman Los Horcher (2018), tudi zavrača navedbe, da hodijo v njeno restavracijo zgolj "osebe določene starosti". “Horcher ni tako drag ali nedostopen, kot ljudje mislijo," je povedala za Repsol in ob tem dodala, da rada sprejema mlade goste. Na očitke, da so zlati časi Horcherja že mimo, pa: "Horcher nikdar ne bo prišel iz mode."