Sarajevčana, ki že več kot 25 let prijateljujeta v Ljubljani, sta tudi strastna kulinarika: arhitekt Emir Jelkić (levo) in grafični oblikovalec Miroslav Banovšek - Dado rada spijeta tudi tradicionalno bosansko kavo. Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič
Sarajevčana, ki že več kot 25 let prijateljujeta v Ljubljani, sta tudi strastna kulinarika: arhitekt Emir Jelkić (levo) in grafični oblikovalec Miroslav Banovšek - Dado rada spijeta tudi tradicionalno bosansko kavo. Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič

Kadaif je tradicionalna bosanska sladica, pripraviti pa jo je v nasprotju z baklavami, tulumbami, hurmašicami ali tufahijami mogoče preprosto in hitro. Zato je pogosto na mizah. Mnoge Bosance ta sladica spominja na otroštvo.

To velja tudi za Sarajevčana arhitekta Emirja Jelkića in grafičnega oblikovalca Miroslava Banovška - Dada, ki ju v Sloveniji že 25 let povezuje ljubezen do bosanske kuhinje.
Dada veseli, da kuha z Emirjem. "Dolgo sva načrtovala, da bova pripravila vsak svoj kadaif in pri tem uživala, saj je kuhanje zelo ustvarjalno. Lahko spreminjaš recepte, jih prilagajaš po svojem okusu. Mislim, da nikoli nisem skuhal iste jedi na enak način. Vedno dodam nekaj novega."

Klasičen ali nadevani?
Emir je izbral klasični orehov kadaif, Dado pa meni, da je za zmago vendarle treba nekaj več kot klasični recept. "Starejše ženske, naše babice, so prepričane, da je to pravi kadaif, drugi, ki vedno radi preizkušajo kaj novega, pa menijo, da je pravi Dadov." "Kot pravijo tudi stare ženske, v nobenem gospodinjstvu ne pripravljajo vsega enako," pravi Miroslav Banovšek in pojasnjuje: "Tradicionalni bosanski kadaif je zagotovo Emirov z orehi, toda ta je včasih lahko malo presuh. Jaz imam raje sočnost in zato delam polnjeni kadaif s suhim sadjem. Ni tako sladek kot klasični in ni tako suh."

Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič S klikom na fotografjo, si boste recept lahko povečali.
Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič S klikom na fotografjo, si boste recept lahko povečali.

Izvira iz Palestine
Po mnenju nekaterih je kadaif nastal v Palestini, kjer mu rečejo kanafeh. Drugi pa zatrjujejo, da je njegova domovina Libanon. A nekaj je gotovo, kadaif se je, potem ko je v 18. stoletju prevzel brbončice ljubiteljev sladic v Osmanskem cesarstvu, razširil skoraj po vsem svetu. Emir pojasnjuje, da je v Siriji ali Turčiji, od koder kadaif izhaja, osnovni nadev pistacijev. Sčasoma pa so predvsem na Balkanu, kamor se je recept razširil, namesto pistacij vedno več uporabljali orehe. Zanimivo je, da se Kadaif ne dela v celotni Bosni in Hercegovini. V enem delu Bosne in Hercegovine ga sploh ne delajo.

Priprava ni bila vedno lahka in preprosta
"Testo za kadaif je zelo podobno testo za palačinke, le da ga skozi drobne luknjice vlijemo v vroč pekač in zelo hitro umaknemo z njega. To niso rezanci, ampak bolj nekakšni laski. Testo za kadaif večinoma prinesemo iz Sarajeva, toda v Sloveniji ga je mogoče dobiti tudi v turških prodajalnah. Nekateri so dejansko uporabljali tudi jušne rezance in pravijo, da je bilo dokaj dobro," pripoveduje Dado.

Emir in Dado uživata tudi pri pripravi drugih bosanskih jedi. Dado je svojo strast spremenil v posel in se iz umetniškega direktorja oglaševalske agencije prelevil v lastnika restavracije Balkan Fusion Dagara. "Koronavirus in splet okoliščin sta me pripeljala do tistega, kar sem imel vedno rad – hrane. V Sloveniji sem hotel ponuditi nekaj, česar se ne da dobiti, dobro domačo hrano, takšno, kot jo mi jemo doma. "

Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič S klikom na fotografijo si boste lahko recept povečali.
Foto: TV Slovenija/Sašo Jankovič S klikom na fotografijo si boste lahko recept povečali.

Bosanska hrana niso le čevapčiči in pite
Oba se strinjata, da imajo tujci popolnoma zgrešeno predstavo o bosanski kuhinji. To niso samo čevapčiči in pite. "Prava bosanska hrana je v aščinicah in to ni samo žar. Tu je veliko mesnih ali zelenjavnih enolončnic, kot so različne dolme, sogan dolme ali sarmice. To je hrana, ki se pripravlja in potem servira v posebnih glinenih posodah, ki jih imenujemo dagara. Po tej posodi je dobila ime tudi moja restavracija." Želi si tudi, da bi po koncu epidemije restavracija Dagara, zlasti poleti z vrtom, postala tudi prostor kulturnih srečevanj, gostovanj glasbenikov, pesnikov in pisateljev iz Bosne in Hercegovine in širšega območja Balkana ali pa tistih, ki od tam izvirajo, dolga leta pa živijo in ustvarjajo v Sloveniji. V trenutnih razmerah je namreč mogoč le prevzem hrane.

Foto: TV Slovenija, zajem zaslona
Foto: TV Slovenija, zajem zaslona

Najljubša slovenska jed: goveja juha
Čeprav je bosanska kuhinja kuhinja njihovega otroštva, sta z velikim zadovoljstvom sprejela tudi slovensko kuhinjo. Emirjeva najljubša slovenska jed je goveja juha: "Doma sva se z ženo razdelila. Ona kuha slovensko, jaz pa bosansko hrano. Ko sem začel študirati v Sloveniji, sem bil prepuščen samemu sebi. Jedel sem v značilnih študentskih menzah. Zaradi nostalgije sem si želel domače hrane. In ko so moji sošolci Slovenci šli domov na domače nedeljsko kosilo, sem jaz kuhal svojo bosansko hrano, ki je kmalu med kolegi postala zelo popularna. Med mesnimi jedmi najraje pripravljam kolačke s kajmakom, mojim domačim pa so najbolj všeč pite, ki jih pečem."

Čigav recept je boljši?
A vrnimo se h kadaifu. Kdo je bil najboljši v pripravi te bosanske sladice? Je bil boljši Emirjev klasični ali Dadov nadevani kadaif? Ob kavi sta se strinjala, da je bil najboljši tretji, muhalebi kadaif s kremo, ki sta ga zanju pripravili Dadova partnerica Lejla in njena mama.

Momčilo Jorgaćević