Pred časom sem na Instagramu pri neki sledilki videla, kar bi lahko v šali poimenovali NPK – neznani leteči krožnik, ki pa ne leti vsevprek, temveč se nekaj centimetrov nad mizo vrti okoli svoje osi. Ta podoba mi je ostala v podzavesti in ko sem za oddajo in podkast na Prvem (na Radiu Slovenija) obravnavala temo tehnologije in hrane, se mi je zdelo samoumevno, da se odpravim k Filipu Matjažu, kuharju oz. chefu mlajše generacije (v resnici ima gostinstvo v krvi, saj je že 5. generacija, ki vodi restavracijo COB v Portorožu ‒ nekdaj je bila imenovana Tomi). Prav on je "zakrivil" to čarovnijo na krožniku. In če veš, da COB pravzaprav pomeni Cooking outside the box (kuhanje zunaj okvirov), so pričakovanja velika.

Zmenila sva se v njegovi restavraciji, tik pred odprtjem (zaradi prenove je bila nekaj časa zaprta). Čutilo se je vznemirjenje zaradi pričakovanja, da bodo lonci znova ropotali in pečice spet prižgane na visoko temperaturo. No, to čutenje se je izražalo predvsem v prijetnih vonjavah morskih jedi. A predmet pogovora je bila – tehnologija.

Da, tehnologija, brez katere predvsem mladi ne morejo, ne da bi "šklocnili" fotografijo jedi in jo delili s svetom, in za katero tisti, ki so odraščali brez nje, rečejo: "Daj, odloži že to!" Tehnologija pa je, če jo uporabimo za kaj drugega, lahko tudi nekaj, kar lahko izkušnjo obedovanja pripelje na nove ravni. To so spoznali tudi gostje Filipa Matjaža, saj mu, kot pravi, ob koncu večerje z veseljem zaupajo: "Joj, komaj čakamo, da vidimo, kako nas boste naslednjič presenetili!"

Čeprav mislimo, da okušamo le z jezikom, to še zdaleč ne drži. Na percepcijo okusa vpliva vse: od videza do glasbe, lahko pa tudi tehnologija, čeprav ta seveda ni močno navzoča.

Predstavljajte si, da imate pred seboj morsko jed, natakar pa vam za dodatek da še predvajalnik MP3, na katerem so zvoki valovanja oceana. To je storila restavracija s 3 Michelinovimi zvezdicami Fat Duck v Angliji. Jed, če že ne izkušnjo, imenovano Sound of the sea (Zvok morja), je sestavljal tudi Jorg Zupan, chef Michelinove restavracije Atelje in gostilne Breg v Ljubljani. "V globokem lesenem okvirju je bila mivka, čeznjo pa pleksisteklo, da je bilo videti, kot da je hrana postavljena nanjo. Na vrh smo torej zlagali morsko jed, da smo vizualno poskušali prikazati obalo z morsko peno in vsem. Potem so v školjko zraven položili iPod s posnetkom morja in slušalke, da bi si jih vtaknil v ušesa, medtem ko si jedel. Skušali so ponazoriti izkušnjo, da si na plaži in ješ te školjke. Filozofija, ki je bila meni zelo všeč. Veliko poudarka je bilo na izkušnji, da ko ješ, si navzoč z vsemi čutili."

Prispeva k več platem obedovanja: izboljša okus hrane, poskrbi za zabavo in/ali za nepozabno izkušnjo, piše v svojem članku 'Tehnologija za obedovalno mizo' eksperimentalni psiholog z oxfordske univerze Charles Spence. In dodaja, da bi tudi tehnologija lahko pomagala tistim, ki želijo jesti bolj zdravo.

"Nekateri imajo seveda protiargument, zakaj ne želimo tehnologije, ko jemo," je za Prvega povedal Charles Spence, ki v svojem članku 'Tehnologija za obedovalno mizo' omenja različne vloge tehnologije ob jedi (izboljšanje samega okusa hrane, zabava in nepozabna izkušnja, pa tudi pomoč pri zdravem načinu prehranjevanja). Ta protiargument se skriva v raziskavah, ki pravijo, da "ko med jedjo gledamo televizijo, pojemo 30 odstotkov več hrane, ker se zamotimo in nismo osredotočeni nanjo. Če gledamo na telefone, pojemo približno 15 odstotkov hrane več. Ja, vse je res, ampak ali lahko to tehnologijo uporabimo tudi za drugačen namen, da izboljšamo obedovalno izkušnjo, in kako?" (se) sprašuje Charles Spence.

Načinov, kako vpeljati tehnologijo v izkušnjo, je kar nekaj. V španski restavraciji s tremi Michelinovimi zvezdicami El Celler de Can Roca popelje goste v poglobljen svet hrane in projekcije svetlobe ter podob. Sicer pa nam je še kako znano skeniranje QR-kode med korono; ko smo natakarja prosili za meni, je le pokazal na QR-kodo, nalepljeno bodisi na mizi bodisi na ploščici. Ob skeniranju te kode se nam lahko izpiše še kaj več kot samo seznam jedi in pijač, je omenil Charles Spence in predstavil zabavnejšo plat QR-kode.

QR

"Eden izmed načinov, kako bi bila digitalna tehnologija lahko povezana z vsakdanjimi izkušnjami, je tudi to, da z mobilnimi telefoni poskeniramo etiketo kupljenega produkta in tako dostopamo do digitalnih vsebin. Pred leti si lahko skeniral QR-kodo na sladoledu Haagen-Dazs in si na zaslonu ogledal, kako se ti na vrhu lončka odigra dveminutni koncert, medtem ko si čakal, da se sladoled zmehča. V tem primeru ima kupec funkcionalno korist. Mislim, da je tudi podjetje Barilla dalo na škatle testenin QR-kodo, ob pomoči katere dostopaš do izbrane glasbe, ki je prav toliko dolga, kolikor je treba, da imaš testenine pripravljene al dente. Spet govorimo o funkcionalni koristi."

Lastnik restavracije COB v Portorožu in kuhar oz. chef Filip Matjaž jedi spreminja v doživljaj, saj se še kako zaveda, da jemo z vsemi čutili. Začne se v kuhinji ali bolje rečeno kuharskem laboratoriju. "Imamo destilator, v katerem pridobivamo esence iz različnih tekočin in zelišč, potem liofilizator, v katerem pod pritiskom zamrznemo oz. sušimo stvari, da ohranimo čim več arome in okusov. Imamo centrifugo, ki jo uporabljajo v medicini; vanjo damo gosto snov, ona pa jo loči na različne mase. Imamo vakuumsko pečico, da so meringe res prave, puhaste." Na mizo h gostu želi dostaviti interaktivnost in doživljaje. "Vsega je po malem, najpomembnejše za nas je, da vzamemo lokalni krožnik, jed, ki jo skušamo predstaviti in narediti čim bolj interaktivno na sami mizi, da se gostu nekaj dogaja. Sam sem prepričan, da če bi gostu dal 'samo' krožnik in mu stvari razložil, si ne bi toliko zapomnil, kot če bi mu razložili, zraven se pa še nekaj dogaja in se gost – recimo temu – malo igra. Celotna zgodba in doživetje mu ostaneta bolj v spominu."