Slovenijo je postavila na kulinarični zemljevid sveta, je sommelierka tretje stopnje in edina ženska na Balkanu, ki se ponaša z nazivom vinska akademikinja. Posveča se tudi izobraževanju natakarjev – poklicu, ki pri nas izginja.

"To ni samo prinesti in odnesti, moraš biti psiholog, imeti veliko znanja o kulinariki, o vinu, biti dober gostitelj, sprejeti gosta in mu priporočati vse najboljše," o poklicu natakarja razmišlja uspešna poslovna ženska, ki je ob karieri v sejemski in špedicijski dejavnosti vodila restavracijo in vinoteko z galerijo Mira Šemić. Zdaj poskuša mlade navdušiti za ta poklic tako, da zanje organizira tečaje. O tem in o lastni poti, ki jo je iz Banjaluke pripeljala v Ljubljano na študij ekonomije davnega leta 1972, je Mira Šemić spregovorila v oddaji NaGlas!.

Mira Šemić, v Ljubljano ste prišli iz rojstne Banjaluke, začeli ste delati že med študijem ekonomije, in sicer v sejemski dejavnosti in špediciji. Ste ženska v moškem svetu: kako ste se uveljavili?
Mogoče je naključje določilo vse ... kot hostesa sem delala na Ljubljanskem sejmu in nekoč so me vprašali, ali bi šla v pisarno sejemske špedicije, kjer je veliko strank. Seveda je bilo plačilo dobro in sem šla skozi ta vrata v svet sejemske špedicije, kjer sem ostala 24 let.

Pozneje ste ob tem delu odprli še restavracijo in vinoteko. Od kod energija za vse to? Kaj je bil izziv? Kaj ste hoteli ponuditi ljudem?
Večina mojih strank so bili tujci, in če nič drugega, sem jih peljala v dobre restavracije, podarila kakšno lepo, odlično slovensko vino, samoumevno pa je, da sem veliko časa preživela v restavracijah. Vedno je bila težava odpreti steklenico za kozarec ali dva, zato sem žugala, da bom odprla restavracijo – redkokatera oseba ne sanja o svoji restavraciji. Tako sem čez noč odprla restavracijo in z njo naredila ogromen korak v sodobni slovenski kulinariki. Odprla sem tudi vinoteko, ki je bila sčasoma tako galerija kot vinoteka. To sem počela iz strasti in ljubezni.

Čemu ste postali sommelierka? Je to bil korak naprej?
Da, ker so me zanimala vina. V hiši, kjer sem odraščala, ni bilo prepovedano poskusiti vina. Starši so radi pojedli in popili vino, to otrokom ni bilo prepovedano. Zato me je to vedno zanimalo. Se vidi, da rada dobro jem, se mi pa zdi samoumevno, če že imaš restavracijo in vinoteko, da se greš izobraževat.

Izobraževali ste se v Londonu, Avstriji. Ste sommelierka tretje stopnje. Ste edina vinska akademikinja na Balkanu.
Mislim, da še vedno. Dobro sem se znašla. Ženske imamo tako in tako dobra čutila, boljša – dokazano – kot moški. Mogoče se bolj posvečamo preučevanju. Prehodila sem naravno pot v želji za znanjem. Da bi pridobila čim več znanja, pa tudi kot opravičilo, da čim več poskusim v življenju, je logično, da sem se izobraževala.

Pozneje ste na Hrvaškem odprli tudi Malo vinsko šolo za ženske. Kakšno znanje o kulturi pitja vina potrebujejo ženske? Zakaj govorimo o kulturi pitja vina?
Več kot desetletje je, odkar smo začeli šolo. Vedno je bila to moška domena – "jaz bom izbral, jaz vem" – in ženske so se mogoče čutile rahlo frustrirane, ker te, ki pripravljajo večerjo doma, tudi zelo pogosto kupujejo vina. Zato je tudi logičen slogan Kar ste želeli vedeti o vinu, zdaj vprašajte. Tako smo začeli in odziv je bil neverjeten. Toliko žensk je prišlo na izobraževanje, da smo bili resnično presenečeni.

Zaslužni ste za prvo slovensko izdajo svetovno priznanega kulinaričnega vodnika Gault&Millau. Kako vam je uspelo?
Francozi. Lastniki te blagovne znamke so slišali zame, da sem gurmanka, da jem in pijem ter potujem po vsem svetu, da si veliko privoščim, zato so me poklicali po telefonu, prišli v Ljubljano, zatem smo se pogovorili in dogovorili. Bila sem zelo zainteresirana, da Gault&Milleau pride v Slovenijo, ker to je zelo zelo cenjen kulinarični vodnik. S tem vodnikom smo na široka vrata prišli v Evropo z našo odlično kulinariko.

V čem se vodnik Gault&Millau razlikuje od denimo Michelinovih petih zvezdic?
Ni elitističen. Gault&Millau je za vsak žep, za vsak okus, od študenta do upokojenca. Vsak lahko najde nekaj zase – od priljubljenih mest do vrhunskih, tudi dragih restavracij.

Prepotovali ste večji del sveta: so med vinarji tudi ženske? Je to postal tudi ženski poklic?
Drži. Tabuji, predsodki padajo in v svetovno znanih vinskih kleteh srečujem vse več in več enologinj. Ali so pomočnice starejšemu moškemu enologu ali pa so že prevzele krmilo in kreirajo vina. Očitno je, da so lastniki vinarji zelo zadovoljni z njimi.

Veliko tudi predavate: kaj se ljudje želijo naučiti o vinu?
Osnove: kako primemo kozarec, temperature vina, kako se vino streže, kako se hrani. O tem zadnje čase veliko predavam – ne samo v Sloveniji – kako vzljubiti hrano in vino.

In kombinirati posamezno hrano z izbranim vinom …
Kakšno vino se sklada s kakšno hrano, kaj moramo razmišljati, kakšna je teža hrane, teža vina, aromatičnost, da to usklajujemo, kar je zelo pomembno. Na ta način, ko je res ljubljeno, izpostavimo tako vino kot hrano.

Prihodnji teden v Ljubljani organizirate izobraževanje natakarjev. Zakaj je ta poklic pomemben? Zakaj ni dobro, da izumira?
Izobraževanje bomo imeli v ponedeljek v Hotelu Slon: prijavljenih je že več kot 100 mladih. Zelo sem vesela, to mi tako godi. V zadnjih letih se je poklic natakarja izgubil. Tukaj izkoriščam prepoznavnost Gault&Millauja, da privabimo mlade ljudi v ta čudovit poklic. Ker to ni prinesti in odnesti, moraš biti psiholog, moraš imeti veliko znanja tako o kulinariki kot vinu, biti gostitelj, sprejeti gosta in mu priporočati vse najboljše.