"Hvala slovenski državi, da misli na nas. Zdržali bomo," to je sporočilo izkušenega gostinca Momčila Jorgaćevića, ki ga ni vrgla iz tira niti kriza, povezana z epidemijo covida-19.

"Časi so hudi. Moj ded je govoril, da je vedno treba shraniti nekaj žita, ne smeš vsega pojesti, ampak ga moraš nekaj pustiti za seme. Zahvaljujem se slovenski državi. Ko o tem po telefonu pripovedujem ljudem v Srbiji, so navdušeni, da v Sloveniji država misli na nas in nam veliko pomaga," pripoveduje gostinec, ki je v letu 2020 praznoval 40 let delovanja, v okviru katerega je skrivnosti leskovškega žara približal številnim ljubiteljem srbske tradicionalne kuhinje v Sloveniji. Pred novim letom je 1100 pleskavic podaril zdravstvenim delavcem UKC Ljubljana, saj je, kot je pojasnil v oddaji NaGlas!, njihov sosed več kot 40 let in so se mu zaradi napornega boja proti epidemiji močno zasmilili.

Rodili ste se v bližini Leskovca in še kot gimnazijec ste na začetku 70. let prihajali v Ljubljano pomagat stricu pri prodaji na tržnici. Kako se spominjate Slovenije v tistem času, zlasti Ljubljane, restavracij …
Zelo zanimiva zgodbica. V osnovni šoli sem bil dober učenec, potem sem se vpisal na gimnazijo in se že naslednji dan podal na dolgo potovanje v Slovenijo, v Ljubljano, kamor me je povabil stric, ki je bil vodja tržnice v središču Ljubljane. Zelo zanimivo je bilo, ko so mi takoj po prehodu meje povedali, da od tam naprej "več ne pada kiša, ampak dežuje". Takrat sem se zaljubil v travo, nekaj lepega. Vse je bilo drugače kot v mojem Leskovcu, saj veste, kako je na jugu Srbije. Preprosto sem se zaljubil. Ta prvi vtis o Sloveniji še danes nosim v srcu.

Kakšne pa so bile tedanje restavracije?
Lepo je bilo, številne so bile v javni lasti. V moji življenjski zgodbi nastopa tudi pleskavica, ki mi je močno spremenila življenje. Stric me je v Leskovcu, medtem ko sva čakala na avtobus, peljal na pleskavico, in to je bil preobrat v mojem življenju. Še zdaj se spominjam njenega okusa. Bila sva pri nekem starem gurmanu, ki je v svoji gostilnici imel pet miz. Pojedel sem pleskavico. Kakšnih deset dni po prihodu v Ljubljano sem si spet privoščil pleskavico, a ni bila taka kot v Leskovcu. Takrat sem pomislil: "Komaj čakam, da bom velik in da bom v Ljubljani odprl leskovško restavracijo."

Poslovna ideja!
Pleskavica je Jorgaćeviću spremenila življenje. Kaj je bistveno pri leskovški pleskavici? Kaj jo loči od drugih? V Leskovcu so pleskavice debelejše, ljudje se ne bojijo mesa. Leskovška pleskavica je narejena samo iz teletine, ki jo zmeljejo na poseben način. Pripravljajo jo štirideset, včasih celo šestdeset ur. Gostinec poudarja, da uporabljajo samo teletino, pa ne iz verskih razlogov. Med svetovnima vojnama, okrog leta 1920, je Leskovac postal srbsko industrijsko središče. Takrat je v mesto prišlo še preveč mogotcev, ki so odpirali tovarne in prisilili gostince, da so kupovali kakovostna živila. Imeli so veliko denarja, zato so lahko klali 100- ali 120-kilogramska teleta, dobili meso za biftek in iz njega tovarnarjem pripravljali jedi na žaru. Postale so zelo priljubljene in so še danes. Masa zanje je zaščitena, toda v Sloveniji pripravljajo pleskavice iz drugačnega mesa. Slovenci, ki preskrbujejo njegove restavracije, so se v 70. in 80. letih zelo dobro znašli in so pripeljali upokojene slovite leskovške mojstre peke mesa. Ti so bili tudi dobro plačani. Zdaj v Sloveniji kupujejo odlično maso.

Leta 1980 ste odprli prvo restavracijo s starši in stricem, to je bil torej družinski posel. Kaj ste ponudili Ljubljančanom?
Takrat sem vsa poletja preživljal v Ljubljani in se na tržnici seznanjal z marsičim. Saj veste, kako je to … Še Rockefeller je razlagal, kaj pomeni zrasti na tržnici. Skoraj sem zasebno študiral gostinstvo in ugotavljal, česa v Ljubljani ni ali česa primanjkuje. Tudi ko sem se vrnil v Leskovac, sem si zapomnil, kaj manjka. Marsičesa tukaj ni bilo mogoče dobiti.

Na primer uštipkov …
Špikane pleskavice so moje. Leta 1980 jih je pokusil pokojni Lado Jakše in bil je navdušen. Leskovške uštipke, jetrca v mrežici, tudi lepinje sem ponudil prvi. Prebranec so v Ljubljani, ko sem prišel, že poznali. Še nekaj: Slovenci imajo radi tenko pleskavico in preveč zapečeno. To ni dobro. Meni je všeč, da je rahlo rožnata, ne preveč pečena, sočna.

Še malo surova.
Ja, nikar se ne bojte.

Tik pred novim letom ste spekli 1100 pleskavic v človekoljubne namene in pred ljubljanskim UKC-jem pogostili zdravstvene delavce. Podarili ste 300 kilogramov mesa. Zakaj ste se odločili za to?
Bilo mi je v veliko veselje. To sem naredil že tretjič. Prvo donacijo sem namenil pediatrični kliniki. Imam štiri otroke. Moja prva hčerkica je imela težave. Spomnil sem se, kako majhni postanemo, ko so v bolnišnici naši otroci. V zadnjih mesecih pandemije so se mi močno zasmilili ljudje, ki se mučijo in pomagajo našim najbližjim. Zato sem se odločil, da jim bom podaril nekaj, kar imam, ker drugega nimam. To znam delati. Vprašal sem v kliničnem centru in so se strinjali. Bili so navdušeni, da bodo za malico dobili moje tople pleskavice.

Res lepo dejanje. Za vami je 40 let dela. Sedanja epidemija je vplivala tudi na vašo dejavnost in na dejavnost številnih gostincev v Sloveniji. Kako ste vi preživeli ta čas?
Časi so hudi. Moj ded je govoril, da je vedno treba shraniti nekaj žita, ne smeš vsega pojesti, ampak ga moraš nekaj pustiti za seme. Že 41 let sem njihov sosed na Zaloški cesti. Časi so za gostince res težki, ker so naši lokali zaprti. Številni obrtniki in drugi delajo, mi pa ne moremo. Dobro je, da dostava deluje.

Ni bilo treba nikogar odpustiti ...
Zahvaljujem se slovenski državi. Ko o tem po telefonu pripovedujem ljudem v Srbiji, so navdušeni, da v Sloveniji država misli na nas in nam veliko pomaga. Imamo skoraj ves denar za plače, prejemamo celo pomoč in jo bomo še prejemali, seveda za čas, ko je restavracija zaprta. S tem denarjem plačujemo tudi stroške za hišo, ki je ogromna, ogrevanje in drugo. Hvala slovenski državi, da misli na nas. Zdržali bomo. Mladim gostincem pa svetujem, naj imajo vedno nekaj zalog, ker nikoli ne morejo vedeti, kako bo.

Dober nasvet za začetek leta. Hvala za pogovor!