Kmetje s hribov okoli Casole Valsenio živijo predvsem od kostanja, toda hkrati so varuhi tradicij, sort in okusov, ki so drugje izginili. "Tej sorti drobnega jabolka pravimo melofiore. Pojemo jo kar tako, kot češnjo," pojasnjuje sogovornica. Drugi ponudnik pa pokaže sadeže skorša: "Kadar so sadeži skorša takole rumeni, še niso zreli. Ko se umedijo, postanejo rjavi, da so videti že skoraj gnili."

"Tole je mediteranski glog. Zelo poln okus ima, po značilnostih pa je podoben jabolku," v kamero pokaže sadež neki drugi sogovornik, ki opomni tudi na trnuljo, sad črnega trna. "Uporabljamo jo zlasti za aromatizirano žganje."

"Med značilnimi sadeži našega območja so tudi žižole, pa hruške pituralke in hruške sorte broccolina. Tu pa je tudi navadna jagodičnica, ki je včasih samoniklo rasla po našem delu Apeninov," razlaga domačinka.

V Casoli Valseniu obujajo in načrtno gojijo pozabljene vrste sadja že trideset let. "Naš praznik je z leti rastel, z njimi pa tudi število razstavljavcev. Nazadnje je dogodek dosegel državno, če ne celo evropsko raven," razlaga Flavio Sartoni, ki je v občini Casola Valsenio pristojen za turizem.

Toda to ni samo ohranjanje tradicije. V Casoli ugotavljajo, da je pozabljeno sadje mnogo odpornejše. "Te sadne sorte imajo zelo primitiven genetski material, zato so tudi mnogo odpornejše proti zajedavcem," pravi Ugo Fiorini iz drevesnice starih sort sadja Belfiore iz Toskane in dodaja, da je tovrstno sadje odpornejše tudi proti podnebnim spremembam: "Naši ljudje so v teh letih lahko spremljali vnovično rast zanimanja za to sadje, s čimer so dobili tudi nove možnosti na trgu."