Mnenja o Bastianichu in Orsoneju so pač različna - nekaterim ni všeč, da je 46-letni Newyorčan, ki je v ZDA zaslovel predvsem kot sodnik v Ramseyjevem MasterChefu, v zaspanem zaselku sredi vinogradov z ameriško samozavestjo (nekateri bi rekli aroganco) odprl lokal, v katerem je združil koncept italijanske taverne z ameriškim bliščem - in rockersko glasbeno podlago. Joe je pač rocker, kot se rad pobaha - in pokaže, ko poprime v roko kitaro in bolj za dušo kot kaj drugega zabrenka gostom, zbranim na zdaj že skoraj tradicionalnem Bastianich Music Festivalu, ki je letos pred vinoteko potekal 1. avgusta.

"Raja" je odštela 20 evrov za kozarček dobrodošlice in ameriški "finger food", ki so ga grizljali ob poslušanju Bastianichevega banda, medtem ko so VIP-gostje plačali 150 evrov za prostor za posvečene, kjer so se lahko družili z "artisti", šli na zasebno vinsko degustacijo in se sladkali z gosjimi jetri, ostrigami in nekaj let zorjenim pršutom San Daniele. Vse v dobrodelne namene, seveda.

Selfiji z gosti
Bastianich se v Orsoneju oglasi nekajkrat na leto, ko posname par selfijev z gosti, preveri svojo vinsko letino (svoja vina seveda v neskromni ameriški maniri označuje za "najboljša na svetu"), nato pa pot nadaljuje na riviero. Njegova mama Lidia, ki v ameriškem kuharskem svetu velja za svojevrstno avtoriteto, je v Orsoneju, "medvedu", po naše, malce bolj prisotna, a zdi se, da sta Bastianicha vodenje restavracije, taverne in vinoteke vseeno položila v zaupanja vredne roke eklektični ekipi, v kateri sicer najdemo tudi domačine, najbolj nenadomestljive elemente pa sta mati in sin uvozila iz New Yorka.

Generalni menedžer je tako ameriški Italijan Andrea Sbrizzo, ki sta ga Bastianicha uvozila iz svoje paradne restavracije Del Posto (2 Michelinovi zvezdici), vodja kuhinje Španec Eduardo Valle, ki je predtem delal v Del Postu kot pomočnik vodje kuhinje, njegova desna roka njegovo dekle Kelly Jeun, slaščičarka pa Annie Dearborn, jasno, uvožena iz Del Posta.

Od neformalne taverne do elegantne jedilnice
In če so cene v osrednji jedilnici Orsoneja, elegantni, prefinjeni sobi s kaminom, belimi prti na mizah in bogatimi šopki sezonskih rož na njih, za povprečnega jedca, ki bi rad le radovedno pokukal k Joeju, malce preveč zasoljene (pethodni degustacijski meni vas bo sicer stal razmeroma razumnih 69 evrov), urniki pa po italijansko nefleksibilni, je za bolj impulzivne in neuradne obiske pravi naslov taverna, ki deluje kot nekakšno preddverje glavne restavracije, a tako imenitnejše preddverje, kjer na usnjenih barskih stolčkih za pultom, v prvi vrsti pred ravno prav nadutim mladim natakarjem v usnjenem predpasniku, naročate "al banco".

Rahlo zatemnjeni prostor z razgledom na Bastianicheve vinograde in ozelenelo dvorišče pred restavracijo, krasijo steklenice šampanjca, velika oljna slika medveda in veličasten bar z impresivno zbirko žganih pijač. Črna šolska tabla na steni priporoča dnevne specialitete, ki dopolnjujejo ustaljeni meni dveh ali treh specialnih burgerjev, sendviča z rostbifom, Cezarjeve solate, špagetov z mesnimi kroglicami in ameriškimi sladicami (cheesecake, fudge cake). Včasih boste lahko naleteli še na počasi pečena rebrca, včasih na zvitek z jastogom, včasih na newyorški "strip steak".

Bastianicheva vina
Na alkoholni strani klasike, kot sta gintonik in aperol spritz spremlja še selekcija italijanskih in ameriških craft piv, za katera pa boste plačali kar znatno več od kozarca Bastianichovih vin (od Slovencev ima na daljši, restavracijski vinski karti le Marjana Simčiča). Ta so zbrana iz vseh njegovih vinogradov, poleg teh osrednjih v Čedadu še tistih iz Toskane in Piemonta, težko pa bi potrdili Joejevim hvalospevom, da gre za najboljša na svetu.

So povsem solidna, klasična vina s prijazno ceno 3 evre na kozarec, ki lepo pospremijo al dente špagete s polno rdečo omako in okusnimi, velikodušno odmerjenimi mesnimi kroglami, ali pa sočen, čistokrvni ameriški burger iz angusa, ki ga pikantno zaokrožata modri sir in karamelizirana čebula. Ocvrt krompirček je dvakrat zapečen, tako da je njegova zlato zapečena zunanjost hrustljava, notranjost pa kremasta, postrežejo pa vam ga v kovinskih posodicah in ameriško "sveto trojico" - gorčico, majonezo in kečapom. Vse tri v ljubkih malih Heinzovih kozarčkih.

Chili Peppers in Elvis za glasbeno podlago
Joeja med našim obiskom ni več v Čedadu, je pa njegov duh (bolje rečeno slog) prisoten v dveh klobukih, ki visita na lesenem regalu pred vhodom v restavracijo, in izborom čistokrvnega ameriškega rocka, ki - sofisticirano pritajeno, seveda - odzvanja iz zvočnikov. Red Hot Chili Peppers pojejo o "beneški kraljici", a imajo v mislih neke druge Benetke, ne tiste, od Čedada oddaljene kako uro in pol vožnje. "Medvedji soundtrack" dopolnjujejo še taki klasiki, kot sta Elvis in Frank Sinatra.

Bastianich si je Orsone, ki ga je odprl avgusta 2013, zamislil kot svoj drugi dom, kraj, kjer bi se lahko sam počutil kot v domačem New Yorku, a s pridihom "pramatere domovine". Resnica je, da Bastianichi sploh ne prihajajo iz Italije, ampak sta oba Joejeva starša, Lidia in Felice Bastianich, rojena v Istri. Lidia je bila rojena v Pulju kot Lidia Matticchio, a so jo takratne jugoslovanske oblasti preimenovale v Lidio Motiko, Labinčan Felice pa se je v izvirniku pisal Bastianić. Vseeno pa sta se tako Joe kot Lidia vedno identificirala kot čistokrvna Italijana, kot sta se tudi dodobra prodala v ZDA. Lidia je pri 11 letih s starši emigrirala v ZDA, kjer je spoznala rojaka Bastianića in leta 1971 v Queensu z njim odprla njuno prvo restavracijo, Buonavio, v kateri sta kopirala recepte najuspešnejših in najbolj priljubljenih italijanskih restavracij tistega časa.

"Učna ura dovršenosti"
Dobrih 40 let pozneje je 68-letna Bastianicheva ena najbolj znanih ameriških TV-kuharskih obrazov, avtorica številnih kuharskih knjig in solastnica skoraj 30 restavracij po vsem svetu. Njen sin za njo ne zaostaja kaj dosti - ime Bastianich se pač prodaja in Joe se kot lastnik vrste uglednih restavracij in vinotek po vseh ZDA tega dobro zaveda. Ne uspe vsakomur, da vliva v nadobudne kuharje še več strahu kot Gordon Ramsey, a Bastianich je bil kot sožirant ameriškega MasterChefa prav tak - vzvišen, smrtno resen, strog in pozoren do zadnje podrobnosti.

Podoben občutek daje tudi Orsone, ki ga je Nedelov kulinarični sodelavec Uroš Mencinger v svoji lanski recenziji opisal kot "učno uro vrhunske gastronomske profesionalnosti". Krožniki v osrednji restavraciji temeljijo na visoki evropski kuhinji, z obveznim ameriškim pečatom. Rižota je tista prava, italijanska, kakršna mora biti, gosjim jetrom hedonistično dodajo še špansko patanagro, tatarec je prvinsko mesnega okusa, brez pretiranih kamuflaž, račka je zapečena do perfekcije, kruh je domač in dehteč.

Orsone je od slovenske meje oddaljen dobrih 10 kilometrov, zato lahko izlet v Brda idealno združite še z zvezdniško izkušnjo pri sosedih Italijanih.