Njegova strast so dolgi teki po gozdnih stezicah in hribih. Na tekmah v Sloveniji je med najboljšimi tekači. Za še hitrejše čase pa ima preveč rad življenje, vključno s hrano in vinom. Je le Francoz, priznava v pogovoru za Val 202.

Po treh letih dela v Sloveniji Dimitri Chapelle službene besede razume v slovenščini. S partnerko, kmalu ženo, pa večinoma govorita v angleščini. Tu se je znašel po naključju. Pri sedemnajstih se je resno poškodoval pri športu, zato je dneve preživljal doma. "Začelo se mi je mešati, ker nisem mogel početi ničesar. Zapleteno obdobje. Edino, kar sem lahko delal doma, je bilo kuhanje."

Ko se ena vrata zaprejo, se mu druga odprejo

Zadnje leto srednje šole je med peto in osmo zjutraj pomagal v lokalni slaščičarni. Spoznal je starejšega mojstra, ki je z njim delil svoje znanje. Dimitri pa se je odločil še za formalno izobrazbo. "Precejšnje razodetje je bilo zame spoznavanje posla. Domačim pa se je zdelo nenavadno. Glede na moje interese in dejavnosti so pričakovali, da bom končal v tehničnih poklicih, naravoslovju, morda kot fizioterapevt ali pa da bom delal nekaj v povezavi s športom."

Odpirati so se mu začela vrata. Delal je v Belgiji, v Združenih državah Amerike, na čezoceanski ladji. Naslednja vrata. Ustvarjal je na Novi Zelandiji, pa v elitni restavraciji na Hrvaškem. Potem pa je prek Tomaža Kavčiča prišel v Slovenijo.

Kuharski mojster ga je po nenadejanem pogovoru povabil kar v svojo restavracijo. Vse to se mu je dogajalo po naključju. "Izključno s spoznavanjem različnih ljudi. To je skladno z nekakšno francosko filozofijo. Precej odprti smo, z vsemi se pogovarjamo in tako pridemo do priložnosti."

V življenju ni oddal nobene prošnje za delo

Poleg odprtosti pa priznava še eno primerjalno prednost. Da je Francoz. To v tem poslu koristi. A se mu zdi narobe. "Poznam slabe francoske mojstre. Predstava večine pa je, aha, ti si Francoz, torej znaš delati slaščice. Morda imamo v Franciji res dobre šole in daljšo tradicijo, odraščamo v okolju, v katerem že od majhnega jemo dobro pecivo. Zato si lahko ustvarimo predstavo, kaj naj bi bilo dobro. Ampak še vedno je nespametno, da te hitreje zaposlijo, ker si Francoz."

Ob vseh priložnostih in izkušnjah zdaj dela v Ljubljani. "Delal sem v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, pa spoznal, da mi ni ostajalo nič prostega časa. Morda nisem dovolj strasten glede tega posla, da bi se bolj angažiral, morda imam preveč drugih strasti. Uživam v teku, rad sem s prijatelji, obiščem muzej, odkrivam nove kraje, preživljam čas s partnerico. Za vse to nisem imel časa. Zdaj, ko delam tu, ga imam."

V Sloveniji se narava začne korak od doma

Ustvarja v zelo spodobni slaščičarni s stalnim delovnikom. Pri delu je lahko ustvarjalen. Kmalu bo odprl svojo popoldansko svetovalno podjetje. V Sloveniji so se mu na široko odprla vrata v svet narave. Ta se začne tako rekoč na pragu doma, česar ni bil vajen. "Če sem v gozdu, s seboj jeseni vzamem vrečko, ki jo nosim v žepu kratkih hlač. Vsake toliko se razgledam in če najdem gobe, jih naberem."

Teče po stezicah v naravi – po gozdovih, hribih in gorah. "Vsaka napaka te lahko drago stane. Zato moraš biti v hribih zbran. To mi je všeč. Da ne razmišljam o ničemer drugem, samo sem v trenutku. Spremljam pokrajino, živali, iščem razglede."

Najraje teče na 50-kilometrskih razdaljah

Je precej resen rekreativec. Udeležuje se uradnih tekmovanj v trail teku, najraje na razdaljah blizu 50 kilometrov. Uvršča se med najboljše. Novembra lani je zmagal na slovenski Obali. Za 65 kilometrov in dobrih 2000 metrov višine je potreboval 5 ur in 43 minut. Na tekih je odkril, kako pomemben je naš um. Sploh, ker ne pretirava s treningom. Če mu gre verjeti. "Zanašam se na sposobnost preseganja lastnih meja – na um in telesne predispozicije."

Spoznal je, da tek ni individualni šport. Kot tudi v slaščičarni ne zmore sam. Brez ekipe te ni. So pa ekipe prijateljev v Sloveniji manjše kot v Franciji. Dimitri meni, da smo ljudje tu bolj zaprti.
"Z družino ste si blizu. Težje pa je spoznati dobre prijatelje. V Franciji je moj ožji krog štel dvajset prijateljev. Redno smo se obiskovali, včasih zataknili tudi na dolgih večerjah."

Za dobre jedi ne potrebuješ dragih sestavin

Ampak, kakor vedno in povsod, Dimitri počasi v Sloveniji odpira tudi vrata do prijateljev. Hrana je pač univerzalni ključ. "Najboljša kuhinja je tista od doma. Rad delam z osnovnimi francoskimi recepti. Enostavno. Takšne jedi so mi najljubše. Italijani, na primer, znajo z malo narediti res dobre stvari. Sestavine morajo biti kakovostne, ne potrebuješ pa kaviarja in podobno dragih sestavin. Dobre testenine ali pico naredijo iz skoraj nič."

Ko se Dimitri prehranjuje, ni pozoren na vnos kalorij. Glede na poklic ne preseneča, zaradi tekmovalnega teka nekoliko. "Kot pravi Francoz zelo rad jem. Morda se ne opazi, ker sem precej suh, ampak res rad jem. To bi lahko potrdila moja partnerica. Pojem veliko maščobe. Rad imam maslo, pa smetano. Tudi pivo spijem in vino. Uživam v življenju."

Svojo tekmovalnost Dimitri uspešno brzda. Za nekaj sekund ali minut hitrejši tek se ne želi odpovedati svojim sladicam. "To bi lahko bila življenjska filozofija vsakogar. Biti srečen. Zakaj se ne bi trudili za srečo? Dobro, včasih pridejo težave, življenje je lahko zapleteno. Ampak kolikor le lahko, bi se morali truditi za srečo. To je smisel življenja."