Restavracija v Tajpeju, ki načeloma streže ramen, je kot nalašč za pustolovske kulinarične navdušence. The Ramen Boy je namreč pred kratkim za omejen čas predstavil posebno specialiteto – rezanci, katerih kralj je orjaški enakonožec. Več sto ljudi čaka na 14-nožnega raka, pa naj bo le za fotografijo ali pa si dejansko želijo grižljaj te nenavadne sestavine, ki so jo zaposleni sicer označili za sanjsko.

"Privlačen je predvsem zaradi svojega videza – videti je zelo ljubko," je dejal 37-letni lastnik restavracije. Sam je pojasnil, da pri pripravi enakonožnega raka, ki spominja na gromozansko mokrico, preprosto uporabljajo paro – dušijo ga 10 minut, nato pa ga dodajo na vrh sklede ramena z gosto piščančjo in ribjo juho.

Po besedah ene izmed strank okus mesa spominja na mešanico rakovice in jastoga, le da je bolj kompaktno in žvečljivo. Vsaka skleda stane 1480 tajvanskih dolarjev (približno 45 evrov).

Nekateri znanstveniki zaskrbljeni glede ekološkega vpliva in zdravstvenih tveganj

Orjaški enakonožci so daljni sorodnik rakov in kozic ter so največji med tisočimi vrstami rakov. Povprečno zrastejo med 20 in 35 centimetri, dosežejo lahko tudi dolžino več kot 70 centimetrov. Običajno živijo od 170 do 2140 metrov pod vodno gladino oceana, kar 80 odstotkov jih lahko najdemo v globini od 365 do 730 metrov.

Od uvedbe ramena so sicer nekateri strokovnjaki postali zaskrbljeni glede morebitnega ekološkega vpliva ribolova z vlečenjem mreže po tleh, a se stranke restavracije s tem ne strinjajo. "Če gre le za poseben jedilnik in so bili orjaški izopodi ujeti nenamerno, kot pravi lastnik restavracije, bi ga moral vsak, ki ima priložnost, poskusiti," je dejala 34-letna Digel Hvang, ki dela kot genetska svetovalka in se počuti počaščeno, da lahko okusi tovrstno jed.

Znanstveniki se sicer sprašujejo tudi o mogočih zdravstvenih tveganjih – večinoma neznana vrsta lahko vsebuje toksine ali težke kovine, kot je živo srebro. Vrsta Bathynomus jamesi je bila namreč v Tajvanu uradno priznana šele lani, o njej pa tako ni veliko podatkov. Po mnenju Hvang Ming Čiha, profesorja biotehnologije, ki je specializiran za globokomorske nevretenčarje, bi bilo bolje, da bi jo najprej bolje raziskali, zgradili bazo podatkov in šele nato dovolili ljudem, da to meso tudi užijejo.