Leta 2010 je diplomiral na AGRFT-ju in se istega leta zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem je nekaj vlog ustvaril že kot študent. Akademija Viktor ga je poleg naše sodelavke Polone Balantič in voditeljice oddaje Svet na Kanalu A Nuše Lesar nominirala za viktorja v kategoriji za obetavno medijsko osebnost.

Pred sobotno podelitvijo zlatih kipcev smo na kratko poklepetali z Blažem.

Kaj je tisto, zaradi česar vas je Akademija viktor po vašem mnenju opazila?
Po mojem mnenju je nominacija prišla bolj za serijo oddaj (Ne)pomembne stvari, ki smo jih z urednico Natašo Gaši in sodelavci ustvarjali na RTV Slovenija. Zdi se mi namreč, da so viktorji kot taki namenjeni medijsko prepoznavnim ljudem - gledališče pa vsekakor nima takšnega količinskega dosega kot televizija, vsaj v teh časih žal ne. Če pa je nominacija prišla tudi za gledališko ustvarjanje, se tudi za to zahvaljujem in upam, da je upravičena - upam torej, da je bilo opaženo nekaj pozitivnega, o čemer sam iz sebe ne morem izdvojiti dovolj samorefleksije.

Kaj vam nominacija pomeni?
Nominacija najbrž pomeni, da me je nekdo na dober način opazil v moji prvi "zaresni" izkušnji s televizijskim delom. Srečen sem, da sem ob številnih mladih in zanimivih ustvarjalcih svoje generacije dobil priložnost za kaj takega. Ob ustvarjanju oddaje sem se počutil zelo navdahnjeno, kljub zadregam in začetniškim nerodnostim, predvsem so bili za to krivi moji strokovni sogovorniki. Škoda je le, da zasnove oddaje nismo mogli razvijati naprej in posredno prenesti vanjo poduka naših napak.

Čeprav ste še zelo mladi, ste ustvarili že nekaj odmevnih vlog na različnih odrih. Katera vam je ostala najbolj v spominu in zakaj?
Morda sem največja presenečenja in odraščanja doživel ob akademijski in pozneje ulični predstavi Sozij oz. Problem vožnje po vesolju, nekaj pozneje s predstavo Amado mio v Slovenskem mladinskem gledališču ... A pravzaprav ne bi želel presojati. Izredno sem vesel, da lahko počnem to, kar sem si vedno želel početi, da skušam najti premenjave ljudi in vlog s posebej barvitimi, svojskimi ljudmi, v zelo spodbudnih okoliščinah - čeprav okoliščine v širšem, "zunanjem" svetu še zdaleč ne ponujajo lepih slik ali lepih barv.

Ali poznate delo vaših "sonominirank" Polone Balantič in Nuše Lesar?
Ker zelo malo spremljam televizijski program, bi lahko rekel le to, da Polono Balantič poznam predvsem po njenih člankih, zlasti iz Pogledov in MMC RTV Slovenija. Z zanimanjem sledim njenim celovitim vpogledom v teme, ki se jih loteva, mislim, da ima kulturna refleksija v njej mlado in neugnano silo. Nušo Lesar v bistvu poznam le kot obraz, ki ga včasih za sekundo kje ujamem na kakšnem TV sprejemniku, ko je na sporedu oddaja Svet na Kanalu A, ampak to je čisto premalo za kak resen komentar. Se bom odslej bolj potrudil.

Glede na to, da so vas ocenili za obetavnega … Kaj si lahko od vas obetamo v bližnji prihodnosti? S čim se ukvarjate v teh dneh?
V teh dneh s prijatelji v Mladinskem in režisersko ekipo Jerneja Lorencija ustvarjamo Dantonovo smrt Georga Büchnerja. To je trenutno najpomembnejše - in najbolj zahtevno ter odgovorno, a obenem v čisti užitek.