Do tovrstnih prijemov mladih komikov je Hribar zelo kritičen. "Za to ne potrebuješ znanja niti kakšnih sposobnosti. In verjetno je kvaliteta, glede na to, da smo na sporedu že več kot devet let, tisto, kar nas loči od drugih. Nismo pa več nekaj novega, trendovski. Nismo nekaj, kar bi ljudje rekli: "Vav, kaj pa je to?" Zato se moramo še bistveno bolj dokazovati, kot se dokazujejo tisti, ki se dokazujejo na začetku," poudarja Hribar.

Njegova oddaja Radio Ga Ga ostaja že leta ena najbolj poslušanih na radiu. Samo na MMC-ju jo prek podstrani Avdio/Video posluša okoli 4.000 poslušalcev in gleda od 500 do 1.000 gledalcev v rubriki Mojsplet. Videi iz Radio Ga-Ga pa so vsak teden najbolj gledani in najbolje ocenjeni videi na naši strani.

In kaj je razlog, da ima oddaja konstantno bazo poslušalcev in gledalcev? "To se jaz sprašujem. Že mogoče, da je Multimedijski center kriv, da še vztrajam. Že pred leti sem rekel, da verjetno tega nihče ne posluša. Namreč naša ekipa ne dobi nobene povratne informacije o oddaji. Če ne bi bilo Multimedijskega centra, ne bi nihče vedel, koliko nas poslušajo," dodaja Hribar.

Kaj jih ločuje od drugih?
Bistvena razlika, ki oddajo in njene ustvarjalce loči od drugih, je po Hribarjevem mnenju kakovost: "Verjetno je ta razlika, da ko smo mi začeli s humorjem na radiu Ga Ga, smo imeli geslo, da je treba nadgraditi Frana Milčinskega - Ježka in tiste, ki so delali pred nami. Mi so štartali z eno velikopotezno zadevo. V tistem času so nas poslušali in pisali o nas kritiki - tisti, ki so imeli možnost pisanja, in tisti kritiki so bili vedno zelo zagamani. Zaradi tega smo se morali zelo truditi. Vse sile smo morali usmeriti v to, da je bila zadeva kakovostna."

Mlada generacija stand up komikov po besedah Hribarja nima več kritikov, ki bi pisali o njih: "Gre bolj za samopromocijo. Kdo je bolje organiziran, koliko več ima možnosti, da sebe trži, da se pojavlja, toliko več možnosti ima, da uspe. Niso več odvisni od strogega nadzornika, ki jih kritizira. Zato je šel humor zelo navzdol."

Nagrada več, ura manj
Oddaja na sporedu vztraja že deveto leto. Na začetku je trajala kar osem ur, zdaj traja malo manj kot uro. "Devet krajšanj je doživela. Simbolično: ta oddaja je dobila devet viktorjev. In za vsakega viktorja je šla ena ura. Recimo da so nagrade obratno sorazmerna z zaželenostjo tistega, kar človek počne," v šali pojasnjuje Hribar.

Hribar svoji ekipi sporoči le nekaj trenutkov pred etrom, kaj bo tema oddaje. Vse pa je odvisno od energije. "Če smo kdaj delali oddajo, da je bila znana dramaturgija, je bila oddaja povprečna. Takrat, ko si prisiljen vklopiti 100 odstotkov, je zadeva zelo dobra ali pa propade. To je najhujši maksimum, ki ga človek lahko doseže, čeprav do trenutka oddaje ne ve, kaj bo počel."

Absolutni rekord na spletu je dosegel izsek iz oddaje 11. januarja 2008, v kateri sta se spopadla Jelinčič in Peče. Oddaj ima čez 43.000 ogledov. "Tam so ugibali, ali je res bil Jelinčič ali ne. Tisti, ki ga osebno poznajo, so govorili, da je bil on," se spominja Hribar.

In prav liki so po njegovem mnenju tisti, ki ohranjajo oddajo pri življenju. "Liki krožijo. To je prednost naše oddaje, da imamo več kot sto likov. Ko izčrpamo kakšno področje politične satire, damo noter imaginarne like. To je senzacionalno, da kombiniraš imaginarne in realne like," pojasnjuje Hribar.

Prednosti in težave imaginarnih likov
Hkrati pa priznava, da je največja težava imaginarnega lika ta, da ne obstaja. "Se hitro iztroši. Realni liki se ne iztrošijo. Temu ti daš življenje. Realni lik obstaja. To je tako, kot da bi rekel, tabla Ljubljana obstaja. Potem pa mu ti daješ pečat, kakšno bo to mesto. Realni lik spreminjaš, kakor se dogaja v tvoji podzavesti. Pri imaginarnem liku pa ni osnove, da bi po tem, ko se iztrošiš, živel naprej. Zato mi gojimo realne like, ki so nam zoprni. Večino teh likov preziramo, ampak tisto, kar mi delamo iz njih, pa imamo radi. Vsi imamo svoje like zelo radi," končuje Hribar.

Radio Ga-Ga lahko spremljate prek Mojega spleta (spodaj) ali prek kanala Avdio/Video (posnetki desno).