Je slovenski mladinski prvak in jugoslovanski reprezentant v tekih na 800 in 1500 metrov. Tek na srednje proge je v osemdesetih zamenjal s "tekom" v medijih. Preden je leta 1992 prišel na TV Slovenija, se je še preizkusil na RA Celje in Študent ter Mladini in TV-postaji Kanal A.

Leta 1993 je postal urednik in voditelj oddaje Studio City na TV Slovenija, ki jo je pred njim urednikoval Tomaž Perovič. Krajnc je kmalu postal najbolj znan po odmevnih soočenjih v t. i. ringu oddaje, ki pa jo leta 2001, zaradi mamljive ponudbe revije Playboy, zapustil. Po enem letu urednikovanja revije se je vrnil v razvedrilni program TV Slovenija, kjer še danes ustvarja različne oddaje. Njegova najnovejša je nedeljska popoldanska TV-oddaja Točno popoldne z voditeljem Tadejem Tošem, ki bo prvič na sporedu v nedeljo, 8. marca, ob 17.20.

Vaš zadnji TV-izdelek je bil novoletni program Bela snežinka na TV SLO. Niste sicer delal prvič novoletnega programa, je pa bilo tokrat prvič mogoče videti tako množično večerjo znanih Slovenk in Slovencev, ki so se zbrali v oddaji. Pravzaprav velik dosežek. Kako naporno je bilo uskladiti vse te znane like in vse to zapakirati v TV-format?
Morda je največji uspeh silvestrske oddaje v tem, da se o njej pogovarjamo še februarja. Kot ste pravilno ugotovili, smo sredi devetdesetih z rahlim podcenjevanjem do razvedrilnih oddaj naredili eno prav obupno silvestrsko edicijo Studia City, ki sta jo vodila Miša Molk in Jonas Žnidaršič. Tisto je bila zanimiva izkušnja in hkrati spoznanje, da je priprava kakovostne zabavne oddaje po lastnem formatu eno najzahtevnejših televizijskih opravil. Od takrat do Bele snežinke sem potem napravil kakšnih 500 razvedrilnih oddaj, zato je bilo tokrat lažje. Pripravljali smo jo tri mesece, snemali šest dni, postprodukcija pa je trajala še dva tedna. To je bil šov, ki ni samo vrnil Lada Bizovičarja spet na televizijo, ampak ga je okronal kot ta hip najboljšega voditelja zabavnih oddaj. Čeprav ni šlo za tipično silvestrsko oddajo, je imela izjemno gledanost. Masovko z večerjo si je tik pred polnočjo gledalo pol milijona gledalcev. To so pa že resne številke.

Zdaj se spet vračate v termin nedeljskega popoldneva. Pripravljate oddajo Točno popoldne s Tadejem Tošem.
To bo duhovita pogovorna oddaja s fiktivnim nastavkom: Tadej je model, ki ima bogatega fotra Tilna Artača. Ni tajkun, ampak pošten obrtnik. A Tadeja bolj kot kamnoseštvo zanima šovbiznis. Rad bi bil slaven. Ker je danes težko priti na televizijo, si jo naredi doma v dnevni sobi. Tam ga pozorno spremlja družina na čelu z babico Deso Muck, ima svoj hišni band, v občinstvu prijatelje, znance in sosede, za najbolj popularne goste v državi pa poskrbi njegov oče Tilen Artač, ki marsikakšnemu diskretno stisne kuverto.

Toš je sicer odličen stand-up komik, dobro deluje na odru, medtem ko je bil manj uspešen v svoji oddaji na Planet TV. Verjetno tudi zato ni trajala dolgo. Kaj je bilo narobe s tisto oddajo, da je bil Toš tako neizkoriščen?
Verjetno je imel smolo z ekipo. Predvidevam, da ni imel trenerja. Na Planetu so se v tistem času s programom ukvarjali ljudje, ki so nosili prevelike čevlje. Vsak šampion potrebuje trenerja. Redkim kakovostnim voditeljem je uspelo brez nekoga, ki bi ga v zgodnji televizijski fazi usmerjal in poskušal razumeti. Podobno težavo je imela Ula Furlan. Ker je hči Miše Molk, je bila pod dvakrat večjim reflektorjem. Nepotizem je bil na prvi pogled samoumeven, čeprav Miša z njenim prihodom na televizijo ni imela nič. Dobila je oddajo, ki ni bila nič posebnega, niti ji ni bila pisana na kožo. Enkrat me je prosila za nasvet, a ji kaj pametnega nisem mogel povedati. Potem so jo pekli na žaru. Malo zaradi nje, malo zaradi mame. Škoda, ker je iz pravega testa, le sreče s trenerjem ni imela.

Zadnjih deset let se največ ukvarjate s satiro. Delali ste s Sašem Hribarjem, Juretom Godlerjem in Tilnom Artačem. Pisali in režirali ste animirano satiro za oddajo Hri-bar, potem za oddaji Zaigraj še enkrat, sam in Poldnevnik, napravili ste celovečerni animirani film Dobrodošli v Jebovlju. Pravzaprav zelo težak žanr, tale satira. Je v slovenskem okolju dovolj navdiha za žlahtno satiro? Kako zelo se je treba namučiti?
V tej ponoreli državi je navdiha dovolj. Resničnost je tako absurdna, da sploh ne potrebuje kakšne posebne parodije. Z njo se ukvarjajo kar v informativnem programu. Odmevi me s tistimi gostujočimi »talking headsi« z nedolžnimi obrazi večkrat spominjajo na Monty Python, zato ni nič čudnega, če je Slavko Bobovnik kdaj videti kot John Cleese.

Bi v Sloveniji lahko imeli oddajo a la Jon Stewart Daily show?
Seveda, saj ne gre za visoko proračunski format. Edini problem je omejeno število kakovostnih piscev, tako da bi za začetek morda bil primernejši tedenski šov.

Zdi se, da imajo satirične oddaje pri nas stalno neke težave. Edina, ki se še kar drži, je radio Ga-Ga ...
Največji problem satire je v tem, da jo načeloma vsi podpirajo, a s figo v žepu. Dejansko je nihče ne mara, ker je nepredvidljiva. Naveza politike in medijev je še vedno tako močna, da je vsako smešenje nezaželeno in odveč. Ne glede na to, ali RTV vodijo levi ali desni. Pravijo, da je satira češnja na torti demokracije in svobode govora. Ja, morda v Franciji, Angliji ali Skandinaviji. Pri nas je običajno tako, da če jo že imamo, se na vse kriplje trudijo, da jo postavijo nekam na rob programske sheme, najbolje okrog polnoči, da jo vidi čim manj ljudi. Oddaja Hri-bar je bila pet od šestih sezon na sporedu po 23. uri, oddaja Poldnevnik je v svoji edini sezoni po prvih dveh oddajah ekspresno romala v isti termin. Pa sploh ni problem v gledanosti, kot radi natolcujejo in manipulirajo (vedno isti) mediji. Nobena izmed teh oddaj ni bila ukinjena zaradi gledanosti. Z oddajo Hri-bar smo nehali sami, medtem ko je bil Poldnevnik kolateralna škoda finančne podhranjenosti razvedrilnega programa. Recimo, celovečerni animirani film Dobrodošli v Jebovlju si je lani julija ob desetih zvečer ogledalo več kot 150 tisoč gledalcev.

Radio Ga-ga je posebna zgodba. To je življenjsko delo Saša Hribarja. Ukinite oddajo in ubili boste genija. Te odgovornosti si nihče ne upa prevzeti. Niti Vinko Vasle ni imel teh jajc. Vsi po malem trpijo in se tolažijo, da radia tako in tako nihče ne posluša.

Je težje pisati scenarij in dialoge za animirane serije ali scenarij za oddaje, v katerih nastopajo igralci, voditelji ...?
Pri pisanju ni velike razlike. Je pa potem nekoliko lažje delati z animiranimi liki kot živimi ljudmi.

Koliko je pri vas samocenzure, ko pišete satirična besedila?
Samocenzura je seveda prisotna. Pa ne mislim na politiko. Večkrat se ob kakšnih družbenih fenomenih ali t. i. mejnih temah zamislim, glej, iz tega bi v South Parku naredili celo dramo, jaz pa nimam jajc, da bi povprečnemu slovenskemu gledalcu odprl lobanjo.

Na TV Slovenija ste v bistvu dejavni od devetdestih let, z vmesnim krajšim odhodom na Playboy. Kako vidite spremembo TV-programov in navad gledalcev skozi vsa ta leta?
Več kot je izbire, bolj so izbirčni. Še vedno se najbolj gleda domača produkcija, še posebej, če gre za preverjene tuje formate. Televizija se v percepciji sodobnega gledalca vse bolj seli na splet. V realnem času se gledajo le še kakšni športni prenosi, morda informativne oddaje, redki kakovostni zabavni šovi in filmi. Vse drugo, če so urejene avtorske pravice, čaka v spletnem arhivu.

Koliko oz. v kakšni meri so pomembni ratingi pri TV-razvedrilu na nacionalni televiziji, če je poleg tega na tehtnici tudi raven oz. kakovost tega razvedrila?
To je podobna dilema kot pri seksu. Je pomembnejša velikost ali tehnika? Gledanost ni nepomembna. Odvisno od tega, komu je oddaja namenjena in v katerem terminu je predvajana. Če ima oddaja, ki je namenjena najširšemu občinstvu, v najbolj gledanem terminu slab rating, je z njo nekaj hudo narobe. Če ima kakovostna oddaja, ki je namenjena specifičnemu ciljnemu občinstvu, v najbolj gledanem terminu slab rating, je nekaj narobe s tistim, ki jo je tja postavil.

Imate poleg oddaje Točno popoldne pripravljen še kakšen nov format?
Imam. Zvezde (se) igrajo, ki so jo gledalci v nekoliko prirejeni obliki lahko videli v silvestrski oddaji. Gre za izvirno zabavno filmsko oddajo, v kateri se estradniki – igralski naturščiki merijo v izvedbi priredb kultnih sekvenc iz najboljših slovenskih filmov. A tu ne bi šlo zgolj za zabavo. Z vsako oddajo bi s pomočjo pokroviteljev in Filmskega centra RS poskušali reševati domačo filmsko dediščino. Morate vedeti, da je večina temeljnih del slovenske kinematografije v zelo slabem stanju. Nekateri filmi, kot na primer Srečno, Kekec, prvi slovenski barvni film, so praktično neobjavljivi. Potrebni so temeljite restavracije in digitalizacije. No, to je samo ideja, s katero so seznanjeni vsi, ki bi pri tem morali sodelovati.

Na TV Slovenija ste se kot novinar najprej ukvarjal s politiko. Leta 1993 ste postali urednik in voditelj Studia City, najbolj znan po soočenjih. Bili ste celo prvi dobitnik viktorja za najboljšega televizijskega voditelja. Vam je kakšen intervju ali soočenje še posebej ostal v spominu?
Najbolj se spomnim tistih podvigov, ki so imeli svoje vzporedne zgodbe. Recimo, poskus intervjuja z Alijem Enom, ki se je tik pred vklopom v živo odločil, da bo tiho. In je res bil. Ali pa ostro soočenje poslanca Anderliča z gorenjskim podjetnikom, kmalu po njunem odmevnem fizičnem spopadu pred Dramo. V studiu sta bila vsak s svojim telesnim stražarjem, in malo je manjkalo, da se nista spet zgarbala. Spomnim se pogovora s skupino Strelnikoff takoj po aferi s podgano v Marijinem naročju. Govorili smo o mejah umetniškega izražanja, potem pa sem še cel mesec dobival peticije, da me je treba odstaviti. Ali pa modna revija v cerkvi nad Laškim, zaradi katere so v Berlin kazensko premestili župnika Dorija Pečovnika. Pred kratkim sem izvedel, da je največ zaslug za njegovo premestitev imel župnik Janez Furman.

Spomnim se zgodovinsko poučnega pogovora s tremi generacijami dobitnikov olimpijskih medalj. V studiu so bili Leon Štukelj, Miro Cerar in Brigita Bukovec. V spominu mi je ostal pogovor s takratnim predsednikom vlade, dr. Janezom Drnovškom, pa prvi televizijski intervju v živo z Laibachi, prvi televizijski neposredni prenos prek spleta iz galerije Kapelica. Spomnim se Primoža Peterke, v času, ko je bil največji frajer. Preden sva šla v studio, me je vprašal, ali lahko dobi cigareto. Odmeven je bil nastop pripadnikov specialne brigade Moris, isti večer, ko je pred parlamentom množica ljudi demonstrirala proti odstavitvi takratnega obrambnega ministra Janše zaradi afere Depala vas. Nekaj vodilnih ljudi na TVS je bilo prepričanih, da se je zgodil državni udar. Tisto bi lahko bil prvovrstni televizijski politični spektakel, če ne bi popoldne pred oddajo nastopa odpovedala druga stran na čelu s kriminalistično policijo.

Ste kdaj skušali soočiti Janeza Janšo in Milana Kučana?
Ja, ideja je bila, da ju soočimo pred polno Gallusovo dvorano. Kučan ni bi za.

O njunem soočenju v medijih se še kar piše. Nedavno je Janez Janša v intervjuju na TV Slovenija dejal, da Kučana že 30 let vabi na soočenje pred kamerami, ta pa mu je potem odgovoril, da je ta vlak že odpeljal. Kaj bi bilo prvo vprašanje, če bi ju na primer vi lahko v tem trenutku soočili?
Prvo vprašanje za oba? Kdo od vaju je na neznanem kraju, ob neznanem času, na neugotovljiv način ugrabil državo?

Koliko, menite, je RTV Slovenija še zanimiva za politiko? Govorim o poskusih vpliva politike na njene vsebine, predvsem seveda v informativnem programu. Večkrat se slišijo očitki, da je RTV še vedno pod vplivom Udbe, leve politične opcije, rdečih itn.
Izvirni greh je zakon o RTV-ju. Javna televizija je programirana kot politično kopališče. Tam se namakajo vsi, od levih do desnih. V Programskem svetu sedi 90 % odkritih ali prikritih strankarskih delegatov, ki poleg programsko poslovnega načrta potrjujejo kadre na najodgovornejših položajih v zavodu. Programskemu svetu trenutno predseduje človek, ki nastopa na zborovanjih SDS-a. Predtem ga je lep čas vodil pomemben partijski reformist. Čeprav večina svetnikov slabo pozna programsko ponudbo radia in televizije, sedijo in pametujejo v komisijah za informativne, razvedrilne in kulturno umetniške programe. Edina pametna stvar je, da se približno polovica svetnikov zamenja na dve leti. Na ta način politično interesna obarvanost Programskega sveta ni nujno v barvah vladajoče koalicije. Očitki o komunajzerstvu, Udbi in piškotkih povedo največ o tistih, ki jih delijo. Dokler ne bo vse po njihovo, se očitno ne bodo ustavili.

Britanski časnik Sun je nedavno sprejel odmevno odločitev, da po več desetletjih ukine razvpito rubriko Dekleta s tretje strani, kjer so objavljali fotografije golih žensk. Vi kot urednik Playboya niste nikoli imel pomislekov glede objave takšnih eksplicitnih fotografij?
Gola dekleta v revijah in časopisih je »obleklo« medmrežje. Mislim, da v tem primeru ne gre za kakšno spremembo miselnosti, sodobne moralne zadržke ali neko novo doktrino odnosa do golega ženskega telesa, ampak zgolj za to, da je škoda časopisnega prostora za joške. Moške revije, kot so Playboy, GQ ali Maxim, so daleč od pornografije. Tudi sam nisem bil privrženec "ginekoloških shotov".

Kako pa je z erotiko v zabavnih oddajah? Zdi se, da je bilo tega nekoč več kot danes.
Osemdeseta so bila na evropskih televizijah še najmanj sramežljiva. Punce so slačili tudi pregovorno hladni nemški kanali, na čelu z RTL-om. V devetdesetih so najbolj pretiravali Japonci s svojimi bizarnimi slačikvizi. Pri nas je za prvo lastovko TV-erotike veljala Miša Molk, čeprav je v primerjavi s kakšnimi mediteranskimi starletami v TV-Križanki imela prav krščanski »styling«. A vseeno, bila je naša in pokazala je slovenska bedra. Če k temu dodam nastop Ciccoline v oddaji Res je!, je to v glavnem to, kar se tiče erotike v domačih TV-šovih.

Morda še to: v začetku devetdesetih smo na Kanalu A naredili nekaj glasbenih oddaj z voditeljico v postelji, ki je bila gola pod odejo. Verjetno je bil ravno to eden od erotičnih vrhuncev domače zabavne produkcije. Od takrat naprej konservativni uredniki in cenzorji pazljivo merijo centimetre na dekoltejih voditeljic in tako v tem pogledu prav ponosno capljamo celo za bolj katoliško Avstrijo.

V Sloveniji je značilno, da imamo velikansko število medijev. Po podatkih SURS-a je bilo na primer leta 2004 60 RA-programov in 47 TV-programov, leta 2013 pa že 92 RA-programov in kar 61 TV-programov. Je pri nas res toliko manevrskega prostora, da lahko vsi ti mediji živijo? Mnogi pravzaprav bolj životarijo, spreminjajo imena, lastnike ...
V Sloveniji sta dve televiziji, ki pobereta skoraj vsem televizijam namenjen oglaševalski denar. Tu je zdaj še tretja, ki z velikimi težavami poskuša spremeniti razmerja. Druge dobijo drobiž. Kakšne morda celo perejo, saj si ne predstavljam, da z oglasi lokalnih mesarjev zaslužijo za preživetje. Kaj jim ostane? Pogovorne oddaje v miniaturnih studiih, kakšen film C-produkcije, že videna telenovela in sponzorske reportaže. In morda še kakšna narodno-zabavna koprodukcija. Pro plus je s pomočjo državnih regulatorjev vse potisnil ob zid objokovanja in stokanja.

V vseh teh medijih se potem pojavljajo "znani" Slovenci, ki pa v resnici niso res znani. Vsaj širšemu občinstvu ne. Če odprem kakšno tabloidno revijo, v njej velikokrat ne poznam nobenega od teh"slavnih" Slovencev. Ne vem, zakaj so slavni, kaj delajo, da so slavni itn. Je to slovenski fenomen?
Znani so po tem, da so znani. Če so ob tem še slavni, ne vem. To ni noben slovenski fenomen, razlika je le v tem, da naši prvaki resničnostnih šovov na tem majhnem trgu kljub izjemni medijski pozornosti končajo kot pozabljeni natakarji, prodajajo kmetije in prežvečijo še zadnji košček sira. Usoda novih obrazov na estradi je podobna novim obrazom v politiki. Večina izgine, še preden se je pojavila.

Ena od značilnosti slovenskih medijev je tudi stalno kolobarjenje določenih novinarjev, voditeljev in urednikov med nekaj največjimi mediji. Se vam zdi to slabo ali dobro? Meni se namreč v zadnjih letih dogaja, da kot gledalka ne vem več, katero TV-postajo gledam, saj me zmede, ko vidim voditelja ali novinarja, ki sem ga bila navajena spremljati na določeni TV-postaji, zdaj pa se pojavlja na neki drugi.
Vidite, zato imajo televizije v zgornjem desnem ali levem kotu logo (smeh). Da si na tekočem, kje je danes Slak in kje bo jutri Traven. Kolobarjenje novinarjev in voditeljev je po svoje razumljivo. Eni iščejo prostor pod soncem, drugi (novih) pet minut slave, tretji politični azil. Prestopi so poceni, ker ni odškodnin kot pri nogometu. Če novinar s Pop TV pride na TVS, v javni sektor, veš, da ni prišel zaradi denarja. Če direktor s Pop TV prestopi na Planet TV, je vsem jasno, da ne kupuje nove jahte. Edini, ki gredo s čvrstim trebuhom za polnozrnatim kruhom, so prekarni delavci in javni uslužbenci. Njim ne moreš zameriti.

Po streljanju v uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo, ko so se slovenski novinarji zbrali v Ljubljani in pridružili protestom z dvigovanjem svinčnikov, ste objavili fotografijo tega shoda in objavili zapis na Twitterju: "V tej državi je približno toliko satirikov in komikov, kot je novinarjev na tej fotki." Kaj je najbolj narobe s slovenskim novinarstvom po vašem mnenju?
Narobe je, da četica reporterjev po dolgem in počez svinja po svojih kolegih. Ok, morda v kakšnem primeru celo upravičeno. Narobe je, ko se četica reporterjev pogleda v ogledalo in opazi svoj svetniški sij. Ok, morda si kdo med res zasluži piškotek. Narobe je, da o stavki strojevodij zaradi plač poroča novinarka, ki ima dvakrat nižjo plačo od strojevodje. Narobe je, da ni novinarskih licenc, da lahko vsak polpismeni pisun ali manekenka mahata s press kartico. To je narobe.

Na Twitterju precej aktivno objavljate kratke aforizme na aktualne dogodke v Sloveniji. Nekaj jih objavljamo tudi v tem članku. Koliko je tukaj samocenzure, v primerjavi s pisanjem scenarijev za satiro na TV?
Ni razlike. Na Twitterju je prostora za 140 znakov, na televiziji pa ga za satiro trenutno ni.