Kek velja za enega izmed najdejavnejših tviterašev tudi v času EuroBasketa. Vsestranski Novomeščan je v preteklih tridesetih letih ali še kakšnem letu več kolobaril med filmom, košarko, politiko, televizijo in še bi lahko naštevali.

"Novomeški frančiškani so imeli na dvorišču koš. Kot sosed in ministrant sem tam vsak dan igral košarko," je o svojih košarkarskih začetkih za MMC spregovoril Kek.

Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Med EuroBasketom ste precej dejavni na Twitterju in lahko vidimo, da ima vašo popolno pozornost. Kako naporni dnevi so to za navijača?
Navijači so dejavni na zelo različne načine. Najnaporneje je za tiste, za katere je vsaka tekma piknik z obilno količino piva, imajo zjutraj službo in niso več najmlajši.

Košarka vas spremlja že dalj časa - kako se je vse začelo?
Novomeški frančiškani so imeli na dvorišču koš. Kot sosed in ministrant sem tam vsak dan igral košarko. V nadaljevanju sem ure in dneve preživljal na mestnem športnem igrišču Loka. Na obeh lokacijah je bilo potrebno tudi nekaj veslanja. Obe sta namreč ob Krki.

Kaj je vplivalo na to, da se je košarkar prelevil v humorista in pozneje v politika? V kateri vlogi ste najbolj uživali?
Najmanj hvaležno je biti politik.

Kaj bi lahko bila skupna točka košarkarja, humorista in politika?
Humorist kot priljubljena oseba je lažje izvoljen in tako postane politik. Težja pa je pot nazaj, saj nekdanjega politika nekoliko postrani gledajo in ima težave znova postati humorist.

Kako daleč so segale vaše košarkarske sanje - NBA?
Takrat NBA še ni bil tako navzoč med mladimi. Na televiziji tega ni bilo mogoče videti. Vedeli smo, da v ZDA igrajo profesionalci, kjer Evropejci ne moremo igrati, ker nismo dovolj kakovostni. Želja je bila igrati za svoj klub. Večina igralcev je celotno košarkarsko kariero preživela v enem klubu, po možnosti v kraju, kjer si bil rojen. Če si bil res dober, si šel v Olimpijo.

Kaj je bolj stresno: igrati ali spremljati, kako se nekdo drug bori na igrišču?
Če pogledaš izraze ljudi ob igrišču, se zdi, da je gledanje bolj stresno.

Kdo bi bil v vaši sanjski peterki in kakšna bi bila vaša vloga v njej?
Najboljši proizvod nekdanje države je košarkarska reprezentanca. Postavil bi dve peterki, sam pa bi bi neizmerno užival v vlogi gledalca: Ivo Daneu, Dražen Petrović, Toni Kukoć, Krešimir Ćosić, Vlade Divac in Dragan Kičanović, Dejan Bodiroga, Dražen Dalipagić, Radivoje Korać, Dino Rađa.

Prvi del EP-ja je za nami: kakšno prihodnost napovedujete slovenski izbrani vrsti?
Srce bi sicer medaljo, a gledano realno, brez Erazma Lorbeka smo v pozicijski igri precej hendikepirani. Izredno hitri igralci nam omogočajo hitro igro. Tu pa igra veliko vlogo navdih. Premagamo lahko vsakogar in z vsakomer lahko izgubimo. Glede na to, da je iz nekdanje Jugoslavije, ki se je po navadi na velikih tekmovanjih uvrščala med tri, nastalo šest reprezentanc, bom zadovoljen, če bomo najmanj šesti.

Kdo je vaš favorit za končno zmago?
Ker je to Slovenija težko, ga nimam.