Eden izmed nepogrešljivih članov ekipe Dobro jutro, ki se je vrnila na male zaslone s prvim šolskim dnevom, je pred prihodom v televizijski in tudi manekenski svet svoje dni zapolnjeval s športom. Bil je član atletske reprezentance, državni prvak v teku na 400 metrov z ovirami in pozneje član slovenske reprezentance v vožnji z bobom.

"Takrat, ko sem igral košarko, nisem toliko razmišljal o adrenalinu ali pa se nisem zavedal tega. Košarka je zame sam užitek," pravi danes zase rekreacijski športnik, ki svoj prosti čas še vedno najraje preživlja s košarkarsko žogo. Prav zato se še toliko bolj veseli prihajajočega evropskega prvenstva v košarki, ki se začne v sredo. "Večina ljudi ve to, da bodo na Kozarjah dela na cesti od danes do ne vem kdaj, kot da je pred nami evropsko prvenstvo v košarki," z nezadovoljstvom spremlja odsotnost evforije, ki Slovenije še ni popolnoma zajela.

Urankar pravi, da si bo poskusil ogledati čim več tekem - kolikor mu bo le dovoljeval čas. Tega pa bo po počitnicah, med katerimi se je poročil s svojo dolgoletno spremljevalko Ajdo, zaradi delovnih obveznosti precej manj.

O košarki, športu, voditeljstvu in novi vlogi mladoporočenca je spregovoril v pogovoru, ki si ga lahko preberete spodaj.

David, ste eden izmed tistih, s katerimi se Slovenci večino leta prebujajo, če imajo zjutraj vklopljene televizijske zaslone. Ste drugače jutranji tip človeka?
Sem, ja. Najraje imam jutra, saj je energija najbolj pristna zjutraj. Človek nima niti časa niti volje, da bi razmišljal, kako se bo odzival na dražljaje. In tudi ljudi, ki jih spoznam ali se z njimi pogovarjam v oddaji Dobro jutro, zelo dobro funkcionirajo zjutraj. Jaz sem zagotovo eden izmed njih.

Ta disciplina vstajanja zjutraj izhaja morda iz športa ali je čisto prirojena?
O tem nisem nikoli tako razmišljal, ampak verjetno je nekaj na tem. Šport mi je ukoreninil veliko discipline, ne samo glede vstajanja. Če se malo spomnim za nazaj, sem v času, ko sem se resneje ukvarjal s športom, preživel kar lepo serijo krutih vstajanj.

Na primer.
Ko smo vozili bob v St. Moritzu, smo vadili in tekmovali na stezi, ki je naravna, zato se je moralo celo dogajanje končati, še preden je sonce začelo močno sijati. Sonce namreč čisto stopi stezo, in če greš čez njo z bobom, jo uničiš. Tekme so se zato začele ob osmih zjutraj, končale ob desetih. Ogled steze smo imeli 15 minut do petih zjutraj, tako da smo zajtrkovali ob štirih zjutraj. Na stezi pa je bilo v največji zimi tudi minus 35 stopinj Celzija. Vstajanje mi tako ne predstavlja težave, je pa res kdaj težava, da zgodaj zaspim. Saj zjutraj, ko vstaneš, se ti nekaj ur ne pozna, da si malo spal ali pa da si zgodaj vstal, pozna se popoldne, ko kdaj tudi zakinkaš (smeh).

Kako je v vaše življenje pravzaprav prišel bob? Stereotipno se tam znajdejo stari obrazi iz atletskih stez iz bolj eksotičnih držav ali pa tudi ne. Priznam – namigujem na Ledeno stezo.
Najprej sem se ukvarjal s košarko. Ona je moja prva ljubezen. Igrati sem jo z v osnovni šoli - mislim, da v tretjem ali četrtem razredu. Potem pa sem jo igral celo osnovno šolo in kasneje še del srednje. S profesorji smo ugotovili, da sem hiter, in začel sem trenirati še atletiko – že v osnovni šoli in tudi tam sem dosegal lepe uspehe.
Pri njej se namreč hitro pokaže, kdo je in kdo ni iz pravega testa. Pri košarki pa po drugi strani rabiš priložnost za igro, ki ti jo da nekdo drug. Atletika me je tako prevzela in imel sem kar nekaj dobrih sezon. Potem pa je prišel bob, ki mi je predstavljal velik izziv. Kot ljubitelj športa se nikoli nisem videl v zimskem športu, ampak ko so na primer Hrvati sestavili svojo reprezentanco v bobu in prišli na olimpijske igre, sem si rekel, da lahko mogoče tudi mi to dosežemo. Stvar smo vzeli zelo resno: vozili smo v evropskem in ameriškem pokalu, odšli smo na evropsko in svetovno prvenstvo. Tako smo prevozili večino svetovnih stez. Na ta način sem videl veliko sveta in spoznal veliko ljudi. Lepe spomine imam na to obdobje.

Kako to, da ste se vrnili k bobu? To pomeni, da ste bolj individualni tip športnika ali ekipni igralec?
Bolj bi rekel, da sem adrenalinski odvisnik in atletika mi ni bila več dovolj. Dobro, saj te pred vsakim štartom 'stisne' – preden poči pištola. Ampak bob je bil nekaj novega. Vedno se rad preizkušam in testiram v novih stvareh, ko je prišlo povabilo v bob reprezentanco, sem si rekel, da se moram nujno odzvati. Enkrat se živi.

Kako pa bi pojasnil koncept adrenalina pri košarki?
Hm … Takrat, ko sem igral košarko, nisem toliko razmišljal o adrenalinu ali pa se tega nisem zavedal. Košarka je zame sam užitek. Še zdaj, ko jo igram s prijatelji in druščino trikrat na teden na amaterski ravni, komaj čakam, da stečem na igrišče. Ta šport me je izoblikoval v zelo tekmovalno osebo in ni žoge, ki bi bila zgubljena, kot tudi ne tekme. Igram jo s podobnimi ljudmi, kot sem sam - skupaj smo trenirali atletiko, še prej košarko – in je kdaj kar hudo na igrišču, ampak pravega adrenalina ni čutiti. Toda če bi zdaj igral na kakšni tekmi višjega pomena, bi bil verjetno precej prisoten.

Na katerem položaju ste igrali?
Na začetku osnovne šole sem bil precej visok in malo bolj močen, zato so me rinili bolj pod koš. Potem pa so vsi postali višji od mene, jaz pa sem postal ne več toliko močen (smeh) in malo hitrejši. Postopoma sem bil najprej krilo, potem pa organizator igre. Še zdaj igram na tem mestu. Nimam ravno meta, s katerim bi se lahko hvalil, ampak hitro prodiram. Pa tudi poskočen sem še kar.

Ko ste bili majhni, kaj ste sanjali, da boste postali? Je bilo to igranje v ligi NBA?
Ja, zagotovo NBA. Takrat so bili takšni časi, da je bila liga zelo pompozna.

Koliko ste stari?
28 let.

Predvidevam, da ste verjetno navijali za Chicago Bulls?
Jaz sem bil vedno bolj za New York Knickse. Ekipa se mi je zdela zelo simpatična. Takrat sta še igrala Latrell Sprewell in Allan Houston.

Meni so bile pri njem vedno všeč njegove kitke v laseh.
Ja, meni tudi (smeh). Ne priporočam, da brskate po RTV-arhivu, toda včasih sem imel lase malce daljše in parkrat sem imel tudi kitke (smeh). Ampak Latrell mi je bil všeč, ker vedno iščeš nekoga, s katerim se lahko poistovetiš. Jaz vedno, ko vidim, da bom dobil žogo, tečem v protinapad s polnim tekom, in ker sem hitrejši od večine, sem prej na drugi strani. Tako je deloval tudi Latrell. Enkrat so vprašali Allana Houstona, kaj je treba narediti, ko greš v protinapad, in je odgovoril: "Podaj Spreeju." (smeh)

A Allan Iverson vas pa ni prepričal?
Ne, on je prišel kasneje, ko je bila njegova era. Tudi on me je popolnoma fasciniral skupaj s Philadelphio 76. Načeloma imam rad ekipe, ki so malce podcenjene in niso odkriti favoriti. Sploh zadnji imajo za sabo številne navijače samo zato, ker veljajo za zmagovalce. Ampak včasih tudi kakšna druga ekipa potrebuje svojo podporo (smeh).

Kakšen navijač je nekdanji igralec košarke?
Na žalost bom moral reči, da preveč pameten. Včasih se moraš v kakšnih trenutkih kar malo zamisliti nad sabo (smeh). V barih vsi vse vemo in smo največji poznavalci, toda košarka je veliko večja znanost, da bi jo razvozlal jaz ali ti ali nekdo, ki jo samo bežno spremlja po televiziji.

Koliko vas je zajela evforija pred letošnjim evropskim prvenstvom?
Jaz bom pogledal vsako tekmo, še vedno sem jo. Ogledal si bom tudi nekaj tekem na stadionu. Sicer bi si jih želel še več, vendar mi ne bo dopuščal čas. Drugače pa dobivam občutek, da smo Slovenci morda postali malo pasivni. Ni evforije, ki sem jo pričakoval. Jaz komaj čakam, da se to začne. Večina ljudi pa prej ve to, da bodo na Kozarjah dela na cesti od danes do ne vem kdaj, kot da je pred nami evropsko prvenstvo v košarki.

Kakšne možnosti pripisujete slovenski izbrani vrsti?
Mislim, da dobre. Predvsem zato, ker imamo igralce, ki so v dobrih klubih, v evropskih klubih in tam dejansko dobijo precejšnjo priložnost za igro. Mislim, da imamo pravo kombinacijo izkušenj in morda celo malce podcenjenih igralcev, ki so se dokazali skozi leta, in mlado energijo.

Koga vidite na prvih treh mestih?
Uf, težka bo. Jaz vidim – mogoče zato, ker si tako želim – zagotovo Slovenijo. Drugače pa Francijo in Španijo. Še posebej, ker so Francozi prestavili v višjo predstavo, kar smo videli na nedeljski tekmi. Vidi se, da so dozoreli. Tony Parker ni več mulec, Boris Diaw ima 170 kilogramov in ga nihče ne more ustaviti (smeh), potem pa še Alexis Ajinca, ki je dolg kot ponedeljek. Samo iztegne roko in že zabije – brez skoka (smeh). Naši pa lahko s pametno igro – kar se vidi, da znajo – in brez nerazumnih metov posežejo visoko.

Kaj vas najbolj razjezi med spremljanjem tekme?
Ko vidim na igrišču kakšnega igralca, za katerega se mi zdi, da je že čisto obupal. Dovolj je že, če samo za trenutek zamahne z roko in pošlje nekoga nekam, me razjezi. Kdaj pa me na sami tekmi razjezijo tudi navijači z nešportnim navijanjem ali z gledališkim opazovanjem tekme.

Začetek evropskega prvenstva bo za vas sicer pomenilo začetek novega delovnega obdobja. Kaj poleg poroke je še zaznamovalo vaše poletje?
Poroka je bila glavni del mojega poletja, ker sva sama vse načrtovala in organizirala. Začela sva že spomladi in si vzela čas, saj oba hodiva v službo in sva vedela, da je poroka malo več, kot misliš, da je. Na začetku si rečeš, da rabiš šopek, torto in prstan (smeh). Ampak ko začneš z načrtovanjem, se najde milijon majhnih stvari, na katere nisi niti pomislil. Tako sva si vzela dovolj časa, da sva vse načrtovala. Minilo je brez stresa, porazdelila sva si vloge pri tem in če drži, kot pravi dr. Tušak, da je poroka med najbolj stresnimi stvarmi v življenju, potem mi ni hudega (smeh).

Tipično vprašanje: kaj je drugače?
Je drugače, zagotovo. Boljše je, toda ne znam povedati, zakaj. Ampak občutek je boljši. Je tako, kot bi se na novo zaljubil ali dvignil vse na neko višjo raven.

Kako, menite, to vpliva na vašo medijsko podobo?
Kaj pa vem?! Jaz nikoli ne igram na to noto. Upam, da me čim manj ljudi gleda, ker bi si želeli spati z mano (smeh). V zasebnem življenju nisem nikoli delal česa samo zato, da bi bilo to v medijih. Tudi zdaj, ko me z revij kličejo, če bi z njimi delil fotografije svoje poroke, jim dam. Ampak zato, ker nimam nič skrivati. Mogoče pa koga zanima. Mene tudi kdaj kakšna vsebina iz določenih medijev in si jo preberem.

Kakšno je vaše mnenje o akterjih v naših rumenih medijih?
Načeloma sem vedno mislil, da je najbolj znanemu slovenskemu paparacu ime Samo. In se piše Sprožilec. Samo Sprožilec (smeh).