V podkastu Številke v tej sezoni govorimo o besedi osebno. V zadnji epizodi v letu 2021 gostimo Toneta Kregarja, pevca skupine Mi2, doktorja zgodovine in direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje. Kregar se je razgovoril o vseh plateh svojega ustvarjanja, otroštvu, pandemiji, bližajočih se praznikih in še čem ... Vabljeni k branju spodnjega povzetka in/ali poslušanju celotnega pogovora.

Rojeni ste kot Tonček, dolgo smo vas poznali kot Toneta, zdaj pa lahko v javnih zapisih spet zasledimo uporabo imena Tonček.
Uradno sem seveda Tonček. Ker se Številke ukvarjajo z osebnim, sem lahko zelo oseben in povem nekaj stvari, ki jih sicer ne bi. Ime sem dobil v čast staremu očetu, ki je bil Anton, zaradi razlikovanja je mali Anton tudi uradno postal Tonček, kar na Štajerskem pravzaprav niti ni tako redko. V obdobju najstništva se mi je Tonček res zdel malce otročji in sem se predstavljal kot Tone, to mi je zlezlo pod kožo in takega so me spoznali tudi v službi. Pozneje je sledil še manjši incident s tem imenom (smeh). Danes slišim tako na eno kot drugo ime, pa na še kakšno drugo, popolnoma vseeno mi je. Če se mi je v najstniških letih dejansko zdelo malo otročje, pa se mi s staranjem spet zdi simpatično.

Snemanje te oddaje v zadnjih dveh letih zaradi pandemije večinoma poteka na daljavo. Seveda so logistične prednosti, a sočloveka ne moreš pogledati v oči in enako vzpostaviti stika. Kaj ste vi najbolj pogrešali v času pandemije (če pozabiva na očiten manko koncertov ...)?
Drži, deloma se je pri mojem delu in rutini to poznalo, a ne popolnoma. Z izjemo prvega tedna sem ves čas hodil v službo, delal sicer na malo drugačen način in si reorganiziral delo. Začeli smo nov gradbeni projekt, v danih okoliščinah smo skušali delati čim več. Tudi koncerti so bili letos poleti zelo intenzivni. Izostanek od koncertnih odrov smo izkoristili s snemanjem nove plošče. Ustvarjalnost mi tako ni bila odvzeta. Če se malce pošalim, je lani epidemija sovpadala s praznovanjem abrahama, žal nisem mogel organizirati velike predvidene zabave za svoj 50. rojstni dan, kar me bo vselej spremljalo v obliki bodic in očitkov zlasti fantov iz benda. Pri nas so te stvari zelo pomembne, takoj si zaznamovan (smeh). V primerjavi s številnimi ljudmi, ki so se spopadali z izgubami in stiskami v teh dveh letih, bi bilo zelo nepošteno, če bi se pritoževal. To obdobje sem preživel relativno normalno. Seveda pa se tudi pri meni − kot minimalnemu delu družbe − odraža neka tesnoba in krč. Dlje kot vse to traja in se razmere zaostrujejo, več je nelagodja. Vse to lahko načenja človeka tudi na nezavedni ravni.

Človek je bitje prilagajanja. Ali se preveč prilagajamo tudi na tesnobo?
Verjetno. Človek je precej prilagodljivo bitje, tako civilizacijsko kot evolucijsko. Morali smo se prilagoditi tudi na zoprne zadeve. Če so ljudje hoteli preživeti, so se morali prilagoditi tudi v skrajnejših razmerah, kot so vojne. Moje življenje se ni bistveno spremenilo, ker sem se trudil živeti normalno, ohranil sem ožji krog, ki tudi prej ni bil prav velik − socialni krog v okviru družine, prijateljev in benda. Mogoče je skrb vzbujajoče, da smo se na ravni celotne družbe hitro sprijaznili s spremenjenimi odnosi in pravili v družbi. Deloma je bilo to upravičeno in odgovorno, deloma pa smo skrb vzbujajoče hitro in preprosto sprejeli drugačno komunikacijo.

Ali ste v svojem življenju več časa posvetili glasbi ali zgodovini?
Tega časa seveda nisem nikoli meril ali štel, gotovo pa je odgovor zgodovina. Konec koncev je to le študij, skoraj 25 let delovne dobe, ki je tako ali drugače povezana z zgodovino. Zaposlen sem v muzeju, odkar sem direktor, se sicer s samo zgodovino ukvarjam v manjši meri, kot sem se prej in kot bi si želel v raziskovalnem smislu. Zgodovina v najširšem smislu je moja primarna dejavnost. Res pa je, da se približno enako dolgo moje življenje dotika in prepleta z glasbo. Zadnjih 20 let je to skorajda moj drugi poklic. Če skušam potegniti ločnico: zgodovina je za med tednom, glasba pa ob koncu tedna.

V čas za glasbo bi lahko šteli tudi čas, ko v ozadju igra radio in tako ali drugače vpliva na človeka.
Spet sem lahko oseben (smeh): morda bom koga razočaral, a poslušam relativno malo glasbe, v mladosti sem jo veliko, iz leta v leto pa čedalje manj. Zakaj je tako? Morda sem po 25 letih aktivnega ukvarjanja z glasbo z njo malce zasičen. Hkrati moram priznati, da sam sebe nisem nikoli dojemal kot glasbenika v pravem smislu besede, nimam nobene formalne glasbene izobrazbe, imam kar precejšen manko. Bil bi krivičen do kolegov, ki so res glasbeniki z dušo in telesom, ne morem se z njimi primerjati. Po čudnem spletu okoliščin sta se moja ljubezen do glasbe in potreba po lastni ustvarjalnosti srečali v skupini Mi2. Glasba je sestavni del našega življenja, največ glasbe poslušam v avtu. Med epidemijo smo več ostajali doma. Po dolgih letih sem imel proste konce tedna, začel sem brskati po svojem glasbenem arhivu, na novo sem začel odkrivati glasbo, ki sem jo poslušal v mladosti in sem jo razumel na drugačen način, kot jo danes.

Ko človek pride v srednja leta, manj pozornosti nameni novi glasbi, tudi nostalgija ga vleče v preteklost in mladost. Pri glasbeniku je najbrž drugače, da lahko spremlja "konkurenco" in sodobne smernice?
Z veseljem bi odgovoril drugače, a če hočem biti iskren, temu ne morem pritrditi (smeh). 15-letna hčerka je izredno glasbeno angažirana in nadarjena (bolj kot oče), prek nje imam stik s sodobno produkcijo. Gotovo spremljam tudi novosti širše rocknrole scene, ki mi je bila vedno blizu, a v glavnem so to starejši avtorji. Nekih novosti, ki bi mi blazno padle v ušesa, bi se zelo težko spomnil. Odprtost in širina bi verjetno lahko bili večji, po drugi strani pa se moj glasbeni okus bistveno ne bo spremenil. Glasbo čedalje bolj dojemam na način, čemur je namenjena: da mi daje zadovoljstvo, me pomirja in daje uteho. Zato se praviloma zatekam k preizkušenim zadevam.

Študirali ste občo sociologijo in zgodovino. Kaj je bilo bolj privlačno pri zgodovini, da ste jo izbrali za doktorski študij?
Zgodba je precej dolga. Leta 1988 sem končal srednjo šolo, vpisal sem se FSPN (današnji FDV), opravil sem prvi letnik sociologije. Študij sem prekinil in odslužil dolg domovini, moral sem iti v vojsko. Ko sem se vrnil, sem začutil, da to ni okolje, v katerem bi se najbolje počutil. Prepisal sem se na Filozofsko fakulteto, na študij zgodovine, kot B-program pa sem zadržal sociologijo, deloma iz pragmatizma, ker so mi nekaj izpitov priznali, predvsem pa zato, ker je bila to zame logična naveza. Zgodovina v ostrem pozitivističnem smislu − naštevanju dejstev, letnic, imen in podatkov, je že stoletje zgodovina. Razumevanje preteklosti brez socioloških ali antropoloških znanj ni mogoče. To sta vedi, ki se zelo prepletata med seboj. Težko bi razločeval, do katere mere delam kot sociolog in od katere nato kot zgodovinar.

Kako kot zgodovinar gledate na rekla, kot so 'zgodovina je učiteljica življenja' in 'zgodovina se ponavlja'?
Kar zadeva učiteljico, bi se lahko iz zgodovine marsikaj naučili, a smo slabi učenci. Kar zadeva ponavljanje, klasičnega ponavljanja ni, okoliščine so vselej drugačne, ostajajo pa podobni vzorci obnašanja, ki privedejo do rezultatov. Določeni družbeni procesi in pojavi so stalnica našega razvoja, govorim o imperialističnih prizadevanjih do migracij. Zato se nam zdi, da se srečujemo s pojavi in dogodki, ki so zelo podobni preteklim, to drži. V osnovi smo nagnjeni k primerjanju, posploševanju in poenostavljanju, ker si lažje razlagamo svet. V teh označbah ponavljanja bi bil izredno previden. Sam trikrat premislim, preden določen pojav primerjam z nečim, kar je že bilo v preteklosti. Generalno pa je največja težava, da pri razumevanju in povezovanju sedanjosti ter preteklosti delamo dve precejšnji napaki. Dogajanje v preteklosti prepogosto merimo z današnjimi vatli in okoliščinami. Vrednotenje svetovnega nazora v preteklosti in nacionalne identitete iz današnje perspektive ne pije vode. Hkrati pa lahko delamo nasprotno napako, ki je v istem kontekstu, včasih preveč zanemarjamo dejstvo, da se ljudje nismo bistveno spreminjali, osnovna gonila človeka ostajajo praktično nespremenjena. Tako kot nekoč tudi danes obstajajo pohlep, maščevanje, svetle in temne plati človekove narave. Glede tega ljudje nismo drugačni, kot smo bili na začetku stoletja ali pa še nekaj stoletij nazaj.

Koliko pa je ponavljanja zgodovine v glasbi?
Kot glasbenik sem mogoče malce bolj pristojen in kredibilen, v smislu kulturološkega pojma se moram strinjati, da so vse variacije na neko temo že povedane. Po Beatlih na področju poprocka ni več mogoče izumiti nič novega.

Kaj pa, če dodava še družbeno noto? V 60. in 70. letih so se na zvokih glasbe dogajala pomembna družbena gibanja, (proti)revolucije ... Glasba danes nima več take moči.
Definitivno. Ko govorimo o rockovski kulturi in družbenem gibanju v 60. in 70. letih, so bili to tektonski premiki. Sama glasba je (ne)posredno vplivala na velike, resnične spremembe v odnosu med spoloma, medgeneracijske odnose, rahljanje oziroma rušenje temeljev patriarhalne družbe, seveda je bilo na vzhodu to drugače kot zahodu, ker sta bila to različna družbena in politična konteksta. Povsod je bil vpliv izredno močen. Glasba je imela res vpliv na celotne generacije, predvsem z liberalizacijo, z odpiranjem duha in prostora. Rockenroll je imel v slovenskem in jugoslovanskemu prostoru izredno pomemben vpliv na družbeno vrenje v 80. letih in demokratizacijo. Danes seveda ni niti sence tega, rockenroll je zgolj eden izmed popkulturnih žanrov, namenjen predvsem zabavi in razvedrilu. Mogoče je to po svoje na neki način prav. Stvari so se izredno spremenile, živimo v popolnoma drugačnih časih. Zanimivo je, da se je to spremenilo v času ene same generacije.

Sorodna novica Družba potrebuje tudi lepe in navdihujoče zgodbe ter malo več sočutja

V rubriki Štafeta prejšnji gost zastavi vprašanje naslednjemu. Novinarka Vala 202 Uršula Zaletelj vas sprašuje: 'Kako osebno kot državljan in kot zgodovinar doživljate potvarjanje zgodovinskih dejstev v politične namene in delitve na podlagi polpretekle zgodovine?'
To vprašanje mi pogosto postavljajo. To dojemam kot nekaj precej normalnega za nenormalno družbo. Te stvari se mi zdijo blazno neproduktivne in služijo vsemu drugemu kot pa dejanskemu spopadanju s svojo preteklostjo, tako svetlo kot mračnejšo.

Greva na začetek vaše zgodovine. Rojeni ste bili 1. januarja. Ste se počutili kdaj prikrajšanega, ker rojstni dan sovpada s praznovanji ob koncu leta?
V mladosti niti ne. Celotna družina je zelo pazila, da ne bi bil tozadevno prikrajšan. Odraščal sem v polvaškem okolju, v katerem so prihajali vsi trije dobri možje. Pri eni stari mami nas je obiskal Miklavž, pri drugi je hodil Božiček in pustila darila pri jaslicah, pri nas doma smo za silvestrovo čakali dedka Mraza, 1. januarja pa so mi vsi prišli čestitat za rojstni dan. Če je bilo vse po sreči, sem dobil štiri darila v enem mesecu (smeh). Ko pa sem odraščal, so se stvari začele spreminjati, darila in čestitke pa združevati in povezovati. Na koncu sem pristal pri enem darilu za vse skupaj in ugotovil sem, da so lepi dnevi otroštva za menoj (smeh).

Sorodna novica Janek Musek: Morda je celo bolje biti nerealno optimističen

Številke so začele delovati prav po novem letu, prva tema pa je bila novoletni sklepi. Ste jih sami kdaj sprejemali?
Pred mnogo leti sem si dajal kakšne novoletne zaobljube, a glede na to, da se nikoli nisem nobene držal, se s tem več ne ukvarjam.

Kako se spominjate svojega otroštva v Rogatcu?
Večina vseh, ki se spominjamo odraščanja, do tega gojimo pretežno pozitivne sentimente, kar je popolnoma logično in človeško. Verjetno bi na podoben način ocenjeval svojo mladost, če bi potekala kjer koli drugje. Najprej sem živel pod Donačko goro pri Rogatcu, pri enajstih letih pa sem se preselil v Rogatec. Če skušam biti objektiven pri tako subjektivni oceni, je bil Rogatec v 80. letih prijeten prostor za odraščanje. Podeželski trgi so v času nekdanje države vendarle premogli neki vitalizem. Življenje je bilo z eno nogo na deželi, z drugo pa so se že pojavljali malo bolj urbani vzorci – poslušal se je rockenroll. Moja generacija je bila precej številčna, veliko fantov in deklet nas je bilo podobne starosti, bili smo proaktivna generacija, bili smo ustvarjalni, veliko se je dogajalo. Na odraščanje v Rogatcu imam zelo lepe spomine. Težko to primerjam z današnjimi razmerami, o katerih ne morem soditi. Zdi pa se mi, da se je življenje v polvaških, polurbanih okoljih precej spremenilo, v marsičem tudi nazadovalo. Ni vse tako intenzivno, vedro in živahno, kot je bilo pred desetletjem.

Omenjate selitev pri enajstih letih, takrat vam je umrla mama.
Spopadanje s takšno izgubo v teh letih človeka zaznamuje. Želim si misliti, da me ta izkušnja bistveno ni zaznamovala v negativnem smislu. S pomočjo vseh najbližjih sem vse to sprocesiral, nekako pa sem živel s tem in predelal na racionalen način. O tem je že težko govoriti, na neki nezavedni ravni pa me bo to spremljalo vse življenje. V tej zadevi seveda ni nič dobrega, v slabem pa je pozitivnejša plat, da sem se s smrtjo srečal res zgodaj in od takrat nanjo gledam malce drugače, mogoče malo bolj življenjsko.

Mama je bila eden od razlogov, da ste imeli radi knjige.
Gotovo, ta zasluga gre njej. Odraščal sem v učiteljskem okolju, v katerem sta bila knjiga in branje res vrednota. Mladenič v analognih časih z dvema programoma na televiziji kaj drugega ni imel, kot da se potopi v domišljijski svet knjig.

Bila je učiteljica, pa sva spet pri učenju in zgodovini. Vaša prva glasbena skupina se je imenovala Kamena doba, pa ne zaradi navdušenja nad zgodovinskim obdobjem, ampak zaradi zelo osnovnih glasbenih pripomočkov.
Res je. Že takrat smo premogli precejšni občutek za samoironijo. Konec osnovne šole smo mladi navdušenci nad rockenroll glasbo in z absolutno premalo znanja, da bi uspešno izvajali tuje uspešnice, ustanovili smo ansambel in ustvarjali lastno glasbo. Prvo zasedbo smo sestavljali še trije trenutni člani skupine Mi2, poleg mene še Robi in Jernej. Pisali smo svoje melodije in besedila. Na začetku smo imeli dve stari kitari, star klavir, dokler ni Jernej iz Ljubljane dobil kompleta starih bobnov, smo namesto teh uporabljali staro torbo in od tod Kamena doba.

Na začetku Mi2 vas še ni bilo zraven, med drugim ste študirali v Bratislavi. Takrat ste se menda celo malo sramovali, ko ste slišali Črtico, in se vprašali, kakšno glasbo ustvarjajo vaši prijatelji.
S tem se lahko vrneva na vprašanje, čemu sem posvetil več časa. To je bilo obdobje po prvih bendih, ko sem dvignil roke od glasbe, ko sem si rekel, da se bom lotil študija in bom resen zgodovinar. Takrat sem res veliko časa posvetil temu, od tod tudi odločitev za podiplomski študij, glasbo sem zato pustil na stranskem tiru. Ko sem se vrnil iz Bratislave, sta Jernej in Fiki skozi hec in ubijanje prostega časa izdala Črtico. Ko sem to slišal, mi iskreno res ni bilo najbolj jasno, kaj se fanta gresta. Dolgoročno pa je prav Črtica zakrivila ne le uspeh in kontinuiteto benda, konec koncev pa tudi to, da sem se po nekaj letih na prigovarjanje kolegov spet začel resno poigravati z mislijo, da se vrnem v glasbene vode. Rezultat je jasen (smeh).

Sorodna novica Za dobro vsebino si je treba vzeti čas

Jasna pa je tudi ocena, da je Mi2 skupina, ki je izrazito napredovala glede na svoje začetke. Če ima veliko drugih skupin več ali manj padcev, je pri vas čutiti stalno in organsko rast.
Me veseli, da tako vidite, sam bi se strinjal. Dejansko smo rasli kot glasbeniki, kot ljudje pa tudi v ustvarjalnem smislu. Verjetno pa prideš do točke, ko se rast upočasni in niti ne veš, česa si še sposoben in ali si zmožen storiti še kaj več. Tega se zavedamo, o tem se v skupini veliko pogovarjamo. Sprijaznjeni smo s tem, da če ne moremo naprej in višje, skušamo vsaj vzdrževati raven in pričakovanja poslušalcev, ki so se − k sreči − precej namnožili.

Omenjali ste hčerko. Bi ji priporočali, da živi od glasbe?
Na hitro − raje ne. Seveda pa ji ne bi kategorično branil takšne odločitve. Ravno s tem, ko ima priložnost spoznavati način mojega dela, pozna razmere, v katerih se nahajamo slovenski glasbeniki. Mislim, da se bo prej odločila, da poskuša ubrati podoben recept, kot sem ga sam.

Pred nami je božič. Kaj vam pomeni ta praznik?
V ožjem družinskem krogu nismo prakticirali verskih obredov, nismo bili verni. Smo pa božič praznovali pri starih starših, ki so bili vsi brez izjeme iskreno verni. Danes praznujemo božič, smrečico okrasimo že prej, božič mi tako kot verjetno večini Slovencev predstavlja lep družinski, intimni praznik, seveda s spoštovanjem do vseh, ki v njem vidijo tudi religiozno oziroma duhovno dimenzijo. Meni pa ravno zaradi spomina na stare starše, ki so me spoznali s tem praznikom, pomeni tudi praznik spomina na vse, ki jih imam in sem jih imel rad, pa jih danes ni več z mano. Vsi prazniki, ne glede na dojemanje, zlasti v tesnobnih časih pomenijo svetlobo, zato se veselim teh dni in vsem želim res prijetne praznike.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Tone Kregar govori še o naslednjih temah:
− Kakšno realnost pričakuje po koncu pandemije.
− Kaj sam pričakuje od glasbe.
− O povezavi današnjih razmer v družbi in glasbi.
− Razlikah in primerjavah med Slovenijo in Slovaško, kar je raziskoval v doktorski nalogi.
− Zakaj je največ prebivalcev Slovenije rojenih prav 1. januarja.
− Nominacija za bob leta.
− Na katerem področju si želi več raznolikosti.
− Kaj bi izpostavil s #PohvalaNaDan.