Najbolj znana slovenska klovnesa - a mnogo več kot to, saj je tudi pravljičarka, igralka, režiserka in pisateljica - si je po prihodu z dopusta vzela čas tudi za MMC.

Eva, ki je znanje o klovnovskem poklicu nabirala v Moskvi, v okviru društva Rdeči noski z drugimi klovni zdravniki že nekaj časa obiskuje tudi bolnišnice, kjer skuša z nevsakdanjimi "vizitami" ublažiti bolezen, strah pred zdravljenjem in ločitev otrok od staršev.

Zaupala nam je tudi najbolj nenavadno dogodivščino s svojih nastopov. No, kar dve. Preberite čisto do konca!

Od kod odločitev za cirkus in poklic klovnese? Je to otroška navdušenost ali ste ljubezen do cirkusa razvili pozneje?
To je pravzaprav res otroška navdušenost, saj sem se v cirkus zaljubila, ko sem si ogledala prvo cirkuško predstavo - takrat sem bila stara 4 leta. Moja navdušenost je rasla z vsako novo predstavo, ki sem si jo ogledala, saj mislim, da sem od takrat dalje obiskala vsak cirkus, ki je prišel v Slovenijo.

Kako se razlikujejo predstave, ki jih delate za otroke, od tistih za odrasle?
Ko sem razmišljala o tem, kakšna je razlika v občinstvu, če je odraslo ali otroško, bi rekla, da je v tem, da v odraslih nagovarjaš njihovega notranjega otroka - torej se na nek način obnašaš, kot da so otroci, in jim ponudiš vstopnico v otroški svet igre, medtem ko si otroci na nek način želijo, da bi bili že "veliki" - zato jih nagovarjam, kot da so odrasli - vikam jih in kličem gospod ali gospa - kar se jim zdi zabavno; poleg tega oni mene "vodijo in usmerjajo" skozi predstavo, ker so seveda pametnejši in več vejo. Če so gledalci "mešani", pa naredim tako, da kadar animiram otroke, metaforično "pomežiknem" odraslim, in obratno, kadar animiram odrasle, pokličem otroke v zaveznike.

Od kod ste dobili idejo za ustanovitev društva Rdeči noski? Kakšne aktivnosti potekajo v okviru društva?
Zamisel in želja se je rodila, ko sem spoznala klovne iz organizacije Rote nasen iz sosednje Avstrije, to pa je pred približno sedmimi leti.

Naše društvo je zdaj staro skoraj pet let. Imamo reden program na vseh oddelkih Pediatrične klinike v Ljubljani in na otroških oddelkih UKC Maribor. To pomeni, da vsak teden obiščemo navedene oddelke, kar so trije dopoldnevi: torek Maribor ter sreda in četrtek Ljubljana. Ob tem imamo dve "turneji" letno, takrat obiščemo vse preostale otroške oddelke, ki so v še desetih bolnišnicah v Sloveniji.

Od kod črpate navdih za svoje predstave in knjige pravljic?
Pri pravljicah so nekatere res napisane iz navdiha, veliko pa jih je napisanih, ker sem imela določen rok za oddajo. Po navadi izberem temo, iz katere bom črpala material za pravljice. V vseh pravljicah v knjigi, ki je pred izdajo, nastopajo živali, ki pa imajo določeno "težavo", ki jo imajo tudi otroci. Kot recimo - žirafo v šoli zafrkavajo zaradi dolgega vratu, vrana ne zna izgovoriti črke r, levčku se ne da učiti … Preden sem začela pisati, sem si zamislila, da bom pisala o teh otroških težavah, in potem sem poiskala žival, ki se mi je zdela najprimernejša za to. Potem sem po internetu prebrskala vse, kar se je našlo o tej živali, in to uporabila.

Ko pripravljam nove točke za predstavo, si ravno tako najprej zamislim, kakšna točka to bo - recimo glasbena, potem v glavi in pred ogledalom "masiram" to zamisel, dokler ne dobim trdnega skeleta. S tem grem potem pred občinstvo in iz predstave v predstavo se na ta skelet nanaša meso, dokler ne zaživi.

Najbolj smešna ali zanimiva dogodivščina, ki se vam je pripetila kot klovnesi?
Ko sem bila na osnovni šoli v Osilnici, ki je najmanjša osnovna šola v Sloveniji (ne spominjam se točno, a zdi se mi, da jo je takrat obiskovalo pet ali osem otrok), se je zgodilo naslednje. Župan in gostilničar ter hkrati tudi donator predstave šoli je v času predstave vse pognal iz gostilne na predstavo, tako da je bila dvorana polna. Nekje po 20 minutah je med predstavo k meni stopil možakar in rekel, da je zelo žejen, ter me vljudno vprašal, ali zdaj sme oditi - nazaj v gostilno. Kar sem mu seveda dovolila.

Ko sem v Švici nastopala za slovenske izseljence, se je zgodilo nekaj še bolj nepredstavljivega. Sama predstava ni bila tako kratka, saj sem s svojimi točkami večinoma povezovala še točke drugih nastopajočih. Za konec pa naj bi nastopala še sama. Takrat je ravno tako k meni pristopil možakar in me prijazno prosil, da prekinem predstavo in jo nadaljujem pozneje, saj so klobase zdaj kuhane in če bodo postane, ne bodo dobre. Seveda sem mu ustregla.

A. P.