Doktor matematike, komik in ljubiteljski glasbenik Uroš Kuzman se je konec lanskega leta lotil zabavnega projekta ‒ Karantenčič, kratkih glasbenih parodij, ki jih je nato objavljal na družbenih omrežjih. Iz njih je nedavno izpeljal še Koronavizijo, v katero je vključil celo vrsto šaleških glasbenikov, ki so tako kljub epidemiji dobili priložnost za ustvarjanje ‒ in možnost, da jih spozna širša Slovenija.

Projekt Koronavizija je bil sicer posledica spleta naključij, pojasnjuje v pogovoru za MMC: "Pred novim letom sva z mojim sosedom, Andrejem Hočevarjem, ki je odličen glasbenik, začela pripravljati kratke glasbene parodije. Sprva le za zabavo, nato pa sva naletela na tak odziv, da se je iz tega rodil cel cikel. In ravno v tistem trenutku je Mestna občina Velenje ponudila sredstva za izvedbo kakega inovativnega kulturnega projekta v dolini. Priložnost sva zgrabila z obema rokama in Karantenčice razširila v Koronavizijo 2021," razlaga Kuzman.

Velenjska občina je namreč ponudila sredstva kulturnim ustvarjalcem za pripravo projektov, ki bi jih nato občanom podarila ob različnih praznikih. Koronavizija morda ni bila najprimernejša kot darilo za kulturni praznik, a so na velenjski občini vseeno prepoznali njen potencial ‒ in nastala je oddaja, v kateri se za zmago ‒ po zgledu Evrovizije ‒ poteguje pet izvajalcev.

Nič politične satire, ampak težave malega človeka

Gre za serijo parodij na znane slovenske skladbe, ki v besedilih izpostavljajo vsaka svoj vidik težav, s katerimi se Slovenci zaradi številnih ukrepov, ki nam krojijo življenje, srečujemo med epidemijo. "Zavestno sem se izognil politični satiri in pretiranemu pljuvanju vsepovprek. Strinjam se, da mora humor naslavljati tudi te teme, a se mi zdi, da je tega dovolj že v dnevnih in tedenskih vsebinah," pravi sogovornik in dodaja: "Jaz sem želel ponuditi razvedrilo in predstaviti zgodbe ‘malega človeka’. Povedati, kaj ga je v tem letu najbolj mučilo, in z njim pojamrati na ubran način."

"Ko sem enkrat sprejel to scenaristično smer, sem zelo hitro našel pet tem, ki so spadale v ta kontekst in tudi ustvarjalce prilagodil zasnovi ‒ brat in sestra za pesem o šoli na daljavo; narodnozabavni ansambel za pesem o gostilnah; pojoči žigolo za obrazne maske ..." razlaga Velenjčan.

In kako je potekal ožji izbor, je bila vpletena stroga in natančna žirija, kot na pravi Evroviziji? "Vse glasbenike, ki so nastopili v oddaji, osebno poznam in sem z njimi sodeloval že v preteklosti. Vsi so bili takoj za! Prvič, ker jim je bila ideja všeč, in drugič, ker v tem času močno pogrešajo kakršno koli ustvarjanje, četudi na virtualnem odru," pojasnjuje idejni oče projekta.

Jasno je, da v živo nastopov niso mogli posneti, a tudi delo na domu ni bilo prav preprosto: "Bilo je kar nekaj dela, ki pa smo ga spretno omejili na manjše ekipe. Vsaka skupina je v ‘domačih studiih’ poskrbela za demoposnetek, nato pa je skladbe obdelal in tudi aranžmajsko dopolnil Andrej. Na podlagi teh posnetkov smo skupine na playback posneli pred zelenim ozadjem. Od tu dalje je škarje in platno prevzela odlična lokalna multimedijska ustvarjalka, Tanja Domazet, ki je iz na videz dolgočasnega materiala ustvarila enourni spektakel," delovni proces v času epidemije opisuje Kuzman.

Kaj je bilo zanj najhuje? Šolanje na daljavo!

Iz besedil, kot omenjeno, veje duh časa: šolanje na daljavo, prepoved prehajanja občinskih mej, zaprtje gostinskih lokalov, zapovedana nošnja obraznih mask ... Teme, ki so nam vsem blizu. Zato nas je seveda zanimalo, kaj je bilo najtežje za Kuzmana? "Meni osebno je največ prilagajanja povzročila šola na daljavo. Čez noč sem namreč poleg rednih študentov dobil še dva, s katerima sem moral delati ‘po posebnem programu’. In, ja, priznam, veliko lažje mi je razlagati integrale ter reševati diferencialne enačbe kot pa ne noreti ob ponavljanju poštevanke," v smehu razlaga komik in v šali pripomni, da je tudi taka izkušnja za nekaj dobra: "Zdaj res točno vem, kateri delovni zvezki so za kateri predmet in ali je sin v torbo dal res vse, kar potrebuje. Prej se mi še sanjalo ni!" "Mislim, da je bil ta čas zelo dobro uvajanje za kviz, ki bi ga predlagal vaši televizijski hiši - Male plesnive celice, za starše osnovnošolcev," še šaljivo sklene.

A šalo na stran: epidemija je bila in je še za mnoge ustvarjalce velika težava. Ni nastopov in posledično tudi zaslužka ne. Manj prepoznavni glasbeniki so si ravno z nastopi utirali pot, zdaj se lahko predstavljajo zgolj na spletu, kjer pa je konkurenca velika in je težje pustiti svoj pečat. Kuzman pri tem omenja še en, širši vidik: "Res je, da imajo ‘manjši’ manj priložnosti, a po drugi strani morda niso tako zelo odvisni od tega prihodka. Verjetno imajo tudi redne službe in se zdaj malo manj posvečajo glasbenemu hobiju. Veliki ustvarjalci pa so na primer pred krizo zaposlovali tudi celo falango ljudi, ki zdaj sedijo in čakajo doma."

Že pri izvedbi njegove predstave, Profesor Kuzman mlajši, sta se izmenjevala dva tehnika, ki zdaj nimata dela, "pa jima jaz v resnici ne morem zares pomagati", ponazori primer širšega vpliva ustavitve javnega življenja.

Koronavizija kot priložnost, da se ustvarjalci "zbudijo iz zimskega spanca"

"Vseeno pa se strinjam, da obstaja legitimen strah, da bodo tovrstni ‘manjši’ izvajalci po epidemiji preprosto izginili. Sam pojem v Šaleškem oktetu, s katerim se nismo videli že skoraj eno leto. Vprašanje je, ali bomo znali ‘spet začeti’, ko bo priložnost za to. In prav v tem oziru tudi vidim en pozitiven vidik Koronavizije. Sodelujoči smo se zbudili iz zimskega spanca, dobili smo nekaj motivacije za ustvarjanje in zdaj bolj optimistično čakamo na pomlad," pogovor še sklene sogovornik.