Na podkastu Številke ta teden predstavljamo ustvarjalnega matematika, ki ni zaprt v slonokoščeni stolp številk, ampak uspešno deluje na številnih področjih.
Pod novico lahko pogledate glasbeni in komični izbor Uroša Kuzmana.
Kakšen odnos imate do številk, matematike, statistike in sorodnih tem?
Vsak človek v življenju išče nekaj, kar mu leži. Ko to enkrat najdeš, s tem najdeš tudi srečo. Najdeš nekaj, kar te izpolnjuje, in greš lažje iz dneva v dan. V srednji šoli sem ugotovil, da imam talent za matematiko. To je bilo tisto, v čemer sem bil med boljšimi, to me je gnalo naprej in še vedno padem v globoko psihofizično stanje. Tako vem, da sem srečen.
Štirikrat ste bili državni prvak v logiki. Kako gledate na položaj logike?
Nepošteno se mi zdi izpostavljati katero koli izmed tekmovanj. Ne morem reči, da je logika pomembnejša od matematike. Na šolska tekmovanja gledam pozitivno. V šoli sem se nekako že dolgočasil in celo norčeval iz profesorja in drugih sošolcev, ker je šel pouk prepočasi. Zato je bilo fino, da sem lahko imel neki piedestal, kjer lahko tekmuješ in dosežeš nekaj več. Kot raziskovalec pa zdaj gledam na to tudi kot na nekaj nevarnega. Veliko mladih veliko vlaga v ta tekmovanja, zanje živijo in dosegajo rezultate. Potem pa pridejo v svet, kjer okolje ni več nadzorovano. Problemi niso več dani, niso vedno rešljivi, sami jih morajo poiskati, biti kreativni ... Potem imajo dejansko veliko težav in jim je frustrirajoče, ker ne razumejo, kako so bili lahko v nekem trenutku tako dobri tekmovalci, zdaj pa jim ne gre. Tekmovanje je zato treba vzeti z rezervo. Fino je, da se izpolnjuješ, te motivira, nikakor pa to ne sme imeti nekega življenjskega pomena.
Pogrešate uporabo več logike v vsakdanjem življenju?
Glavni problem tekmovanj je v tem, da imajo naloge rešitve. Tega v življenju ni. Tam srečaš naloge, ki mogoče imajo rešitev, a ne veš, ali jo res imajo. Pri matematiku lahko hitro pride do položaja, da se zapre v svet, ki je namenjen sam sebi. V zadnjih letih je gospodarsko okolje začelo močno vplivati na razvoj matematike in študija. Pred dobrim desetletjem še nista obstajala programa finančna matematika in interdisciplinarni s fakulteto za računalništvo. Ta programa sta zdaj močna, uveljavljena in se razvijata.
Na fakulteti ste dobili le eno devetko, vse druge ocene so bile 10. Matematika je zahteven študij. Ali to ob delavnosti in logičnem sklepanju pomeni, da ste tudi genij?
Vse je treba postaviti v kontekst matematičnega okolja, ki je specifično. Ne vem, ali je znotraj Univerze v Ljubljani še kje tako pozitivno okolje. Na FMF-ju je prednostno iskanje znanja. Ko skočiš nad raven svoje generacije, hitro dobiš desetko. Tu ni veliko frustrirajočih ljudi, ki bi matematike tlačili dol. Ko sem študiral, nikoli ni bilo pomembno, ali si hodil na predavanje ali ne. Pomembno je bilo, da si prišel na izpit in si znal, četudi si prišel zunaj dogovorjenih rokov. Odnos je bil 'pustimo formalizme ob strani, tu smo zaradi matematike'. To je neka višja sila, neko višje dobro. Tudi zaradi tega sem imel morda tako dobre ocene. Treba pa je povedati, da sem veliko študiral, to povem z veseljem. Nikoli nisem iz sebe delal lika nekega zmedenega matematika, ki se nič ne uči, ampak vse obvlada. Za tem je veliko dela, na fakultetio sem pridobil veliko delovnih navad. Vedno sem se sistematično učil in se trudil, da sem junija opravil vse izpite.
Torej daleč od tega, da bi bili neki idealizirani filmski dobri Will Hunting?
Ta in podobni filmi mi gredo na živce, ker se mi zdijo nerealni. Če imaš malo smisla za matematiko, veš, da so prikazane stvari tako fiktivne, da je že smešno. Če pri Willu Huntingu pogledaš, kakšne probleme je kakor reševal, ki jih nihče drug ni znal, je vse ustvarjeno zelo filmsko. A to ljudje kupimo. Mi smo občinstvo talent šovov, občinstvo presežkov, gospodinj, ki pojejo opere ... Pred kratkim sem gledal film Enigma. Tam je bilo za potrebe zgodbe in drame veliko dejstev podrugačenih. Ni res, da je bila ekipa tako majhna, prispevek Poljakov je zmanjšan na eno osebo, glavni junak sploh ni bil tako shizofren ... A občinstvo si raje predstavlja nekoga, ki ni nič vložil in uspe.
Sami ste veliko vlagali tudi na drugih področjih. Delujete tudi v stand-up komediji in leta 2012 ste bili razglašeni za naj stand-up komika leta ...
... Kar potrjuje, da leto 2012 ni bilo slabo le za gospodarstvo (smeh). Treba je to jemati z rezervo, saj je bilo to tekmovanje novincev. Naziv je morda res bil malce pompozen, a šlo je bolj za tekmovanje prihajajočih upov. Zgodba je bila podobna kot pri matematičnih tekmovanjih. Lahko si se motiviral, nekaj dosegel in to te motivira naprej. Dobil sem nekaj medijske pozornosti.
Preskok se sliši nekaj neverjetnega, a to je bilo najbrž že dlje časa v vas? Ste v šoli stresali šale?
Da. Hodil sem na planinske tabore, kjer so bili vedno večeri, ko so se pripovedovale šale in igrali skeči. Vedno sem bil poleg, to sem ljubil. Takoj sem začutil, da mi je všeč, če se ljudje smejijo. Podobno kot pri matematiki je zadaj strast. Dokler nisem šel v stand-up, nisem zares vedel, kaj naj storim.
Leta 2010 ste se udeležili prvih delavnic pri Tinu Vodopivcu. Kaj so vam dale te uvodne delavnice?
Dokler ne vstopiš v ta posel, si ne predstavljaš, da je to obrt, ki jo moraš obvladati. Moraš se naučiti osnov. Vidiš, da moraš sproducirati material za nastop, ki bo univerzalno dober. Ne smeš nasmejati le družbe svojih kolegov, ki so že spili dve pivi in jim je vse smešno. Svoj nastop moraš pripeljati do točke, ko stopiš pred 20 ljudi, ki ravno slavijo abrahama, pred seboj imaš sorodstvo, ki je med seboj že nekoliko skregano. Njih moraš nasmejati ob štirih popoldne, zraven pa še slišiš zvoke kavomata, ko natakar pripravlja kavo. To je obrt, poštudirati moraš šale, pravi vrstni red besed. Tega se lotevam zelo matematično.
Ali je za ukvarjanje s stand-upom potrebno, da se znaš smejati na svoj račun?
Ravno to zdaj odkrivam na nov način. Slovenija je v hiperžar situaciji. Žar (roast) je trenutno najbolj priljubljen žanr. V zadnjih mesecih je bilo kar nekaj roastov. To je poseben format. Opažam, da ni popolnoma logična posledica, da je komik sposoben sprejemati šale na svoj račun. Bilo je nekaj užaljenih položajev in čudnih trenutkov. Relativno vprašanje je, kako dobro je vsak posameznik obračunal s svojo preteklostjo.
Ampak kdor je bil povabljen, je dobro vedel, v kaj se spušča in kaj ga čaka?
To je res. Ne bom povedal imena, ampak šalo. Šlo je za šalo tipa "njegovo spolno življenje je kot njegova predstava - monokomedija". V tem primeru je bila partnerka užaljena, češ da leti nanjo. Ves čas si na tankem ledu. Če hodiš po žerjavici, si lahko opečen. Osebno s tem nimam veliko težav. Bi pa drugače razmišljal, če bi nekdo skozi to napadel mojo družino. Meja je tanka, a jo je težko držati nazaj.
Štiri žare je širše občinstvo pred kratkim videlo na POP TV-ju, kot avtor besedil ste sodelovali pri dveh. Pri Borutu Pahorju ste tudi sami nastopili, tam je bilo veliko znanih nastopajočih, ki s komedijo nimajo nič skupnega. Torej ste jim skupina ustvarjalcev napisali vsa besedila?
Seveda. Žari so bili mišljeni kot televizijska oddaja, kot šov. Za gledanost potrebuješ obraze, ki bodo pritegnili. Če dodaš še predsednika države, je jasno, da ne moreš s ceste pripeljati kar enih ljudi. Tu je moral biti elitni klub, ker je to zahteval že sam format. Nismo pa Amerika, kjer so ljudje bolj vajeni nastopanja. Format temelji na komičnih monologih, zato je jasno, da je bila za primeren tempo oddaje potrebna tudi pomoč komikov, ki se s tem ukvarjamo na dnevni bazi.
Predsednik države ponuja veliko zgodb za žar. Ali se da na tak način peči tudi nekoga, ki ima v tem trenutku skoraj soglasno podporo med državljani? V mislih imam Petra Prevca.
Večina ljudi razume format roasta kot žaljenje, a to ni res. Če si pogledate roaste z Deanom Martinom, tam so bili na odru Muhammad Ali, Frank Sinatra ... To so bile oddaje, kjer si se sicer šalil iz človeka in se sprehajal po meji, ampak to so delali iz spoštovanja. Zato sem prepričan, da bi se roast dalo delati tudi s Petrom Prevcem, ampak bolj površinsko. Lahko bi govorili o telesni preobrazbi, lanski Planici, nekaj stereotipnih šal 'visoko letaš, trdo pristaneš'. Ljudje bi to gledali, sploh če bi imeli zanimive goste tipa Noriaki Kasai. A Peter Prevc ta trenutek še ni tak material, kot je Tina Maze. Peter je namreč 23 let in ne moreš reči, da je končal neko zgodbo. Fino je, da ima človek, ki je roastan, veliko obrazov. Peter tega še nima, pri Tini pa je drugače, zgodbe se kar ponujajo: Eurosport, Milka, Massi, sponzorstva, restavracija ...
Tudi glasba je dal vašega življenja. Igrali ste v treh skupinah, zdaj že desetletje sodelujete v Šaleškem študentskem oktetu. Širša javnost vas je pred kratkim spoznala po komadu Ubrano jamranje, kjer ste ubesedili tegobe nezadovoljnih Velenjčanov. So meščani res sami prispevali besedilo?
Res so ga prispevali. Format sicer ni naš, gre za t. i. pritožbeni zbor (complaints choir). Greš v mesto, zbereš pritožbe in jih uglasbiš. Mi smo se lotili tega malce drugače. Ko sem gledal druge posnetke zborov, so ti res dobesedno navajali pritožbe, a na koncu je bil zabaven le, če si bil iz tega mesta. Video- in avdioizdelek pa je bil malce skrpucalo. Ideja ni potegnila. Kot komik pa sem si zadal cilj, da vzamemo to osnovo, a jo prilagodim na komični način, da bo poslušljiva. Od vsega, kar sem v življenju počel, mi je to en najboljših izdelkov.
Z oktetom ste sredi Velenja naredili tudi flashmob. Če to združiva s stand-upom (kjer poslušalec na koncu pričakuje nepričakovano šalo) ali s psihološkimi trilerji (ki stavijo na nepričakovani preobrat), lahko prideva do teze, da človek želi biti kakovostno prevaran?
Gre za razvoj televizije in zabave nasploh. Midva sva odraščala v času le dveh televizijskih programov - Slovenija 1 in 2. Potem sta prišla POP TV, Kanal A in Prince z Bel Aira. Kakšna nova obzorja! Od takrat je preteklo veliko vode. Ko je prišel še YouTube, smo vsi ustvarjalci dobili prostor, kjer lahko vse mirno objaviš in ti ne bo noben urednik očital, da ni pravih proporcev 2:3 in podobnih brezzveznih omejitev, ki naj bi delale dober šov. Hkrati pa smo s tem razvadili občinstvo, ki je bistveno težje fascinirano. Gledaš posnetek, v katerega je vloženega veliko dela, denarja, scenarija ... Ampak rečeš brez zveze, ker si tako bombardiran z vsebino. Narediti dober viralen posnetek je umetnost preobratov. Kako narediti 3-minutni video? Ne moreš pričakovati, da boš posnel ansambel, ki igra, ti pa boš malo pozumal ... Jasno je, da potrebuješ trenutke genialnosti, ki te presenetijo.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Uroš Kuzman govori o matematiki, stand-upu, komediji, potovanjih in še marsičem.
Povezave:
- Celotni pogovor
- Osebna spletna stran
- Fakulteta za matematiko in fiziko
- Šaleški študentski oktet
- Ugriznimo znanost
Glasbeni izbor Uroša Kuzmana: Res Nullius - Rojen leta 72
Športno-komični izbor: Košarkarski stereotipi
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje