"Nimam težav, kot jih ima Madonna, ki ne more kar povsod teči. Jaz pa lahko," je dejala v intervjuju za MMC Moni Kovačič.

Davnega leta 1978 je kot najstnica slavila na Melodijah morja in sonca ter s tem začela svojo pevsko kariero. Po uspehu na območju nekdanje skupne države je svojo glasbeno pot nadaljevala v domovini svojega očeta - Združenih državah Amerike.

Tam se je ustalila in si ustvarila družino. Slovenijo obišče dvakrat do trikrat na leto za nekaj dni. Seboj pripelje prijatelje in jim razkazuje kotičke, ki jo vežejo na dom. Teh nekaj dni v letu, ko se vrne v Slovenijo, pušča za sabo lik uspešne poslovne ženske, v katero se je razvila, potem ko je začutila, da se njena glasbena pot preveč spreminja v poklic in da s tem izgublja ljubezen do nje. "Vse sem naredila, ampak zdaj mi manjka moja mladost. Tega pa ne morem dobiti nazaj," pravi danes.

Danes se lahko pohvali s tremi klinikami za fizioterapijo, masažo in akupunkturo, ki med drugim skrbijo za ameriška olimpijska moštva. Moni, ki jo v ZDA poznajo pod imenom Monique Haviland-Fulstone, kljub uspešni poslovni karieri ostaja zvesta glasbi.

"Veš, to je moj prvi intervju v življenju za splet," je dejala glasbenica, preden se je razvil konkretnejši pogovor. Z njo smo se sprehodili po spominih iz dni, ko jo je poznala cela Jugoslavija.

Cel intervju si lahko preberete spodaj.

Moni, vaše ime številni hranijo v zelo lepem - nostalgičnem - spominu, ampak kako se je danes sprehajati med njimi v popolni anonimnosti?
(Smeh) To je dobro vprašanje. Lepo je priti nazaj v Slovenijo in včasih me kdo še prepozna. Gre za prijetne ljudi in tudi zaradi njih se počutim zelo lepo doma, saj so zelo gostoljubni. Vendar pred leti, ko sem bila še bolj prepoznavna zaradi svojega pevskega udejstvovanja, se je mladina zelo vznemirila ob naših koncertih in smo s težavo prišli do avtomobila, s katerim smo se peljali v naslednje mesto na koncert. To se je spremenilo: zdaj ne bi več mogla tako bežati pred njimi (smeh).

Je vaše pevsko obdobje – ko ste začeli svojo pot z zmago na Melodijah morja in sonca – danes le še bežen spomin ali je del, ki ga nosite ves čas sabo?
Še vedno nastopam. Imam dve skupini, s katerima pojem in igram na klaviature. Veliko se ukvarjam z glasbo. S skupino vadimo vsak teden in nastopamo vsak konec tedna, tako da glasba v mojem življenju še vedno igra veliko vlogo. Izhajamo iz različnih glasbenih zvrsti: od klasičnega rocka, bluza do džeza … Vsi smo se že prej uveljavili v naših zvrsteh, te naše izkušnje pa smo združili v skupinah. Na žalost pa v ZDA nihče ne pozna mojih skladb iz Slovenije, tako da jih tam ne pojem, jih pa včasih zavrtim na YouTubu za moje prijatelje.

Pred časom se mi je pripetila zanimiva stvar: v moji skupini je mlad pevec Michael, ki je po narodnosti Mehičan. Je zelo prijazen 27-letnik in odlično poje - kot Bruno Mars. Ko smo naredili avdicijo, smo se malo pogovarjali, spoznavali … Beseda je dala besedo in kolega iz skupine mi je rekel, naj mu zavrtim svojo skladbo. On je pred tem dejal, da je igral že na ukulele in podobna glasbila. Zavrtela sem mu Nasmeh poletnih dni, njegov odziv pa je nekako takšen: "To pa je res hecno, če bi melodiji dodala špansko besedilo, bi bila skladba mehiška uspešnica."

Kaj pa če bi besedilo prepesnili v angleščino?
Za to pa ne vem, ali bi bilo popularno. Verjetno za manjše število Slovencev (smeh). Drugače pa je ameriška glasba drugačna, vsi vemo, kakšna je. Za Američane je naš melos zelo drugačen. Evropejci ob tem melosu pomislijo na Sredozemlje in počitnice ob morju - imajo jo za etnoglasbo. V Ameriki pa ne slišiš veliko glasbe, ki je podobna sredozemski.

Kakšno mesto ima v vašem spominu zmaga na prvih Melodijah morja in sonca? Kakšen pečat je pustila v vašem življenju?
Velik. To je bil prvi veliki festival, kjer sem zmagala. Bila sem zelo mlada …

Koliko?
Sedemnajst sem bila stara. Takrat je festival potekal še na piranskem trgu v obliki koncerta, šele pozneje se je preselil v portoroški avditorij. In na tem trgu so stare stavbe ustvarile prav posebno ozračje. Občutek si imel, kot da si sredi Rima. Noč je bila vroča, soj luči je bil močan … Ne spomnim se več dobro, kaj sem nosila, vem, da mi je takrat še mama šivala obleke. Mislim, da je bila dolga bela obleka. In vse skupaj je bilo zelo romantično. Neverjetno romantičen večer. Spomnim se ognjemeta nad mestom. Ko sem zmagala, nisem mogla verjeti. Imela sem široko odprte oči in se samo čudila svojemu uspehu. Od takrat naprej pa je kariera cvetela naprej po vsej Jugoslaviji.

Kako ste se takrat "spopadali" z uspehom, ki je prišel nenadoma? Navsezadnje ste bili stari le 17 let.
Ja, imela sem zelo močno mamo (smeh). Čuvajka (smeh). Ampak čez nekaj let sem začela delati po svoje. Skupaj sem zbrala člane skupine, ki me je spremljala na nastopih. Z njimi smo začeli pisati skladbe. Sama sem napisala veliko skladb takrat še za založbo Jugoton v hrvaškem jeziku in nastopala po vsej Jugoslaviji: od Kranjske Gore do Skopja. In povsod smo imeli koncerte. Bilo je 'luštno'. Lepo je bilo spoznavati različne ljudi in vsi so poznali "to dekle iz Slovenije", ki je nastopalo na opatijskem festivalu. A nastopala sem na številnih festivalih - od splitskega do beograjskega -, kjer so ljudje dobili možnost, da so me še bolj spoznali.

Kako se je takrat dekle – v času Jugoslavije – spopadalo z vsemi oboževalci in zvezdniškim svetom?
Oboževalci so bili krasni. Včasih se je okoli mene zbrala gneča ljudi in sem se jih malo bala. Čeprav sem imela svojo skupino ljudi okoli sebe in so me menedžerji večinoma zaščitili, da sem se počutila varno, se je včasih zgodilo, da sem se počutila ogroženo. Spomnim se, da smo enkrat končali neki nastop na nekem otoku in sem šla med ljudi. In veš, kaj me je rešilo?

Kaj?
Da sem imela v rokah svoje fotografije, na katere sem se podpisovala. To sem vedno počela: vedno sem ostala po koncertu vsaj eno uro, da sem delila avtograme oboževalcem. Tisti večer me je okupirala množica ljudi in sem se jih blazno bala. Med njimi in avtomobilom, ki me je čakal, je stalo še več ljudi. Preprosto nismo vedeli, kako bomo prišli iz mesta. Moj takratni vodja skupine mi je rekel: "Veš kaj, vrzi te fotografije daleč stran od sebe." Vrgla sem z vso močjo. Vsi so skočili za njimi, mi pa smo prišli do avtomobila in šli naprej.

Drugače pa imam same lepe spomine na svoje oboževalce. Spomnim se, ko sem bila stara 17 let in sem hodila po Ljubljani, da ni bilo velikih težav. Če pa bi hodila po Celju ali Ptuju, pa bi se že morala malo drugače obleči, če bi želela večerjati zunaj. Ampak ljudje so bili zelo prijazni. Še kuhali so za nas. Na primer v Srbiji so starejše žene kuhale po ves teden, ko so izvedele, da prihajamo v sklopu turneje v njihov kraj. Obvezno smo morali tja, da smo nekaj pojedli. Podobno je bilo v Bosni in seveda v Sloveniji. Tu najbolj. Lepo je bilo.

Koliko ste sami lahko odločali o vaši karieri - kaj boste peli, kje boste nastopali? Ali je večino odločitev sprejemal menedžment oz. založba?
Založba je imela veliko vplivov na odločitve, kaj lahko snemam. Zato sem se malce oddaljila od njih, ker so me želeli usmerjati. Jaz pa sem hotela sama pisati svoje skladbe in tudi to, da jih piše tudi skupina. Hotela sem prepevati novejšo glasbo. Nisem želela, da bi bila samo enosmerna. Uživala sem v rokenrolu, soulu, zelo sem imela rada tudi disko. In želela sem te različne zvrsti tudi zapeti. Zato sem se malce oddaljila od RTV-ja in Jugotona in delati malce po svoje. Takrat smo morali še vedno početi pod založbo, danes pa lahko že posnameš doma album na digitalnem sistemu in najdeš distributerja. Takrat pa ni bilo tako.

Mi smo imeli studio s 24 trakovi. Osem jih je šlo za bobnarja, štiri za vokale. In to smo morali snemati po tri tedne. En album. Ali pa še dlje. Jaz sem takrat hodila po šest mesecev na turnejo, šest mesecev pa sem pisala skladbe in snemala. Tako približno smo vsi delali. Mi smo želeli dobiti lepši zvok, zato smo vzeli svojo matrico v Milano in srebrnih plošč, na katerih so pozneje tiskali vinilke, nismo smeli pripeljati nazaj čez mejo. Iz ene srebrne plošče si dobil 20.000 vinilk. Jaz sem takrat potrebovala tri ali štiri plošče. Te plošče smo potem skrili v avtomobilu in jih pripeljali čez mejo. Tako sem imela nov zvok na albumu Može i jače. In imeli smo najboljši zvok tisti mesec (smeh).

Včasih sem morala v Avstrijo - ker sem pol Slovenka in pol Američanka – za moje fante po strune za kitare, ker tu nismo imeli dobrih. Res je bilo drugače, kot je danes. Mladi imajo danes vse in rada bi videla, da so ljudje veseli z manj stvari ter da bi svet se vračal v nostalgične čase in na star sistem, kjer se ljudje še vedno pogovarjajo. In iz tega nastane umetnost. Videti je, da je računalniška doba zelo spremenila ljudi. Vse je preprosteje narediti. Lepo je, da imamo iPade in iPode, saj mi to zelo pomaga pri delu -, ampak nočem, da je to moje življenje. Recimo, jaz imam na iPadu cel program za svoj zvok na odru. Tega pred 20 leti ni bilo. V Milano smo hodili in tihotapili nazaj svoje trakove (smeh).

Podobno kot Marina iz skupine Denis i Denis ste tudi vi odšli v ZDA. Ampak vi ste ostali tam, ona se je vrnila. Zakaj se niste vi?
Ker smo imeli kar nekaj poznanstev v Hollywoodu in Los Angelesu in smo hoteli delati naprej. Hoteli smo doseči velik uspeh še v ZDA. Tudi moj oče je bil Američan, zato je bilo zame zanimivo živeti, kot je on. Jaz tam sploh nisem živela ameriškega načina življenja, dokler nisem šla s skupino v Los Angeles. Pri Ameriki je ena dobra stvar: če želiš nekaj narediti, lahko narediš z veliko dela.

Kako je bilo to videti v vašem primeru?
Mi smo dobili turnejo po zahodni obali Amerike in Havajev. To smo počeli od pet do šest let in se nismo mogli kar vrniti, saj nas je zavezovala pogodba. Vmes se je začela vojna in spomnim se, ko je umrl Josip Broz – Tito, ni nihče imel koncertov šest mesecev. Mi pa smo morali jesti, saj sama nisem prihajala iz bogate družine in sem morala zaslužiti za svoj kruh. Morala sem narediti nekaj s svojim življenjem, kar mi je omogočalo moje dvojno državljanstvo. Morala sem videti, kaj lahko naredim čez lužo. Pozneje sem šla na fakulteto in magistrirala. Vse sem naredila, ampak zdaj mi manjka moja mladost. Tega pa ne morem dobiti nazaj. Lahko pa pridem nazaj v Slovenijo, kjer imam svoje stanovanje in uživam.

Kako je bilo slediti tem velikim ameriškim sanjam?
Ni bilo preprosto. Če se ne držiš svojega cilja in če nimaš vizije oz. jo izgubiš ali pa si len, se ne bo nič zgodilo. Moraš biti vztrajen. Vse je mogoče. Verjamem, da je tudi tu tako, samo moraš imeti sanje, ne smeš pa imeti nerealnih sanj. Težko je, ko postajaš starejši in vidiš, da nisi uspel na svetovnem prizorišču, ampak se moraš prilagoditi. Moraš si najti novi cilj. Mogoče deluješ bolj v ozadju ali si ustvariš novo kariero, tako da ne izgubiš ljubezni do svoje umetnosti. To sem jaz naredila: ustanovila sem svoje podjetje v farmaciji, in to mi je omogočilo, da se zdaj lahko spet ukvarjam z glasbo. V bistvu vsak teden igramo. Imam več nastopov, kot sem jih imela prej, in to z dvema zelo popularnima skupinama. Nič mi ne manjka, samo rada bi bila spet dvajset (smeh).

Ste imeli kdaj sanje, da bi bili kot Madonna?
Seveda. Vsi smo jih imeli. Jaz sem vedela, da bolje pojem od Madonne. To sem vedno vedela (smeh).

Kje se je pojavila težava?
Pri zvezah in denarju. Malo ljudi to ve, ampak izvajalci, kot je Madonna, so svoj denar vložili v svojo kariero. Imela je tudi vlagatelja, ki je založil pol milijona ameriških dolarjev za njeno prvo uspešnico na Billboardu. Vsi morajo nekaj vložiti, jaz pa nisem imela denarja. In tudi nisem hotela delati kompromisov pri lastnih moralnih vrednotah in nikoli jih ne bi zamenjala za kariero. Raje bi pela v klubu v mestu, kot da sem v mestu brez vrednot. Mogoče bi mi uspelo, če bi sprejela določene ponudbe, vendar tega nisem želela.

Ste bili morda na kateri točki zaradi tega razočarani nad vašim življenjem?
Zelo sem vesela, kar sem ustvarila v svojem življenju. Mislim, da če si samo v svetu blišča in zabave, izgubiš anonimnost. Včasih se zatečeš k pijači in drogam. Imaš vse, samo prave čustvenosti okoli sebe ne, saj je vse plastično. Potem začneš menjati obraze in telesa, jaz pa se ne bi nikoli za kariero spremenila. Ostajam naravna (smeh). Raje grem v hribe in na smučanje ter na počitnice v Evropo. Nimam težav, kot jih ima Madonna, ki ne more kar povsod teči. Jaz pa lahko.

Ampak danes glasbenik ne morejo preživeti samo z igranjem v malih klubih.
Ne. Jaz poznam zelo znane glasbenike v Los Angelesu, ki igrajo za 30 ameriških dolarjev na noč in komaj preživijo. Vsi imajo še drugo službo ali pa pišejo glasbo za druge. Tudi v mojih skupinah je tako.

Kako se imenujete?
Imam trio, ki se imenuje Mötley Blues kot Mötley Crüe. In druga skupina se imenuje Out of Bounce. Jaz živim v hribih, kjer so smučarska središča in vsi smo inštruktorji smučanja oz. povezani z belimi strminami. Tako smo se našli, ker smo ljudje, ki gremo čez mejo. Igramo veliko v turističnih mestih, klubih in včasih v parku za dobrodelne namene. Zdaj, ko se bom vrnila v ZDA, me čakajo trije nastopi v štirih dneh. Tako da sem zelo zasedena. Žal mi je samo, ker nisem imela v Sloveniji klaviatur in nisem vadila med dopustom. Toda tega ne bom povedala svojim fantom (smeh).

Za nekaj dni v tednu se prelevite nazaj v življenje glasbenice. Kakšen pa je običajni vsakdanjik?
Doma imam moža, štiri kužke, tri mačke, konje … Po zajtrku grem vsak dan na delo. Sem fizioterapevtka in vodim svojo dejavnost. Zvečer včasih vadim in med konci tedna imam večinoma nastope. Pozimi pa si najdem čas za smučanje, ker živim dvajset minut od najbližjega smučišča.

Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo, če bi se vrnili v Slovenijo po odhodu v ZDA in nadaljevali kariero tam, kjer ste jo pustili v Jugoslaviji?
Jaz ne živim v iluzijah. Mogoče bi lahko. Imam veliko željo, da bi se glasba iz mojega obdobja ohranila. Rada bi, da se danes obnovi ta melos. In rada bi šla na turnejo, kjer bi obujala nostalgijo na te čase. Lepo bi bilo, če bi šla s skupino po slovenskih mestih in z njo igrala avtentične slovenske pesmi, ki smo jih včasih prepevali jaz, Majda Sepe, Simona Weiss, Pepel in kri in tako dalje. Veste, elektronska glasba je ok, ampak slovenska glasba je nekaj čisto posebnega. Veliko ljudi, ki sem jih privabila, da so obiskali Slovenijo, je ob prihodu pričakovalo nekaj avtentičnega. Kot če bi šel v Dalmacijo, bi tam našel avtentično dalmatinsko glasbo. In oni imajo to tradicijo že petdeset let. To mi potrebujemo. Ne samo polke, ampak naš melos, da turisti občutijo, kaj je to Slovenijo. To je specifična glasba, ki je ne igramo več.

Zakaj ne? Zakaj je ne znamo prodati tako, kot znajo Hrvati "prodajati" svoje klape?
Ne vem. Zato, ker iščemo vedno nekaj tujega. Mogoče mladim ni všeč star melos, ampak to so lepe pesmi. Da se jih preurediti za violine in mandoline – vnese se jim malo zvoka ciganske glasbe, ki se lahko zelo lepo meša v džez. Džezisti v svetu vsi iščejo harmonije, ki jih igrajo ciganski muzikanti in večinoma ne vedo, kaj igrajo. Ampak za džeziste so to zelo kompleksne partiture. Mi bi morali narediti mešanico avtentične glasbe in se manj osredotočati na to, da smo kopija neke Rihanne. To je neumno.

Ne smemo pa zdaj – če sva ravno že pri tem pogovoru – izpustiti harmonike. In vplivu, ki ga je slovenska harmonika pustila po svetu.
Seveda. Nisem je izključila (smeh). Harmonika je v redu. Tudi polka. Ne boste verjeli, toda v bližini mojega doma v kraju Minden, ki leži zraven jezera Tahoe, imamo vsako leto Oktoberfest. Vsako leto. In skupina, ki igra tja, je ameriška, toda po rodu so … Ugani, kaj?

Slovenci.
Slovenci in Poljaki. Oni so najbolj popularni, imajo po sto nastopov na leto, ker so avtentični.

Če rečete v ZDA besedo Avsenik, kakšen je odziv?
Jaz sem rekla Avsenik članom te skupine in oni so zame zaigrali tri njihove skladbe, ker jih imajo najraje. Rekli so mi: "Ti poznaš Avsenike? Jaz pa sem odvrnila: "Ja, lani sem zapela z njimi na ameriški televiziji." Oni so skoraj znoreli.
Mislim, da je super, da se mladi ukvarjajo z elektronsko glasbo, toda je pomembno, da se zavedajo svoje preteklosti in da smo Slovenci zelo avtentični in drugačni kot drugi. Imamo svoj slog, hrano, kulturo in moramo jih zadržati poleg nove glasbe. Prav je, da se posluša novo glasbo. Jaz sem imela rada tudi pank.

Ne delujete mi kot nekdanja pankerka.
(Smeh) Morala bi ti pokazati svoje slike. Moja mama je znorela.

To je bilo še pred nastopom na MMS-jem?
Ja, imela sem skupino v Avstriji.

To je izdajalstvo za pank, če gre nekdo na festival, kot so Melodije morja in sonca (smeh).
Nisem bila samo pankerka. V Avstriji smo igrali tudi polke (smeh). Moram priznati, da sem veliko stvari preizkusila in doživela. In vesela sem, da mi še zdaj plačajo, da pojem. Saj ni važno, da plačajo, samo želim poudariti, da še obstajajo ljudje, ki bi plačali, da bi me slišali peti.

Kako je krivulja finančnih prihodkov nihala v času vaše kariere?
Če si najbolj popularen in imaš dobro ekipo okoli sebe, lahko kar dobro zaslužiš. V ZDA je bil zame šest let to glavni poklic. Igrali smo v velikih dvoranah in smo imeli menedžerje iz Los Vegasa. Takrat smo kar dobro služili. Danes, če pogledaš zaslužek, se ni nič spremenilo od 80. let prejšnjega stoletja. Plačujejo isto ali še manj. Cel svet je v krizi. In prva stvar, ki bo šla stran, so luksuzne dobrine, kot je glasba. Pred ljudi bodo postavili didžeja s svojim miksom. Raje bi videla, da se obdrži avtentičnost.

V tistih šestih letih, ko ste bili na turneji s skupino po Ameriki, je bil zaslužek primerljiv s tistim v Jugoslaviji?
Bilo je malo več. Drugače je bilo, ker je bil reden dohodek. Plačana sem bila za vsak teden svojega dela. Tu pa bi mi za eno novoletno praznovanje v Sarajevu tudi ogromno zaslužila. Organizatorji bi precej plačali, da bi prišel nekdo iz Slovenije ali Zagreba nastopiti k njim, a to bi bili enkratni nastopi. Jaz nisem bila nikoli tako dobro plačana kot Lepa Brena. In tudi nisem bila tip osebe, kot je Lepa Brena (smeh). Jaz sem bolj igrala za užitek in nisem imela glasbe za svoj poklic. Ko sem začutila, da to postaja služba v ZDA, sem šla nazaj na fakulteto, da bi se spet lahko zaljubila v glasbo. In res jo imam rada. Zdaj je moj cilj, da dobro igram klaviature in do 90. leta lahko vedno igram bluz in džez. To je večno. Mogoče bom takrat za nekoga še zapela Nasmeh poletnih dni.

Kolikokrat na leto še zapojete to pesem?
(Smeh). Ne veliko. Sem poskusila naučiti hčerko, ki igra kitaro, ampak ne razume dovolj slovensko. Trudili se bomo to poletje (smeh). Ampak ona bi raje igrala Green Day in indie folk skladbe ...

V Sloveniji številni glasbeniki pojejo v angleščini, ker pravijo, da se s tem lahko lažje približajo poslušalcu. Ampak hkrati, ko to počnejo, pojejo samo za slovensko občinstvo. Kakšen je vaš pogled nanje?
Ne želim biti kritična, ampak sem slišala nekaj izvajalcev tu, ki pojejo v redu v angleščini, ampak ni dovolj za posnetek. Če poslušaš Špance ali Italijane, ki pojejo v angleščini, jim naglas ostane. Ampak to bolje zveni v angleščini kot slovenski naglas. Producenti se ne bodo toliko ukvarjali s tem. Moram pa poudariti, da je v ZDA zelo znana hrvaška pevka Ana Popović, ki dobro poje. Ne poznam pa toliko slovenskih glasbenikov, ki pojejo v angleščini. Vem pa, da mladina zelo dobro govori angleško. Verjamem, da bo prišel čas, ko bo lahko slovenski izvajalec, tako kot Angleži, zapel avtentični ameriški izdelek. Toda, ko uspeš v ZDA, kaj potem? Lahko si bolj tržno zanimiv za Evropo, saj posnameš skladbo, ki jo poješ v angleščini. Mogoče pa bo nekdo posnel skladbo s tremi besedami in bo največja uspešnica.

Kako veš, da si posnel uspešnico, ki te bo naredila slavnega?
Jaz nisem nikoli vedela, da bosta to postali Nasmeh poletnih dni in Brez ljubezni. Sporočam vsem, da se naj samo trudijo. Še vedno se lahko potem, če jim ne uspe, preusmerijo v kaj drugega. Ampak, če imaš rad glasbo, jo moraš imeti ves čas ob sebi. Če ne najdeš več ljubezni v njej, si moraš vzeti odmor in zamisliti, zakaj je nimaš več rad. Jaz nikoli nisem delala glasbe, da bi bila slavna, ampak da bi imeli ljudje mojo glasbo in petje. Vem, da jih je veliko, ki želijo zasloveti, ampak to življenje ni glamurozno. Ostaneš brez zasebnosti.