Tri leta po zadnjem studijskem albumu se je vrnila z novo glasbeno celoto, ki jo je poimenovala Za vesoljke in kavboje. Album je najprej predstavila sedmi sili in svojim poslovnim partnerjem na ladji v Benetkah, saj kot je dejala sama, je želela narediti nekaj drugačnega.

Drugačen pa je tudi njen studijski izdelek, mešanica njenega "urbanega popa", ki ga meša z elementi ljudskosti. "To ni shizofrenost. Malo pa je. Takšna sem. Hotela sem narediti tematsko ploščo. Na njej se sprehodimo skozi veliko zgodb," je dejala Neisha.

Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Neisha, za svoj nov album pravite, da je brezkompromisen. S kom bi pravzaprav morali delati kompromise? Kaj stoji za besedo brezkompromisen?
Več ljudi je odgovornih za okvirjanje glasbene scene: od izvajalcev, producentov, založb, glasbenih urednikov in medijev. Oni ločujejo hruške od jabolk. Nas izvajalce zanima, kakšne so preference: kako bi mi morali delati na podlagi izvršnih mnenjih, da bi lahko uspešno sodelovali in rešili to sceno. A veš, da to ne moreš – sploh kar se tiče slovenske glasbe in medijev. Majhen prostor - veliki problemi. Jaz delam glasbo iz čiste ljubezni. Živim za glasbo in od glasbe. Drugega niti ne obvladam.

Zmanjšali ste število glasbenikov, ki so priskočili na pomoč k snemanju. S tem ste jo naredili tudi bolj intimno. Zakaj?
Jaz sem na tej plošči uporabila še več programiranja oz. 'programminga'. Skombinirala sem zvok glasbil ljudskega izvora, kot sta harmonika in mandoline, s 'programmingom', kar se mi zdi zelo zanimivo. Sveže za poslušanje. Pri zasedbi pa nismo komplicirali, saj sem želela čim bolj verodostojno posneti glasbo s člani, ki me bodo bolj ali manj spremljali na koncertih, in tudi sama sem hotela poprijela za čim več stvari. Časi so takšni, da ne moremo poklicati sto ljudi, ki bi obogatili glasbeni spekter na plošči.
Za dobro ploščo ti ni treba odpotovati v Ameriko in tam najeti studie. Če sem izvršna producentka lastnega albuma, imam vizijo in je vseeno, v kateri državi stoji računalnik, na katerega snemam. Novi ljudje in kraji naredijo tvoje misli drugačne. Mi pa tu delamo plošče, kakršne so. Sem produkt okolja in pojem v slovenskem jeziku - torej za slovensko poslušalstvo. Snemalni proces je šel gladko skozi, saj sem točno vedela, kaj hočem. Na plošči je zajete precej dobre volje, in upam, da se tudi sliši.

Zakaj harmonike in zakaj mandoline?
Ker tega še nisem imela (smeh). No, harmoniko sem imela. Malo tega, malo onega.

Ne tako, kot tu, kjer ste jih spustili v ospredje in so se tem zaznamovali vaš zvok, kot ga je v preteklosti le klavir.
To pa je res. Nekatere skladbe na albumu so bolj za na lestvice – lahko kotirajo kjer koli med najboljšo deseterico glede na to, da so zelo "radio friendly" in suvereno stojim za njimi kot potencialnimi hiti. Druga skupina skladb pa je bolj vižasta, 'neishasta'. Malo bolj je prezemljena, lokalizirana. Meni je to 'fajn'. Hotela sem tematski prestop – to pomeni, da pišem o konkretnih zgodbah. Zato tudi ta country pristop do skladb. Lotim se tudi petja v tretji osebi, sem pripovedovalka, tako da skladbe niso le natolcevanje osebnih izkušenj in občutkov.

Kdo je Gloria – dekle iz ene od skladb, ki so se znašle na albumu?
To morate vprašati Dejana Radičevića, saj je to njegova skladba. Govori o dekletu, ki se mora postaviti nazaj na noge, saj je zašla s poti. Tako kot vsaka tretja v teh letih (smeh). No, saj smo se vsi iskali. Neizbežna stvar med odraščanjem.

Kako je prepevati o tretji osebi, in ne o sebi oz. o občutjih, ki izhajajo iz vas?
Super. Všeč mi je, ko imam več vlog. Nekje lahko gledam od daleč na zgodbo in jo opisujem, spet v drugem trenutku je to moja zgodba, ki sem jo podoživela. Všeč mi je to pripovedništvo v skladbah, ki sem ga pogrešala. Vedno je v skladbah prisoten "jaz" moment – od preteklosti do izkušenj. Hotela sem naredila spremembo pri besedilih in tematiki.

Ja, tematika je drugačna. Niste več zaljubljeni. Ne prepevate zgolj o ljubezni, ampak izpostavljate razmerje življenje – smrt.
Tako je. Malo filozofije, malo razmišljam, kako možgani delujejo. Zakaj percepiramo srečo kot srečo, žalost kot žalost. Neki narodi slavijo, ko nekdo umre, in naredijo 14-dnevno slavje, mi pa se jokamo ob tem. Nekateri mislijo, da bodo spoznali srečo, ko se bodo končno čisto zaljubili. Veliko je fars. In sem si nekako sama odgovorila na ta vprašanja. Veliko bolj mirna sem in mislim, da sem malo odrasla s tem. Po drugi strani sem pa večen radovedni otrok, ki hoče učiti razgledovati in odkrivati nove ljudi, nove glave, srečevati nove vesoljke in kavbojce ter si ob tem začiniti življenje.

Zvenite poduhovljeni. Kam ste šli, da ste našli te odgovore?
(Smeh). Lani sem imela precej časa, da sem gledala v zrak (smeh). Jaz nisem človek, ki veliko bere in misli, da ko je prebral knjigo, da je pogoltnil vso pamet sveta. To ne velja. Učim se iz izkušenj. Pametne besede mi pa odzvanjajo kot popotnica. Na primer iz tega, da se zgodijo kakšne tragične zadeve znotraj tvojih najbližjih, vidiš, koliko je to eksistencialno ... Svojo človeškost in prizemljenost najdem v družini in prijateljih. Če jih nimaš, nimaš nič. To je največje bogastvo. Tega se ne da kupiti. Glede sebe in tega, kaj delam in kako to delam, vidim, da sem samo ena kaplja v morju, ki se mora še ogromno naučiti.
Edina stvar, v katero res verjamem, je zakon privlačnosti. Lahko bi govorila o veri, ampak ta nima veze z religijo. Vera v neko prepričanje pomeni, da ti samega sebe prisiliš poiskati odgovore na neka eksistencialna vprašanja, ne da sovpadaš kot ovca pod neke malike in hodiš v hiše iz zlata. Ko najdeš notrjanji mir, takrat si lahko možgani in duša podajo roke in se človek pomiri in ve zakaj živi in kam gre. Jaz sem hotela tudi malo svoja razmišljanja strniti v nekaj besedil.

Kakšen je vaš odnos do materializma?
Veliko je nekega balasta, ki se sploh nam Slovencem zdijo pomembne. Poganjati korenine, kupovati hiše, imeti mercedesa, bajto na morju in lepšo zelenico, kot je pri sosedovih … Več kot imaš materialnih stvari, bolj te držijo in v bistvu imajo one tebe, ne ti njih. Jaz imam tudi rada sto čevljev in oblek, ampak jaz to vse spakiram in nosim s sabo. Odkrila sem, da je nekaj ciganskega v meni in sem se odločila, da bom to gojila. Nič nimam proti luksuzu, obožujem ga, samo ne hlepim po njem.

Kaj je za vas uspeh?
Notranji mir. Zadovoljstvo s tem, da si rečeš: "Don't you worry child, heaven's got a plan for you." Kot pravijo Swedish House Mafia. Da si rečeš: "Ne skrbi, si del enega načrta, vse bo v redu." To, kar te dela srečnega, je, da srce in um pojeta isto pesem. Zame je uspeh, da lahko osrečujem druge in da ta energija kroži: kar dam, dobim nazaj. Več kot dam, dobim nazaj. Lepše bi mi bilo, če mi ne bi bilo treba delati, samo da pridem skozi, ampak da lahko kreiram v glavi več kot to, ali bom lahko organizirala turnejo, plačala snemanje videospota … Ves čas se ukvarjam s temi vprašanji in mi gredo že na živce.
Ampak če pogledam ljudi okoli sebe, smo vsi nekako na istem. Več stvari kot imaš, več imaš stroškov. Poskusim biti zadovoljna, s tem, kar imam. Uspeh je, ko želja ni večja od samega človeka, ker takrat si podpisal pogodbo s hudičem: vedno boš nesrečen in zagrenjen. In ko te bo nekdo vprašal, kaj je zate uspeh, ne boš odgovoril: "Da bom na MTV-ju in bom imela več tisoč oboževalcev na Facebooku." Oh, Jezus Kristus. Glej, jaz ti to zdaj kupim. Vzamem kredit in ti zakupim všečke. To je umetni svet. Ni življenje to, kar je znotraj zaslona. Zdi se mi, da sem z razlogom nehala hlipati po teh stvareh, in to se mi je zgodilo točno tam in z ljudmi, kamor jaz grem. Tam, kjer bom, tam bom ustvarjala.

Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko ste nehali hlepeti po visokih mestih na lestvicah MTV-ja in sanjati o tujini?
Jaz nisem nikoli tega hotela. Hotela sem le lagodno življenje, ki bi mi ga prinesel nek status. To, ko smo mi igrali takrat na treh do štirih koncertih na teden v najboljših letih, smo živeli irealno. Saj se je videlo, koliko se je trošilo. Cela država se je trošila. Enkrat je moralo udariti ven. Ampak, ko doseže krivulja dno, je lahko samo še bolje, gre samo še na gor. Jaz sem takrat hotela kriviti vse druge. Saj sem podpisan glasbenik – imam menedžerja, založbo …. Ves čas sem mislila in čakala, da bodo oni kaj naredil in poskrbeli zame. Zdaj mi je jasen domet vseh. Pomembno je, da se vsi trudimo po najboljših močeh. Zato sem spoznala, da moram sama brcati in kot glasbenica ohraniti interakcijo s širšo okolico, ne samo čakati, kdaj me bo kdo najel za nastop ... Jaz sem z svojo ekipo kot konvoj ladij. Naša hitrost je odvisna od slehernika.

Ko ste že ravno omenili obdobje, ko ste imeli od tri do štiri koncerte na teden: mislite, da ste se takrat preveč pojavljali?
Z vsemi je isto. Vsak, ki pride ven, je senzacija. Se ga 'scuza', razproda. Potem pa se je treba resno soočiti z drugo ploščo in drugim krogom. Pri nas smo navajeni, da se nas zelo hvali, nato pa zelo 'šimfa'. Najprej so zelo lepe fotografije, potem pa vidiš fotografije, na katerih si debel na plaži. Jaz sem se en čas zelo sekirala. Imela sem globoko krizo. Ampak če misliš, da vsi vate 'bulijo', potem jih nehaj gledati. Če misliš, da te vsi 'šimfajo', potem nehaj brati komentarje. Po drugi strani pa živim čisto po svoje življenje stran od medijev in javnih pojavljanj. Ne hlepim po tem, da bi se me moglo loviti. Ne živim razburkanega zasebnega življenja, tako da imam mir. Zdi se mi, da so tu vsi navajeni, da nekdo pride, zmaga na resničnostnem šovu, se ga zagrabi in spusti. Potem pa je vse na njemu: ali bo zagrabil za delo, ali bo investiral ali ne.

Tudi sami ste sodelovali z eno izmed takšnih zmagovalk resničnostnih šovov – Demetro Malalan. Poleg tega pišete še za druge mlajše izvajalce. Ko delate za druge, kakšne skladbe jim naredite?
V primeru Demetre Malalan so bile to skladbe napisane zame.

So to skladbe, ki jih imate v rezervi, ali so to skladbe, ki bi jih sami z veseljem zapeli?
Ko delaš za nekoga, presodiš, kakšne ima interpretativne, zrelostne in človeške zmožnosti. Na podlagi tega pogledaš, kaj imaš zanj. Jaz imam napisane številne skladbe, ki jih ne dam na ploščo. Konkretno: Demetri sem dala svoja res huda 'štikla'. Res huda in narejena zame. Odtrgala sem si jih iz svojega nabora za ploščo in jih predala z velikim zaupanjem v njene sposobnosti. Potem sem jo pa pritisnila v kot: to da če ne boš odpela vrhunsko in se ne boš strinjala z napotki, je zame stran vržen komad. Sploh pa je kar težko vlagati preveč časa, znanja in dobrih skladb v nekoga, od katerega je vse odvisno od pametnih odločitev njegovih staršev in investicij.
Da še povem, dekle se je vrhunsko izkazalo. Prav ponosna sem na obe skladbi in nanjo. Mi smo takrat naredili zelo dober preboj s prvo in drugo skladbo. Nato pa je usoda ostala v njihovih rokah. Njeno petje se me je dotaknilo in je tudi zelo prijetna oseba. Kaj in s kom bo ona delala naprej, je - upam - odvisno od njenih ambicij in zdravega uma. Skladba, ki jo je naredila z Rokom Golobom, se mi zdi zelo dobra. Mogoče kar malo preveč filmska. Meni je sicer to zelo blizu, ampak škoda, ker je v angleščini, saj je ne slišim po radiih.

Slovenski radio ne vrti angleške skladbe, ki jo naredi slovenski izvajalec. Vsaj v večini primerov je tako.
Ja. "English song is a dead song."*

A se vam ne zdi, da tako na nek način ustvarjate klone Neishe?
Ne. Če si ti umetnik in nekdo pride do tebe, to pomeni, da je poslušal tvoje stvari in so mu všeč. Jaz imam svoj "signature songwriting". Jaz nikoli ne kopiram. Sicer pa imam takšen vrtinec v glavi, da komaj sama sebe dohajam. Jaz vem, kaj je meni všeč, in ko želim to iz človeka izvleči, hočem, da zapoje na nek podoben način. Razen, če me z nekim presežkom prepriča o svojem.
Drugače pa delujem kot mentor: ko ljudi učim celostnega nastopa, prodajam svoje 'fore', ki se mi zdijo najbolj vredne, ker so do zadnjega preverjene. Definitivno ne moreš reči, da je klon, ker manjka malo več parametrov: manjka vizualna komponenta, produkcija, glas … Če delaš z drugimi, moraš imeti resen občutek za ljudi – da se lahko postaviš v njihovo kožo in jih ne siliš v nekaj, kar niso. Moja skladba bo moja, ampak prilagojena za naročnika. Vedno sem odprta do ljudi, ki hočejo narediti nekaj po svoje. Nikoli ne podcenjujem neznanih izvajalcev. Tudi jaz se še vedno mlada in nikoli ne bom vsega znala.

Če se vrneva na vaš album. Zdi se, da v koncept, ki ste ga izoblikovali s prejšnjimi albumi, vnašate elemente nekega vaškega veseljačenja – recimo, če poslušate Junake. Če bi jim dodal še harmoniko, bi dobil skladbo, ob katerih v nedeljo ješ govejo juho.
Top. Jaz rada ob nedeljah jem juho, hodim v Planico in nazdravim, ko je čas za praznovanje.

Neisha, kot smo jo spoznali, je Neisha urbanega popa, kaj je botrovalo k izoblikovanju Neishe "perifernega popa"?
To ni shizofrenost. Malo pa je. Takšna sem. Hotela sem narediti tematsko ploščo. Na njej se sprehodimo skozi veliko zgodb. Od novega leta; Glorie; Mihaela, ki se je razbil z motorjev; junakov, ki so cel teden čakali na petek, da se lahko napijejo; do muze tvoj'ga bluza; do para, ki gre do roba in odkrijeta, da sta strast in romantika sra***. Veliko je spoznanj. Najine slike, pod katere se je podpisal Vlado Kreslin, govori o razhajanju. Neverjeten dan, pod katerega se je podpisal Rok Vilčnik, da vse, kar so nam vzeli, smo dobili nazaj. In vsi hlipamo po njem.

Zakaj ostajate pri motivu kril? Pojavil se je že na prejšnjem albumu.
Tudi pri Mihaelu se skladba konča s krili. Logično-posledično. Meni se ne zdi nič narobe, če jemlješ od sebe in daješ naprej. Ozavestiš, kar je bilo in kaj smo naredili. Dobro je vedeti, kaj smo naredili, da bomo lahko naredili kaj novega. Ampak 'fajn' mi je, ko povezujem. Z veseljem uporabim še kakšne parole, ki so skoraj že ponarodele od prejšnjih skladb.

Konkretni ste v svojih besedilih. Nekateri so zagovorniki metafor, češ da poslušalec zaradi tega večkrat zavrti skladbo, saj išče skrite pomene. Kakšen je vaš odnos do metafor?
Sovražim jih. Sovražim, da lahko rečeš v slovenskem besedilu: "Tvoje oči so najlepši kraj na svetu." Kako so lahko oči kraj?! Ko napišeš oči v Wikipedijo, a je poleg zemljevid?! To bi morali prepovedati. Jaz se zelo trudim, da pri pisanju upoštevam še fonetično komponento. Poleg tega pa želim, da jim dam še smisel. Dovolj imam besedil: "Včeraj si prišel, grdo si me pogledal, sesul se mi je svet." Poskušam gledati skozi šipo, kaj se dogaja okoli mene. Bolj mi je zanimivo tako. Je en zorni kot, ki sem ga odkrila na novo. Preneseni pomeni v besedilih skladb ne gredo v nobenih drugih tujih jezikih skozi. Zato tudi ta konkretizacija. Postala sem konkretna.

*"English song is a dead song" - Angleška pesem, je mrtva pesem.

Spodaj lahko prisluhnete akustični različici njenega zadnjega singla Muza tvoj'ga bluza.