Pisani kupčki celuloze, razstavljeni v knjigarni Konzorcij, kažejo zgodovino, dolgo 70 let. Od črno-belih do pisanih strani, od imen Pionirski list, Pisani list, Pil.

Že dolgo vrsto let se trudi, da mladim prinaša kakovostne vsebine, za katere niti vedeli niso, da jih zanimajo, dokler jih niso prebrali, in se ne trudi ugajati z nekimi plehkimi vestičkami.

Prvič je izšel februarja 1948, v osmo desetletje pa so ga v sredo zvečer na prireditvi v središču Ljubljane pospremile urednice, ki so neizbrisno zaznamovale Pil, ter avtorji, ki so soustvarjali njegovo vsebino.

Med njimi so Marta Lešnjak, Suzana Šoster, Zarja Koliševska, Meta Tavčar, Meta Ornik, Ančka Gošnik Godec, Jelka Godec Schmidt, Vinko Möderndorfer, Slavko Pregl, Zvonko Čoh, Manca Košir, Primož Suhodolčan, Matej de Cecco in drugi.

Bralci odzivni nekoč in tudi danes
"Pil je bil zame okno v svet. Takrat ni bilo interneta, Facebooka, Instagrama," je za MMC povedal danes priljubljeni mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, ki se je podpisal tudi pod knjižno uspešnico Košarkar naj bo.

Na priljubljeno revijo, ki jo zdaj tudi sam pomaga ustvarjati, pa ga veže še en spomin. "V Veseli šoli sem bil trikrat šolski in štirikrat občinski prvak. Bil sem zelo radoveden otrok, doma sem imel knjige, leksikone, enciklopedije, zato sem bil tudi uspešen tekmovalec," se pohvali.

A to so bili analogni časi, danes Pil tekmuje z drugimi načini preživljanja prostega časa, vendar mu je v zadnjih dveh letih naklada vseeno zrasla. Zahvala gre kljub vsemu tudi digitalnim časom. Spletna urednika Jure Kreft in Nika Osredkar povesta, da ima Pil zelo velik doseg na Facebooku. Največji odziv Pilova klepetalnica, svetovalnica in pisalnica. Otroci presenetljivo kakovostno svetujejo drug drugemu, ugotavljajo v uredništvu.

Kar ste napisali, ste napisali
Marta Lešnjak, ki je bila urednica že v 50. letih prejšnjega stoletja, pa se po drugi strani spominja, kako težki so bili začetki. Vsega so se morali pravzaprav šele naučiti - kaj je novinarstvo, kaj je ilustracija. Šli so na tečaj, nato pa se izobraževali kar ob delu, sproti.

Vedeli so, da ko je delo, je delo, brez težav so tudi podaljševali delovnik, če je bilo treba. A znali so se tudi poveseliti, poudarja starosta revije, ki se spominja, kako so si vedno vsi na primer nadeli pustne maske, ko je prišel čas za to.

Nekoč je vsako sredo ob 10.00 urednik rekel: "Zdaj pa dovolj, potegnite liste iz pisalnih strojev, kar ste napisali, ste napisali." Članki pa so morali nato še v lekturo.

Lektorica Darja Butina se spominja, da posebnih težav ni imela, saj so bili vsi pisci lepo slogovno podkovani, problem pa je bil zadnji rok za oddajo člankov pred tiskanjem. Ko so imeli prostore še na Nazorjevi ulici, so to večkrat popravljali in ob tem nehote preščipnili električne vodnike ter jim tako prekinili računalniške povezave, zato pogosto niso vedeli, ali bodo sploh lahko izšli.

Kultno veselošolsko tekmovanje
Legendarna je tudi njihova Vesela šola. Stara je skoraj 50 let, vmes je nekaj let sicer ni bilo. Ta je po najlažji poti pokazala znanje otrokom. V zlatih časih je bilo vanjo vpisanih celo 92.000 šolarjev.

Pomerili so se na tekmovanju v več stopnjah - razrednem, šolskem, občinskem in regionalnem tekmovanju, vrhunec pa je bilo vsakoletno republiško oziroma državno tekmovanje. 17 let zapored so vsako prvo nedeljo v juniju brezplačno dobili veliko dvorano Cankarjevega doma in tja se je zgrnilo 1.500 ljudi - učenci, njihovi starši, mentorji, spomine obudi ena od njenih urednic Suzana Šoster.

Idejni pobudnik zanjo je bil nedavno umrli pisatelj in založnik Ivan Bizjak, s pedagoškimi snovalci so osnovali vsebino, ki se je navezovala na učno snov v šolah, material za tekmovalne vprašalnike pa so nato črpali iz objavljenih člankov. Veselošolski urednik Igor Longyka se spominja, kako so pred mnogimi leti še ponoči tipkali vprašalnike, nato pa jih zjutraj na dan regionalnih tekmovanj sami razvažali po Sloveniji, on je peljal v Dravograd.

Orali ledino
Ančka Gošnik Godec je za Pil ustvarjala literarne ilustracije kar 40 let. "To je bila dobra šola, likovno si moral za križanke znati narisati čisto vse - živali, stroje, celo pojme," pravi legendarna slovenska umetnica.

Njena hčerka Jelka Godec Schmidt, ki je prav tako del Pilove zgodbe, pa se v smehu spominja, kako je bil to pravzaprav družinski posel. Ančkin mož je namreč sestavljal križanke. "Delala sta vsak v svoji sobi, nato pa mi je oče zavpil, naj vprašam mamo, ali zna za zraven gesla narisati to in to," se v smehu spominja mlajša ilustratorka.

Meta Ornik, Robert Bogataj in psička Rina, so predstavljali živalsko rubriko M+R+r, tudi na terenu. "S Pilom smo prepotovali Slovenijo," se spominja Ornikova.

Tukaj so bili še znameniti nasveti tete Justi, pa rubrika Mladi novinar Mance Košir, ki je ustvarila tudi znameniti slogan "... pomaga lastna glava".

Tudi sicer so pri Pilu orali ledino na marsikaterem področju. Tako so začeli razkrivati tudi področje spolne vzgoje. Bila je krvava pot, saj so jih zmerjali starši, učitelji, ravnatelji, bili so zaslišani na ministrstvu in zavodu za šolstvo. Dobivali so jih po glavi, a mladi so to radi brali in koristilo jim je, zato je bilo vredno, so bili prepričani v uredništvu. Na srečo mnogih generacij, bi lahko dejali ...