"Težko vam bom povedal kaj novega," ob obuditvi teme o zlatih letih Slovenske popevke zatrdi Sepe. Mož, ki je 'odgovoren' za bogato zakladnico slovenskih zimzelenih melodij - Zemlja pleše, Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, če naštejemo le nekatere. In tisti fant s trobento, ki je očaral Majdo Bernard - njuna ljubezen do glasbe ju je nato vodila na sam vrh festivala Slovenske popevke (tako skupaj kot posamično). Še vedno iskriv sogovornik, ko beseda nanese na Slovensko popevko, ki bo v soboto - s novimi tekmovalci - praznovala svoj "abraham".

"Jaz želim temu festivalu še naprej, da bi bil dober in tudi tako odmeven, kot smo bili v tistem času. Je pa res, da so se časi popolnoma spremenili. Tovrstne glasbe se po svetu izvaja na tone. Tega je gromozansko veliko. To je postala huda industrija - zelo pridobitna - ki takrat, ko smo mi ustvarjali Popevko, še ni bila," trdi Sepe.

Cel pogovor z njim pa si lahko preberete spodaj.

V teh dneh se verjetno počutite kot rockerski zvezdnik, ko vas vabijo na vsa ta gostovanja in pogovore v zvezi s Slovensko popevko …
Res je, teh gostovanj je kar veliko zadnje dni. Kar nekaj nostalgije, spominjanja in obujanja časov izpred 50 let je za mano. Ne vem več, ali znam povedati kaj novega. Vse je bilo že povedano (smeh).

Verjetno že komaj čakate soboto?
Ja, predvsem čakam, da je je konec in se bo prah malce polegel (smeh).

Sobota bo povsem praznična. Ne samo Popevka, svojo 50-letnico delovanja bodo zaokrožili v Križankah tudi The Dubliners.
To je super. Njihovo glasbo sem spremljal, ker imam zelo rad irsko glasbo. The Dubliners so že malce stari, so pa ikone.

Popevka s praznovanjem 50. obletnice vstopa v novo desetletje. Koliko se je treba ob tem spominjati preteklosti in koliko gledati naprej?
Se strinjam, da preteklosti ne bi smeli pozabiti. Da bi jo noro 'forsirali', pa se mi tudi ne zdi prav. V redu je, da se spominjamo "evergreenov", ker jih je narod vzel za svoje in jih še vedno poje in igra. S tem pa ne smemo pozabiti, da mora iti stvar naprej. Jaz mislim in upam, da je Popevka na dobri poti, da bo začela novo ero. Da bomo naredili nekaj podobnega, kar je naredil San Remo. Res je, da preveč govorijo, kar mi ni pretirano všeč. Kar se glasbe tiče, pa je tam neka kontinuiteta. Z velikim orkestrom. Dobra kombinacija vseh teh novih pridobitev, zvokov, spoznanj v muziki. Tam to počnejo zelo v redu. S tem pa ne pozabijo pesmi, kot je na primer Marina. Mislim, da je to dober recept, ki ga lahko z našimi skladbami in potencialom, ki ga imajo novi talenti, uresničimo.

Že v začetku so se ustvarjalci Slovenske popevke spogledovali s San Remom in na naša tla pripeljati domačo verzijo festivala. Kje se je to izgubilo?
Generacija, ki je bila ves čas prilepljena temu festivalu, je izgubila najbrž tisti udar, nit oz. kot rečejo moderno – energijo. Prvih deset let je bilo fenomenalnih. Potem pa se je to počasi nehalo. Izvajalci se niso popolnoma videli v konceptu Popevke. Včasih so tudi malo bojkotirali. Ta stara generacija pa ni popustila v svojih principih, ki jih je hotela uveljaviti še naprej. Mislim, da je čisto logično, da je stvar malo zatonila in potem naredila malo premora ter se rodila na novo.

Jaz želim temu festivalu še naprej, da bi bil dober in tudi tako odmeven, kot smo bili v tistem času. Je pa res, da so se časi popolnoma spremenili. Tovrstne glasbe se po svetu izvaja na tone. Tega je gromozansko veliko. To je postala huda industrija - zelo pridobitna - ki takrat, ko smo mi ustvarjali Popevko, še ni bila.

Včasih se je govorilo o melodijah z notami. O tekstih, ki so bili poezija in ne le besede. So se morda tudi zaradi tega pesmi ohranile toliko let, ko so se?
Gotovo. Čeprav so danes, če pogledamo, lahko ti teksti malo staromodni. Vendar so pa pesniški. V tem je vic. To je bilo takrat zakon: vsak je počel tisto, kar je znal. Mi smo delali aranžmaje, pesmi, pisali smo note. Pesniki so pa pisali. Postopek združevanja je bil nepomemben. Lahko je bil takšen, kot sva ga imela z Ježkom, ko sem jaz delal melodijo na narejene tekste, ali kako drugače. Pomembno je bilo, da se sodeluje. Zdaj se to malo zanemarja … Ali pa … Kaj jaz vem? Tudi zdaj, ko se delajo priredbe teh uspešnic z novimi izvajalci, sem včasih zelo vesel. Včasih pa precej manj.

Kaj vas razočara?
Površnost. Viže po navadi ne spreminjajo. No, odvisno koliko je pevec izurjen, da lahko rahlo improvizira. OK, to spada zraven. Ampak, da mi poenostavljajo harmonijo zaradi neznanja ali površnosti, to me moti. Poglejte! Ste že kdaj slišali, da je kdo rekel: "Včeraj je v Kranjski Gori prišel sneg." To ni slovensko! Sneg pade. In mi ves čas pojejo: "Pride sneg, pride maj." Ne! Gregor Strniša je znal slovensko in je napisal: "Pade sneg, pride maj." To so takšne površnosti, ki me motijo. V muziki in v tekstu.

Včasih so zmagovale skladbe, komponisti in tekstopisci. Danes pevci.
Da, takrat so se zbirale skladbe. Zato je bil v ospredju skladatelj in z njim pesnik. Če pa se izbira kompletno zadevo, pa pevec izstopa, ker je v ospredju in se na njega lepijo tudi ljudje. Vse je postalo biznis. Koga pa zanima delo za tem? Pomembno je, kdo je na odru.

Ena izmed stvari, ki so spremljale Popevko, so bili tudi škandali. Katerega se sami najbolj spomnite?
Spomnim se svojega, da ne bom druge notri mešal (smeh). Enkrat je bila popevka v Hali Tivoli. Ne vem, katerega leta. Vroče je bilo. Kar nekaj dirigentov je bilo. Vrstni red je bil nabit. In vse smo na vajah preštudirali. Jaz pa sem se po eni skladbi šel ven hladit. No, naenkrat slišim zunaj – kjer je bil reportažni avto z odprtimi vrati – blazen aplavz. Jaz pa vprašam tehnika: "Kaj pa tako ploskajo? Kaj se dogaja?" Tehnik pa mi je odgovoril, da ploskajo dirigentu, ki ga ni. "O, madona, a je to mogoče," sem si rekel. Tekel sem na oder. Pot je bila kar dolga. Preden sem prišel gor, naredil gesto in se opravičil, je trajalo. Generalni direktor spodaj me je skoraj ubil s pogledom (smeh). Največja žrtev je bil Arhar – pevec iz Maribora, ki je zdaj že žal pokojen. Pel je eno Kovačičevo pesem. Bil je pa debitant. Meni je bilo zelo žal.

Koliko pa so pevci sodelovali s skladatelji takrat? Je bil kdo bolj ošaben, kdo manj?
Ko se je Popevka internacionalizirala, je založba Sound of Music pripeljala neko pevko na festival. Ta pevka je bila popolnoma brez zveze. Mislila si je, da gre dol v neko provinco in da je čisto vseeno, kaj bo počela tam. Potem se je pa že videlo na vajah, kjer so bile krasne pevke iz Jugoslavije, Avstralije … Mi smo sodelovali z BBC-jem, nizozemskim radiem, Norveško, Švedsko … Pevce so poslali ljudi, ki so nekaj znali. Potem pa je prišla ta reva. Mislim, da je celo pela mojo pesem, in je bilo porazno. Dekle se je toliko živcirala, da je dobila ošpice. Zbolela je od same groze, ker je videla, v kaj so jo porinili. Gospod iz Sound of Music pa je bil popolnoma osramočen.