Nekdaj prvi glas zasedbe Gušti in Polona se je na glasbeno prizorišče vrnila s singlom Cesta, ki napoveduje izid albuma Na cesti. "Tokrat sem želela narediti nekaj, kjer mi ne bi bilo treba sprejemati kompromisov, nekaj, kjer bi si lahko privoščila kar bi mi padlo na pamet. Na trenutke je bilo ustvarjanje precej zahtevno. Da sem cel projekt začela, je bilo nujno nekaj poguma, da sem ga pripeljala do konca, pa veliko vztrajnosti," je priznala Kasalova v pogovoru za MMC.

Gre za njeno doživetje in preoblikovanje skladb samosvojega kantavtorja Tomaža Pengova iz albuma Odpotovanja, ki jih je zlila v zbirko priredb. "Kdor bo iskal moj izraz – če mu je bil všeč –, ga bo tudi v tej muziki našel. Kdor bo pričakoval popprojekt, bo razočaran. Nekdo, ki glasbo dojema zgolj kot 'background' npr. nakupovanju, se zagotovo ne bo odločil za to," je pojasnila glasbenica, ki zase pravi: "Rokenrol raje občasno poslušam, kot da bi ga ustvarjala!"

Več o samem albumu in njegovem nastanku si lahko preberete spodaj.

"Upam, da bo kmalu dovolj zrel, da ga bom objavila," ste nam o takrat še o neznanem projektu pojasnjevali na promociji albuma Naša stvar Guštija – prvega z Emo Gargo. Zakaj je prav zdaj pravi čas za ta projekt, ki nosi naslov Na Cesti in ga boste v celoti predstavili maja?
Zaradi tega, ker mi ga je uspelo končati. Enostavno je trajalo toliko časa, da sem ta projekt naredila.

Z Guštijem sta se razšla, ker sta imela različne poglede na glasbeno sodelovanje. Z odhodom pa ste imeli tudi priložnost, da bi se popolnoma umaknili iz glasbe. Kaj vas je ohranilo v njej?
Najbrž to, da sem glasbenica po srcu. To je stvar, ki jo trenutno najbolje počnem. In tudi najraje. Popetapo, ki smo jo imeli z Guštijem, sem želela zaključiti. Želela sem narediti nekaj, kjer ne bi sprejemala nobenih kompromisov. Na trenutke je bilo ustvarjanje precej zahtevno. Da sem cel projekt pripeljala do konca, je bila nujna precejšnja vztrajnost. Ko si res sam v tem početju, stvari zorijo dlje.

Ko človek nima opore za drugo mnenje in je nekako prepuščen sam sebi – ni usklajevanj in kompromisov -, koliko težje so v teh primerih odločitve?
K projektu sem povabila nekaj glabenikov, ki so mi vsak na svoj način ideje pomagali izbrusiti do leska. Pomemben dejavnik pri tem je bil, da so zaupali vame. Mislim, da je naravno, da breme določitev težje nosimo sami. Če pa si nosilec in avtor projekta, kot je na primer glasbeni album, si sam popolnoma odgovoren tudi za stvari, ki jih prispevajo sodelavci. Poleg tega pri vsakodnevnih odločitvah ni vedno nekoga poleg tebe, ki bi ga lahko vprašal: "Kaj misliš, je to OK? Bi sam kaj spremenil?" Moraš se vreči in zaupati v projekt in svojo vizijo.

Kako so bili videti vaši prvi dnevi, ko sta z Guštijem rekla zadnjo besedo o prekinitvi sodelovanja?
Na koncu, ko sva se nekako počasi razhajala, sem že imela v mislih ta projekt in sem bila pripravljena, da bi ga vzporedno ustvarjala. Ker je bila ena zgodba zaključena, je konec prinesel tudi dober občutek, nekaj nove delovne energije. Konec nečesa vedno prinese nekaj novega, hitreje, kot če se stare stvari vlečejo, ostajajo nedorečene … Takrat postaneš nezadovoljen. Sem privrženka čistih rezov in mislim, da osvobajajo.

Kaj ste počeli v času, ko ste bili morda malo manj medijsko prisotni - poleg tega, da ste ustvarjali album Na cesti?
Večino časa sem posvetila sami plošči. Izdelati ploščo iz ničle ni mačji kašelj. Še posebej, če tega nisi počel prej: če nisi programiral, aranžiral, vodil vseh stvari. To je zelo intenzivna stvar, potem pa svoj davek pobere tudi organizacija ljudi ...

Projekta ste se lotili tako, da ste se usedli za računalnik …
Ja, usedla sem se za računalnik, odprla program Logic in začela. Brez predznanja, in nastala je Cesta. Ni slabo, se mi zdi.

Zakaj Tomaž Pengov?
Iz preprostega razloga, ker mi je že od nekdaj blazno všeč in ker sem se našla v njegovih mestoma mračnih besedilih in konec koncev tudi glasbi. Očitno je en del mene precej melanholičen in na podoben način bije eksistencialno zgodbo, kot jo je mojstrsko ubesedil Pengov. Na neki način mislim, da je poezija Pengova zelo razumljiva, saj se lahko nanaša na marsikoga. Gre za eksistencializem - filozofijo obstoja. Njegova plošča Odpotovanja je ena lepših stvari, ki je zrasla v Sloveniji, in ker je izvorno kantavtorska – kitara in vokal brez dodatnih aranžmajev – je bilo dovolj prostora, da sem tja vstopila tudi jaz in pesmi zapeljala po svoje.

Znova kitara. Zdi se da vas na neki način še vedno vleče k njej: Pengov – kantavtor – kitarist, Gušti - kitarist. Naključje?
Ne bi vlekla nobenih vzporednic. Guštijeva epizoda z Big Foot Mamo je bila rokenrol, midva sva bila popzgodba. Pengov in njegova kitara je zopet nekaj povsem drugega. Guštijeva kitara in kitara Pengova me nikdar nista spominjali druga na drugo (smeh).

Tudi Cesta – prvi singel, ki ste ga predstavili s prihajajočega albuma – vsebuje manj kitarskih delov. Petrov prispevek je minimalističen. Zakaj?
Mogoče, ker kitare enostavno nisem hotela v klasični rokenrol meri. Mogoče tudi zato, ker sem se plošče lotila sama, imela sem na voljo računalnik s programom, nekaj znanja klavirja in ne celega benda. Skladbe sem delala na klavir. Poleg tega imam rada synthpop, elektroniko in analogne sintetizatorje. In enostavno me je zanimalo ustvarjanje teh skladb bolj v elektronski smeri, kot čistokrvno rokenrolovsko: bas, kitara boben, vokal. In orgle seveda (smeh).

Koliko ste bili omejeni pri samem ustvarjanju, glede na to, da gre pri Pengovu za avtorski projekt? Koliko je to omejilo vas v zgodbi in koliko ste se lahko izrazili preko tega?
S tem sem se ves čas po malem obremenjevala, čeprav ne preveč. V samem štartu sem poskusila odmisliti, da gre ta projekt za delo Tomaža Pengova, ker če bi preveč 'visel' nad mano, bi mi zvezal roke. Zlato pravilo je, da če delaš priredbo, se besedilo ohrani nedotaknjeno, kar sem spoštovala. Pri sami glasbi pa sem bila nekoliko manj zvesta njegovim originalom.

Klasično vprašanje: je težje ustvarjati avtorsko skladbo ali priredbo?
Oboje ima svoje zakonitosti in svoje trike. Ustvariti priredbo je kreativno zelo stimulativna stvar, že iz tega razloga, ker ti je pesem v izvirniku všeč in iz istega razloga je lahko početje tudi zahtevno. V ustvarjanju priredbe si omejen z izvirnikom, izziv je drugačen. Tega se moraš ves čas zavedati in kdaj pomisliti na material, ki ga prirejaš. Izziv je, kako izvirnika s priredbo ne uničiti. To je, recimo, prvi cilj, stopnja višje pa je, da komad narediš boljše.

Kako ste zbirali ekipo, ki vam je pomagala pri izdelavi prvenca? Petra Deklevo ste poznali še s projekta, ki sta ga imela z Guštijem … Kaj pa drugi?
Peter Dekleva je bil zelo očitna izbira, ko sem razmišljala o kitari. Luka Jamnik, je bil tudi – marsikdo se tega seveda ne spomni – del Guštija in Polone ob samih začetkih. Potem je šel k Laibach. On mi je res veliko pomagal in me marsikaj naučil v produkcijskem smislu. Kar nekaj časa je igral nekakšno mentorsko vlogo. Tukaj je še Jernej Jurc, ki mi je družbo delal na dveh pesmih. Jurc in Jamnik sta del skupnega benda Kamerad Krivatoff, poleg tega Jernej igra klaviature pri Guštiju. Pri Aldu Ivančiču pa so mi všeč njegov zvok in stvari, ki jih je delal v Borghesii in Bastu. Zdelo se mi je, da je primeren. Konec koncev je tudi zelo dobro sproduciral Kataleno. Z njim sva se zelo dobro ujela. Je takšna nežna duša: ob delu ogromno časa porabiva tudi za debatiranje (smeh).

Kaj so preostali člani zasedbe rekli, ko ste jim prvič predstavili projekt?
Do njih sem prišla že s precej narejenimi osnutki. Zdelo se jim je zanimivo. Na samem začetku sem na vseh koncih doživela res dobro spodbudo, kar mi je vlilo samozavesti za nadaljevanje.

Gre plošča z vami in z inštrumentalisti, ki so vam jo pomagali postaviti, tudi na odre?
Da. Že ko smo predstavljali R.E.M. projekt: Čista energija glasbe – na Kongresnem trgu, smo odigrali Cesto. Zdaj pridejo na vrsto tudi drugi komadi. Želim si par lepih koncertov, to bi bilo super.

Skladbe, ki ste jih zdaj pripravili, so morda za malce drugačno okolje, kot ste ga bili prej vajeni. Kakšna Polona se bo z njim predstavila občinstvu?
Definitivno. Kdor bo iskal moj izraz – če mu je bil všeč –, ga bo tudi v tej muziki našel. Kdor bo pričakoval popprojekt, bo razočaran. Nekdo, ki glasbo dojema zgolj kot 'background', npr. nakupovanju, se zagotovo ne bo odločil za to. Glasbeni sladokusci – ki jih ni malo – te pa mislim, da ne bi smeli imeti težav z izdelkom.

Od občinstva je vedno težje zahtevati koncentracijo. Kakšen je vaš pogled na to?
Se strinjam, ker gre cela kultura konzumiranja informacij v smer instantnega, večtirnega konzumiranja. Ljudje imajo hkrati na računalniku odprtih pet oken: malo poslušajo novo muziko, preverjajo elektronsko pošto, Facebook … Starejša generacija, ki ni toliko navajena na ta način konzumiranja informacij, mislim, da še premore zbranost. Tudi kultura obiskovanja koncertov se je spremenila. Obiskovalcev s srednjih šol ali univerze gotovo ni več toliko, kot jih je bilo včasih. A stvari se bodo vedno spreminjale, zato se je brez veze obremenjevati in iskati razloge, zakaj stari kliše več ne deluje, marveč se je treba prilagoditi novim okoliščinam in ustvarjati drugače, najti izzive drugje.

Trenutno je zunaj le singel Cesta. Kaj lahko poveste oz. namignete kaj o drugih skladbah, ki bodo na albumu Na cesti?
Pengov je senzibilna duša. Prosil me je, če se določenih ljubezenskih skladb ne bi lotila. S tem je odpadel lep šopek, ostalo pa je ogromno epskih skladb, ki niso nič manj lepe. Rdeča nit: ekspresivna, ambientalna zvočna slika, odlična za vožnjo z avtom, kjer se srečujejo prvine klasične glasbe, elektronski, sintetični zvok in nekaj klasičnih prvin rokenrola. Na plošči so pesmi, ki se gibljejo od uglajenejših, do tistih, ki zvenijo pop - različica Pengova, kot ga še niste slišali.

Kakšen pa je bil odzivPengova , ko je slišal npr. Cesto ali druge skladbe?
Glede na to, da Cesta še ni na radijskih postajah, je še ni slišal. Midva sva sicer sestankovala večkrat, ampak je zelo samosvoj tip in ima čisto svoj življenjski slog. Mislim, da ko jo bo slišal, bo zadovoljen.

Je kaj treme, preden boste prejeli njegov klic?
Nič treme (smeh).

Komercialni uspeh z albumom Na cesti predvidevam, da ni prvi na seznamu vaših želja.
Že s samo odločitvijo, da bom priredila Tomaža Pengova, sem naredila globok rez na periferiji. In očitno se s tem nisem mislila obremenjevati. Želela sem narediti čim manj kompromisen izdelek. Če pa bo naletel na poslušalstvo, ki ga bo razumelo, pa bom zelo vesela.

Za Cesto ste tudi izdelali videospot iz posnetkov, ki so sestavljanka vaših cestnih popotovanj. Kako so nastali?
Posnetki so nastali na različnih 'road tripih' v obdobju sedmih let. Na neki način sem tudi Pengova spoznala na 'road tripu' po nekdanji Jugoslaviji, ko sem se vozila od Makedonije do Albanije in vsega vmes. Sama ideja, da bi naredila projekt, pa se mi je utrnila na avtocesti nekaj let pozneje.

Kaj vas vleče na cesto?
Vlečejo me stranske poti. Ne vem, zakaj. Očitno sem avanturistka. Ko sem na cesti in ko odkrivam nove kraje, se počutim zelo živo.

Še vedno bi si lahko kupili paket 'all inclusive' in odšli na počitek?
Definitivno. Sem za kombinacijo obojega. Gre za dva čisto drugačna načina uživanja. Na svojem zadnjem'road tripu' sva bila s fantom po Avstraliji: po vzhodnem delu – od juga do severa Avstralije. In to se nikakor ne more primerjati z na primer enotedenskim oddihom na Barbadosu. Oboje je kul, a 'road tripi' ti dajo drugačne izkušnje.

Po čem se jih najbolj zapomnite?
Že sami kraji pustijo velik pečat, tu so tudi ljudje. Zelo mi je všeč, da smo se pred leti odločili za 'road trip' po Jugoslaviji. Ne vem, ali bomo še kdaj to ponovili. Še posebej mi je ostala v spominu pot od Tirane do albanske plaže. Takrat v Albaniji še ni bilo povsod cest. Bila je ena sama cesta z luknjami, kjer si moral prevoziti kilometre v drugi prestavi. Sploh nočem pomisliti, da bi se lahko tam kaj zgodilo, saj se ne ve, kdo bi te lahko sploh tam rešil. Takrat je bila še precej neposeljena pokrajina. Mislim, da je zdaj tam polno hotelov in cesta je morda tudi že boljša (smeh).

Ste sami vozili?
Ne, šla sva s takratnim fantom.

Pa ste šli na kakšnega čisto sami?
Ne. Na 'road trip' ne. Po svetu pa se velikokrat zgodi, da moram iti sama ali pa tam naknadno srečam ljudi, s katerimi sem zmenjena. Ali pa spremljam koga in ga čakam kakšen teden, ker ima za početi druge stvari (smeh). Zelo rada hodim okoli in nimam težav, če moram biti kakšen trenutek sama. Uživam, ko sem sama.