Rismondo, sicer po izobrazbi kuhar, vendar je pred nekaj leti kuharsko kariero obesil na klin in se posvetil izključno delanju skulptur iz minljivih materialov - snega, leda in peska, ustvarja pa tudi iz lesa. Doma je sam naredil stroj, ki lahko izdela dva 130-kilogramska bloka ledu v treh dneh. Ko je led narejen, vzame v roke motorno žago in druge pripomočke in začne ustvarjati. Izdelki so neverjetni, nekatere med njimi je mogoče videti tudi v Ledeni deželi, ki bo še do 4. marca odprta pri Vodnem mestu Atlantis. A ker je priprava kristalno čistega ledu dolgotrajen postopek, je Rismondo za Ledeno deželo začel pripravljati in skladiščiti bloke ledu že maja lani.

Njegovo ime je v svetu "karvanja", kot se imenujejo izdelovalci tovrstnih skulptur, že uveljavljeno, saj se je udeležil različnih festivalov v tujini. Lani se je odpravil tudi v kitajsko mesto Harbin, kjer poteka največji in najbolj znani festival sneženih in ledenih skulptur na svetu Ice Festival Harbin, a bil je del katalonske ekipe. Letos pa se mu je končno posrečil veliki met - okoli sebe je zbral še tri slovenske mojstre obdelave snega in ledu in pod slovensko zastavo so se pomerili z največjimi mojstri te umetnosti na svetu. Bogdan Jerič, Robert Jenkole, Jure Pogačnik in že omenjeni Rismondo so bili odlični - za ledeni skulpturi Kristalna vrata v neskončnost in Rojstvo krogel je slovenska ekipa prejela priznanje, s snežno skulpturo Rojstvo Kresnika pa so se uvrstili na tretje mesto.

A Rismondo že gleda naprej. "Nekoč želim v Harbinu zmagati," je dejal v pogovoru za MMC, v katerem je tudi podrobneje opisal razmere na tem festivalu.

V ponedeljek ste se vrnili iz Kitajske, iz mesta Harbin, kjer poteka največji festival snežnih in ledenih skulptur. Pred odhodom ste dejali, da s slovensko ekipo merite na zmago. Niste je dosegli, ste pa za dve ledeni skulpturi prejeli priznanje, snežna skulptura Rojstvo Kresnika pa vam je prinesla tretje mesto. Ste zadovoljni?
Smo zadovoljni. Ideja za skulpturo Rojstvo Kresnika je nastala že lani, ko sem bil v Harbinu. Takrat sem videl, kaj vse je mogoče narediti iz takšne strukture snega, kot je na Kitajskem. Želel sem narediti tehnično zahtevno, vrhunsko skulpturo. Ideja je v moji glavi zorela vse leto. Sicer sva avtorja nagrajene skulpture dva - sam sem naredil zunanjost skulpture, nekakšno skulpturo v skulpturi, Kresnika oziroma notranjo skulpturo pa je izdelal Bogdan Jerič.

Kakšen pa je kitajski sneg, kako se razlikuje od evropskega?
Vremenske razmere na Kitajskem so takšne, da pri njih pada zelo suh sneg, ki ga nato organizatorji zbijejo v kubuse (kocke, op. a.), iz katerih smo nato tekmovalci rezali. Gre za tehniko rezbarjenja v sneg. Sneg je zelo kompakten, veliko zdrži, marsikaj se da iz njega narediti, veliko pa je odvisno od tega, koliko si upaš.

Gre izključno za naraven sneg?
Da, to je naraven sneg. Na drugih snežnih festivalih, na katerih sem že bil, je sneg bolj južen, bolj moker, zato je tehnika nekoliko drugačna oziroma je treba bolj paziti, da skulptura sploh obstane.

Kaj pa za ledene skulpture, kje so Kitajci dobili toliko ledu?
Ta led so dobili v reki. Park snežnih in ledenih skulptur v Harbinu stoji na dveh otokih na reki, led režejo iz reke. Voda je namreč zamrznjena, med našim bivanjem na Kitajskem je bila temperatura v Harbinu -29 stopinj Celzija. Na reki je led debel meter in več, tovornjaki in bagri so vozili po njem in se niso udrli.

Kaj se pri teh skulpturah sploh ocenjuje - kako se določa zahtevnost, zakaj je ena boljša od druge?
Ocenjuje se, kako dobro tekmovalec izkoristi kocko snega, ocenjuje se tudi videz oziroma prvi vtis. Ta prvi vtis je zelo pomemben. Sama zasnove moje skulpture je bila taka, da je vsem, ki so prišli na polje, na katerem so bile razstavljene skulpture, takoj padla v oči. Rusi iz Karabovskega in Mongolci so izredno močni v figuraliki in naredijo božanske skulpture. Če bi jih posnemal, bi bil samo eden izmed 30 med njimi. Moj slog skulptur se je skozi tekmovanja zato spremenil, iščem nove izzive. Pri skulpturah črpam ideje iz slovenske zgodovine. Fascinira me čipka, delam jo v lesu, snegu, ledu. To me loči od drugih. Če ti uspe, da tvoja skulptura na festivalu, kot je Harbin, pade v oči, si že dobil glas žirije, da si potem sploh ogledajo pobliže tvojo skulpturo in se z njo resneje ukvarjajo.

Rekli ste, da črpate iz slovenske zgodovine, slovenskih običajev. Imate v glavi še kakšno idejo za skulpturo, s katero bi lahko prikazali kaj slovenskega?
Nekaj idej je že, ampak morajo dozoreti. Lansko leto je bilo zelo ustvarjalno naporno, tako da se trenutno počutim izpraznjenega. Potrebujem kakšen mesec, da si glava spočije.

Kaj vam je prinesla udeležba na tako velikem festivalu, kot je Harbin - samo stroške in osebno zadovoljstvo ali boste na tem lahko gradili naprej, ste si ustvarili ime?
Zadovoljstvo je edina motivacija. Želeli smo pokazati, da tudi Slovenci znamo in zmoremo delati skulpture, želeli smo Slovenijo postaviti na sneženo-ledeni zemljevid. Sam se z ledom ukvarjam že 20 let, s skulpturami 6 ali 7 let. Moje ime je v tem svetu že prepoznavno, Slovenija pa še ne. Zato mi je bil izziv sestaviti slovensko ekipo, da gremo skupaj tja in skupaj naredimo nekaj unikatnega, nekaj posebnega. Stroški so bili ogromni, samo jaz izmed štirih slovenskih članov sem imel že od prej polarno obleko, s katero sem lahko ves dan preživel na -30 stopinjah Celzija. Za druge je bilo treba to opremo kupiti, večina je prišla iz ZDA - polarni škornji, bunde, ki so delovne, ne le lepe in puhaste. Zbral sem samo tri pokrovitelje, s katerimi sem pokril te stroške. Tako da skulptura sama je v glavi res nastajala kakšno leto, vso logistiko pa smo začeli urejati še kakšne tri mesece prej. Ko smo vse končno pripravili, pa smo morali čakati še kitajske organizatorje, pa ne, ali nam odobrijo vizum, ampak so morali vsem udeležencem že predhodno odobriti sam projekt. Treba jim je bilo poslati skice naših skulptur. Tam smo se zbrali udeleženci z vsega sveta, zato je že to uspeh, da smo sploh bili zraven. To, da smo bili tretji, je še večji uspeh. Seveda si želim nekoč v prihodnosti biti prvi, logično - cilj je treba imeti, sicer vedno stopicaš nekje v ozadju.

Kljub opremi, ki ste jo imeli, pa si predstavljam, da ste zvečer vseeno bili zmrznjeni?
Da, čisto zmrznjeni. Zvečer smo šli v bazen, v katerem je bila temperatura 40—50 stopinj, da smo sploh prišli k sebi. Delovna oprema prenese temperature do –100 stopinj. Delovne bunde so zelo trpežne, tople, pod njimi smo imeli še štiri plasti oblačil od spodnjega perila do puloverjev.

Veliko je tudi opreme, ki jo potrebujete za izdelavo skulptur - motorne žage, rezkarji, dleta, ročne žage.
Nekaj smo prinesli s seboj, nekaj smo dobili tam. Na festivalu imajo serviserje, podobno kot v formuli 1 - serviser ti da motorko v roke in se odpraviš delat. Motorke se sicer uporabljajo samo pri ledenih skulpturah, snežene skulpture pa se delajo izključno z rokami, brez elektrike.

Sliši se kar nevarno delo - ste imeli že kdaj kakšno nesrečo?
V vseh teh letih in glede na to, kaj sem že vse počel, sem imel samo eno nesrečo, pa še takrat sem imel srečo, da sem jo zelo poceni odnesel - razen brazgotine se mi nič ne pozna. Bil sem na nekem festivalu v Avstriji, na katerem smo morali skulpturo izdelati v desetih minutah. V prvi minuti sem se vžagal v prst. Čez roko sem si dal rokavico, da ni brizgala kri in delal naprej. Nato so me odpeljali na šivanje.

Poleg snega in ledu izdelujete tudi skulpture iz peska, torej iz samih neobstojnih materialov. S kakšnim občutkom spremljate, ko skulptura, za katero ste garali nekaj dni ali tednov, nato pred vašimi očmi izgine in ostane samo še na fotografiji?
Na začetku, ko sem se začel ukvarjati s tem, je bilo to kar mali psihični problem. A sem kmalu razčistil sam pri sebi, da je vse v življenju minljivo - nekaj mine prej, drugo pozneje. In to je to. Ko naredim skulpturo, se obrnem in grem.

Lahko iz snega, lesa, peska izdelate kar koli? Delate tudi skulpture po naročilu. Kakšno je bilo najbolj nenavadno naročilo, ki ste ga prejeli?
Najbolj nenavadno naročilo je bilo, da sem v led zamrznil spodnjice. Sicer smo delali tudi skulpturo na sredini smučišča na Krvavcu in še kakšna nenavadna stvar bi se našla. Narediti se da vse, po navadi je omejitev le fizika. Ledene skulpture izdelujem skoz vse leto, a so bolj priljubljene pozimi, lesene in peščene pa od aprila do septembra.

Imate zdaj dovolj zime in mraza, boste šli kam v toplejše kraje?
Ne, zdaj je še odprta Ledena dežela, imam tudi še nekaj drugih projektov, marca pa se bom spočil.