V 21-letnem Avseniku mnogi iščejo njegovega dedka. "Stare gospe včasih po nastopu pristopijo do mene in mi rečejo: 'Veš, takšen pa ni bil tvoj dedek,'" razlaga Sašo, ki ga na nastopih ne boste videli le na harmoniki, ampak tudi za klaviaturam, bobni … Vlogo animatorja je prepustil drugim članom, saj ljudje še iz časov Ansambla Slavka Avsenika niso vajeni, da bi bil mož za harmoniko tudi glavni komunikator z občinstvom, pojasnjuje Sašo.

Letos Avsenikova glasba praznuje 60. jubilej. Za Sašo Avsenikom in njegovim šestčlanskim ansamblom, ki ga sestavljajo klarinetist Mitja Skočaj, trobentar Jan Tamše, kitarist Matic Plevel, baritonist in kontrabasist Aleš Jurman, vokalistka Maja Berce Podrekar ter vokalist in trobentar Dejan Zupan, je razprodani del avstrijske turneje. Pri naši severni sosedi so nastopali v dvoranah, ki so sprejele v povprečju od 1.200 do 1.500 obiskovalcev.

Čeprav ansambel odigra na leto 170 nastopov, je bilo zadnjih šest avstrijskih še posebej izstopajočih, saj so Avsenikovo glasbo znova ponesli čez mejo, natančneje v vsa večja avstrijska mesta: Salzburg, Gradec, Beljak, Leonding, Innsbruck in Bregenz. "Za nas je bilo veliko presenečenje, da po 60 letih ta glasba še vedno napolni dvorane. Ne šotore, ampak prave koncertne dvorane, kjer se po navadi zvrščajo nastopi klasičnih glasbenikov. Tokrat pa jo je slovenska narodno-zabavna glasba. To je bil velik kompliment občinstva," je dejal Sašo v pogovoru za MMC.

Več o moči Avsenikove glasbe, ki jo še danes ima na občinstvo doma in po svetu, pa si lahko preberete spodaj.

Saša, ko slišijo Avsenikovo glasbo v tujini, kakšni občutki napolnijo dvorano?
Ljudje, ko jih vprašam, kaj jim je tako všeč, pravijo, da je to glasba, ob kateri se lahko veselijo in so lahko tudi žalostni, saj repertoar Bratov Avsenikov obsega 1.100 skladb. Pokrite so solaže, da se lahko predstavijo glasbeniki. Pokrite so lepe melodije, kot sta Pastirček in Veter nosi pesem mojo, ki je čisto na koncertni ravni. To je priznal tudi sam dirigent Berlinske filharmonije Herbert von Karajan. Po drugi strani pa je ta ljudskost, ki poveže ljudi. Naj bodo to izobraženi ali iz mest ali z dežele. Včasih je zanimivo, ko igramo v večjih mestih in potem lahko isto glasbo igramo v šotorih. Ljudem je všeč preprostost, ki jo nosi glasba v sebi. Jaz mislim, da so v tej glasbi elementi džeza in zabavne glasbe - skozi besedila in skozi ritem – za igranje z ljudskimi glasbili, kot so harmonika, bas in kitara. Če vzamemo v obzir še, da imamo v kvintetu še trobento in klarinet – ki sta v osnovi džezovska inštrumenta -, je to ta širina, ki jo dobi ta muzika.

Na bobne ste jo kaj igrali?
Tudi. Jaz sem od 12. leta naprej tudi bobnar, ampak recimo, da sem bolj amaterski bobnar. Zame je glavna harmonika. Poskušam tudi zaviti v kakšne druge glasbene vode. Z Yuhubando smo pred časom naredili en preizkus, ko smo posneli Prav fletno se imamo, kjer smo glasbo kvinteta podložili s klaviaturami, bobni in raznimi učinki. Recimo, da je bila elektronska glasba v ozadju in je uspelo super. Ker so mladi navajeni, da na radiu poslušajo muziko, pri kateri je že pri skoraj vsaki poleg boben. Zame osebno je zelo zanimivo, da se tudi narodno-zabavno glasba modernizira. Zdi se mi pomembno, da negujemo tradicijo – ohranimo zvok, ki je bil – in gledamo naprej za mlade, da se ta stvar posodablja. Avstrijci to že počnejo. Podobno to počne na Balkanu Severina, ki v svojo glasbo vpeljuje trubače in združuje tradicijo s popularno glasbo. S tem pa ustvarja komercialno vrednost glasbi – pozitivno mišljeno. Ni zdaj treba, da si 'zatežen' oboževalec ene skrajnosti, ampak da lahko rečeš, da lahko nekaj poslušaš na morju, nekaj v avtu … in tako je glasba lahko povsod poslušna.

Kakšen je bil vaš pogled na pojav turbofolka, ki ga je bila Slovenija deležna pred leti?
Na začetku sem se tega ustrašil, ker kar naenkrat ni bilo več pomembno, kako je bilo zaigrano, ampak je bilo bolj pomembno, kakšen "bum bum, tuc tuc" je bil. Cela skladba je bila narejena na podlagi enega električnega klavirja, kar se mi zdelo škoda. Po drugi strani pa sem potem videl, da je bilo mladim to všeč. Začeli so prihajati na veselice. Ta glasba se je zaradi "tuc tuca" začele pojavljati tudi v diskotekah in so se razprle čisto nove možnosti za vse skupaj. Hvaležen sem tistim, ki so to začeli. To je lep primer združevanja ljubiteljev narodno-zabavne in elektronske glasbe. Nastala je večja publika in več ljudi kot pride na en nastop, bolj se imajo 'fletno', več se lahko pleše in za vse skupaj je bolje.

Kaj je vas prepričalo, da ste se od bobnov preusmerili v harmoniko?
Predvsem glasba sama. Ko igraš bobne v Sloveniji, si precej hitro omejen. Dobrih rockskupin je veliko, narodno-zabavnih ansamblov je še več, ampak možnosti za nastopanje in profesionalno delo so se izkazali pri harmoniki. Jaz nikoli nisem računal, da bom poklicni harmonikar, ker sem naredil turistično šolo. In ko smo v srednji šoli naredili prvi ansambel, sem ga imel z bobni, ampak njegova zgodba se ni končala uspešno, ker smo težko dobili člane. Rekli smo, da bomo imeli rockskupino in fantje so videli pločevinke piva in dekleta. Ko pa smo začeli z narodno-zabavno glasbo, pa je bilo v ospredju druženje: greš na kakšno veselico, kakšno zaigraš in se imaš 'fletno'. Čisto spontano smo nato začeli igrati narodno-zabavno glasbo.

Kaj je ob tem rekel dedek?
On je bil zelo ponosen in vesel, ko me je prvič videl s harmoniko in ko me je videl v noši. Nekako imam občutek, da si dedki in babice želijo, da bi vnuki nekaj tudi po njih prevzeli. Tu pa me je star ata zelo presenetil, ker je bil zelo ponosen name, toda nikoli me ni silil v to. On mi je pustil čisto odprto pot. Ljudje me včasih vprašajo: "A je ata rekel, da moraš to početi?" V bistvu mi je pa pustil čisto prosto izbiro, ali bom se vrgel v turizem, ali bom športnik ali glasbenik. On je sam svojo pot vodil, in to je pustil tudi meni.

Vadita kdaj skupaj? Vam kaj svetuje? Vas okara?
Od začetka je kar pomagal. Ko sem jaz k njemu prišel, sem ga prosil za nasvete. Pomembneje kot učenje mi je bilo spoznati, kako je on razmišljal, ko je vadil. Ali je več dal na tehniko ali muzikalnost? Kakšne vaje je imel? Tu mi je veliko pomagal. Prav tako pa tudi z nasveti, kako voditi ansambel, ker je bil zelo dober šef. Všeč mi je bilo to, da šef ne sme imeti denarja, tako se pri meni moji muzikanti ukvarjajo s financam in oni razdelijo plačo. Imamo en nadzor in ni tako, da bi jaz jemal kakšne provizije. Pri nas prejme denar kitarist in ga potem razdeli naprej.

Kje ste nabrali fante in dekle?
Po začetku kar prek Facebooka, ko smo se tipkali, da radi preigravamo. Pisal mi je trobentar, da če bom kdaj rabil koga za nastop, naj ga pokličem. In sem ga res. Super je igral in sem rekel, kaj če bi naredili ansambel. Kar na Facebooku smo objavili razpis, in zelo je bilo zanimivo, da četudi se je izkazal kakšen šibki člen, smo že poznali toliko glasbenikov, da smo prek zamenjav prišli do zdajšnje postave. Poklicno se zdaj ukvarjamo s preigravanjem od lanske jeseni. Imamo skupni cilj in potencial, da zdržimo skupaj. Razen, če bodo otroci (smeh).

Veliko narodno-zabavnih ansamblov v svoje repertoarje vključuje največje uspešnice Avsenikov. Kako odigrati Avsenikovo skladbo kot Ansambel Saša Avsenika, da nisi čista kopija?
Jaz pravim, da je vsak človek enkraten. Veliko je glasbenikov, ki bi radi igrali tako, kot so Avseniki. Radi bi kopirali. Tudi jaz imam željo, da bi igral kot star ata, ampak vemo, da je to nemogoče. Zato jaz pravim, da ni smiselno kopirati, ampak je treba kdaj narediti kakšno stvar drugače. Ker nikoli več ne more biti bolje, lahko pa je drugače. Ko igramo z mojim ansamblom, se v bistvu želimo toliko približati posnetkom, da ne spremenimo melodije in ne spremenimo sporočila, ki ga skladba prenaša. Seveda pa svoje elemente le vnesemo v glasbo, da ko slišiš našo glasbo in posnetek Avsenikov, veš: "Ja, saj je razlika." Tisto je Slavko in to je Saša Avsenik. Seveda je star ata veliko boljši (smeh).

Pogosto pa ansambli v svoje repertoarje vključujejo tudi največje uspešnice Slakov. Zdaj nekateri še vedno mislijo, da ko beseda nanese na Slaka in Avsenika, da gre to za dva velika tekmeca (smeh). Kakšna je resnica? In kako to, da sami vključujete v svoje repertoarje skladbe Slaka?
Ko igramo mi na koncertih, igramo samo Avsenikovo glasbo. Ko pa igramo na veselicah, je pa šest ur repertoarja, in da jih sestavim, upoštevam nasvet starega ata. On je rekel, da je moj edini profesor občinstvo in moje edino merilo obisk na veselici. Zato se prilagajamo. So velike želje, da igramo največje uspešnice Avsenikov, tako da v šestih urah na veselicah igramo dve uri samo Avsenika na začetku, potem kombiniramo Slake in kakšne Modrijane – tudi zabavno glasbo imamo pokrito, ko igramo na veselicah … Jaz pravim, zakaj pa ne, ker v končni fazi to ni koncert, ampak je zabava za ljudi. Znanje imamo, zato se lahko približamo ljudem.
Drugače pa je bilo za mojega starega ata vedno dejstvo, da je Slak pokril Slovenijo, on pa tujino. In sta bila tudi po specifiki različna. Slak je imel trio, ata pa kvintet, zato nanj ni nikoli gledal kot na konkurenco, ker je bila za njega osebno to dve različni stvari.

Modrijani so v zadnjih letih naredili izjemno veliko na področju narodno-zabavne glasbe – predvsem za popularizacijo glasbe med mladimi in v medijih, ki niso toliko naklonjeni tovrstni glasbi. Kako vi gledate na njihove dosežke?
Jaz sem vesel. Če dam primerjavo: v Angliji se je razvil rock in z njim Beatli, pri nas narodno-zabavna glasba in z njimi štirje Modrijani. So zelo v redu fantje, s katerimi rad sodelujem. Tudi povabijo nas na njihovo Noč Modrijanov in z nami prepevajo Avsenikove skladbe. Smo kolegi in odprti za medsebojne ideje. So zelo prijetni fantje. In so po mojem mnenju precej 'krivi', da se je narodno-zabavna glasba približala mladim. Malo več so si upali in so šli v razvoj, ne z bobni in s turbofolkom, ampak so dokazali, da lahko s štirimi glasovi in inštrumentalnim triom napolnijo veselične šotore do par tisoč ljudi. Sam sem doživel, kako so pet dni zapored igrali v okolici Ljubljane, za kar bi človek rekel, da je težka publika, ker ni toliko še povezana z deželo. Ampak so imeli petkrat po tri tisoč ljudi in se mi je zdelo super, da so toliko mladih osvojili.

Blaž iz Modrijanov je dejal v zadnjem intervjuju za MMC, da pridejo včasih tedni, ko sploh nimajo odmora. Oziroma pridejo dnevi, ko imajo več nastopov na en dan. Kako pa je naporen tempo za člane ansambla Saše Avsenika?
Kar naporen. Mi si zadamo, da vzamemo čim več terminov. Čez leto jih imamo 170 terminov. Včasih se je malce težje primerjati s kakšno slovensko skupino, ki z enega nastopa na drugega potujejo dve uri. Mi pa – če dam samo eno primerjavo – zgodilo se je že, da smo bili v nedeljo na severu Nemčije v Bremnu, naslednji dan v Begunjah, kar je trinajst ur vožnje vmes. Če dodamo še to, da vsak dan igramo, je kar vredno razmisleka o našem početju, kjer veliko časa preživimo na cesti in se ga porabi malo za spanje. Pride pa kakšen dan, da se malo odpočiješ in greš potem naprej. K sreči je ekipa mlada, vsi se zdaj poklicno ukvarjamo s tem od lanskega oktobra. Tako ni nobenih težav pri dogovarjanju za vaje oz. nastope. Zasledujemo skupni cilj.

Koliko pa je v tujini povpraševanja po Avsenikih?
Vedno več. Ko smo začeli igrati, smo imeli deset nastopov v Nemčiji, prihodnje leto bomo šli tja dvakrat na turnejo, kjer bomo odigrali v obeh sklopih 30 nastopov. V Švici smo prvič prišli v mesto Basel, tako da imamo že tam kakšnih deset nastopov na leto in je super. Še posebej, če upoštevamo še to, da ko smo začeli, smo imeli kakšnih 50 nastopov, zdaj pa jih imamo 110 v tujini in 60 nastopov v Sloveniji.

Po Švici ste šli prvič leta 2010, če se ne motim.
Res je. Začelo se je tako, da smo šli prvič v manjšo gostilno. Podobno, kot je to počel star ata. Igrali smo v gostilni za 110 ljudi in kar naenkrat pridejo organizatorji, ki te popeljejo iz gostilne pod šotor za 1.100 ljudi in potem v koncertne dvorane. Stvari napredujejo. Tudi decembra načrtujemo še eno turnejo po Avstriji, kjer bomo igrali po športnih dvoranah za 1.000 ljudi z drugim interpreti, kot je Andreas Gabalier - ki je neke vrste avstrijski Oliver Dragojević – in še trije takšni. Za letos so dejali, da bi mi bili kar točka za finale in bi z nami zaigrali še Golico, tako da sem zelo počaščen, da se za naš ansambel tako lepo odpirajo vrata.

Koliko časa je igral vaš dedek po gostilnah, preden je prišel v dvorane?
On je rekel, da so rabili 15 let do dvoran, ker je bil takrat edini stik voz in konj. Igrali so od vasi do vasi. In je rekel, da je trajalo 15 let, da so dobili milijonsko občinstvo. Zanimivo je, da za Golico v tujini sploh niso vedeli, da je Avsenikova 15 let, ker jo je izvajal orkester Maxa Gregerja. Po 15 letih pa so potem vprašali, kdo je sploh napisal skladbo in je bilo zanimivo, ker so rekli, da so to naredili Gorenjci – 'Oberkrainerji' – in so jih pripeljali potem gor. Tako so Avseniki šele po 15 letih – po televizijskem bumu – 'razturali' v tujini.

In kaj pravi dedek na hitrost vaše poti iz gostiln v dvorane? Kot ste omenili sami, ste prišli na primer v Švici iz gostilne v dvorane v dveh letih.
Ja, medij veliko pomaga. On je potreboval 15 let, da je prišel do nekaj milijonov ljudi, mi pa smo gostovali na eni oddaji 2009, v kateri nas je v enem večeru spoznalo osem milijonov ljudi, ko smo nastopili na Musikantenstadl. To je že ena zanimiva primerjava. Je pa rekel, da so takrat bili edini na tem področju. Danes pa če se prižge televizija ali radio, je lahko 24 ur, sedem dni v tednu, vsak dan narodno-zabavna glasba. In vidiš, koliko je ansamblov, ki se jih že težko zapomniš. Rekel je, da ga je kar strah, ker je toliko konkurence. Ampak po drugi strani imamo mi takšen privilegij oz. srečo, da imamo zadaj za imenom močno tradicijo. Trudimo se. Delamo kakovostno. Rekli smo si, da se nam nikamor ne mudi, zato smo tudi šli korak za korakom. Tako da rastemo skupaj z občinstvom.

Se vidite z ansamblom tudi čez lužo?
Ja, februarja (smeh). Dobili smo povabilo od ustanoviteljice in odgovorne urednica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu, Marije Ahačič. Poleg tega so tam tudi nemški klubi in sem rekel, da izkoristimo kontakte od obeh in ne gremo v Ameriko le za tri dni, ampak raje za mesec dni, in se je izkazalo, da bomo pol februarja v Kanadi in pol v Združenih državah Amerike okoli Chicaga, Clevelanda, Pittsburgha in tako dalje.

Ko se že ravno pogovarjava o prihodnosti: kdaj bo prišla kakšna vaša avtorska skladba?
To so bolj kot cilji zaenkrat želje. Želim si najti svojo smer in da bi ljudje rekli: "To pa je zvok, ki ga je 'poštudiral' Sašo." Tipično prepoznaven. Ker mislim, da je to danes najpomembneje. Veliko je rockskupin, ki zvenijo enako, in veliko je narodno-zabavnih ansamblov, ki zvenijo enako. Rad bi odkril zvok, za katerega bi lahko rekel, da je moj. To je eden izmed mojih ciljev. Drugi pa je, da bi našel ravnovesje med tradicijo in sodobno zvrstjo, da ne bi prizadel starejše publike in da ne bi bil dolgočasen za mlado populacijo. Morda pa je tretja želja, da bi ustvaril skladbo, ki bi jo ljudje enkrat na cesti tudi zapeli.

To, da se ne zameriš starejšemu občinstvu in da si v stiku z mlajšim, je kar izziv.
Je, ampak sem opazil, da če stopnjuješ in pokažeš obe plati – tako kot na veselicah najprej igramo čisto tradicionalno Avsenikovo glasbo, kot jo poznajo starejši, potem pa samo dodamo boben in je zanimivo, kako starejše gospe pridejo plesat. In se mi zdi super, kako tudi starejši opazujejo, kako mladi sprejemajo to glasbo. Jaz sem velikokrat, ko smo igrali rockglasbo v šotorih – v živo z bobni –, mislil, da bomo pregnali vse starejše, oni so pa vstali, ker so videli, kako mladi uživajo. In tudi radi vidijo. Ker končno starejših ljudi ni toliko po diskotekah, ampak jih je več na veselicah. Če samo pogledaš, kaj se dogaja pod šotori: ko starejši odplešejo polke in valčke, radi pogleda, kako zna mladina danes žurati.

Kako poteka ustvarjanje melodije?
Usedem se za klavir. Pogosto pride navdih, ko pridem s kakšne veselice in predvsem premišljujem, kaj nam manjka v repertoarju, kaj bi lahko bilo bolje. Predvsem v svoje ustvarjanje zlivam adrenalin, ki ostane po nastopih in ko še ne moreš zaspati. Tako da najbolje funkcioniram ponoči, ko premišljujem, kaj nam je manjkalo v repertoarju, in na ta način preizkušam. Nisem pa še nič naredil, da bi lahko rekel: "To imam zdaj v programu in ves čas igramo." Recimo, da v štirih letih še ni bilo, bo pa v petih letih mogoče.

24-urni tempo, da si del narodno-zabavnega ansambla. Kdaj imate sploh prosti čas?
Ja, zelo malo ga je. Tudi za družino. Je bilo malo naporno, ko so rekli: "Saj te več nič ni, saj si že kot tujec." Ampak zdaj so se kar navadili, tudi jaz. Po eni strani si misliš, da ko tako garaš – eni rečejo, da je to zlata jama, jaz pravim, da je zlati rudnik, ker se moraš dokopati do tega – in zelo rad vlagam v to, ker se mi zdi, da sem del posebne zgodbe. Všeč mi je, da v ansamblu vsi razmišljamo podobno. Že majhni smo radi poslušali Avsenike in to, da lahko to zgodbo peljemo naprej, se počutimo zelo počaščeni. Uživamo v tem, čeprav je včasih treba stisniti zobe, se radi nasmehnemo in rečemo: Srečo imamo.

Kaj pravi dekle, ko vas ni nič doma?
Je zelo razumevajoča. Imam zelo veliko srečo zaenkrat, ker je imela očeta glasbenika in mogoče se boji, da bo veliko sama, po drugi strani pa je vesela in ponosna, ker vidi, da delam in vlagam v to. In nisem nekdo, ki je brez ideje in vizije. Vesela je, ker približno ve, kaj bo z mano.