Tanja Žagar se ne da in "žaga" po svoje. V javnosti je zlepa ne boste zasačili nergaško razpoložene in brez nasmeška. Zdi se, da ji letos izmuznjeni viktor za glasbenega izvajalca ni povzročil posebnih preglavic, v slabo voljo pa je, sodeč po pogovoru, ne spravijo niti zimske podnebne razmere, recesija ali kritike njenega modnega sloga. Vseeno priznava, da je oseba skrajnih čustvenih odzivov. Od sreče včasih skoči komu v naročje, zna pa se tudi pošteno zjokati. Takrat, pravi, solze lijejo v potokih.

Sodeč po vaših objavah na Facebooku in pesmi "Mini", ste navdušeni nad poletjem. "Edino zima mi ne prija, ker v plašč me spet ovija. Komaj čakam prvo cvetje, vem, da bliža se poletje." Kako zelo vas moti ta podaljšana zima?
Z vremenom na splošno nimam težav in jih nikoli nisem imela.

Se pravi, niste eni izmed mnogih vremenskih nergačev?
Sploh ne, verjetno zato, ker tudi svojih staršev nisem nikoli slišala, da bi se pritoževali. Tega mi ne poznamo. Dež ali sonce ne vplivata na moje razpoloženje. Pravzaprav sem vesela, da živimo na območju z vsemi letnimi časi.

Na splošno se ne zdite kot človek, ki bi se veliko pritoževal. Vam gredo "jamrači" kaj na živce?
Pa vi že vse veste o meni (smeh)!

Kaj pa pritoževanje nad gospodarsko krizo? Lani decembra se je v Slovenskih novicah pojavila izjava vašega menedžerja Mikija Šarca, da je z vami "konec", češ da vas je recesija popolnoma "dotolkla".

Ne vem, ali sem že kdaj dvignila toliko telefonov kot tisti teden, ko so to objavili (smeh). Miki je takrat trikrat ponovil, da vztrajamo z delom tudi v teh težkih časih, ko je zabava zadnja stvar, na katero številni pomislijo. Ko so ga vprašali še četrtič, pa je rekel, naj napišejo, kar hočejo. Včasih očitno noben odgovor ni v redu.

Kakšno je potem stanje v resnici?
Položaj ni rožnat, in to se seveda pozna tudi v našem poslu. Ne moreš z glavo skozi zid. Ampak nisem obupala, ne smilim se sama sebi. To se mi zdi najslabša izmed možnosti. Stanje je slabo, s tem sem se sprijaznila in se odločila, da ga bom prebrodila, delala naprej. Samo tako lahko obstaneš in nadaljuješ tudi v boljših časih. Sicer lahko samo poklekneš in je konec.

Znano je, da vas že od začetka kariere spremlja menedžer Miki Šarac. Najprej v okviru zasedbe Foxy teens, pa vse do danes, ko imate za sabo že vrsto let samostojne kariere. Ste kdaj razmišljali, da bi odšli po svoje?
Marsikdo je v vseh letih že pristopil in rekel, da bi se morala stvari lotevati malo drugače. Ko sem vprašala, kako, pa so vsi samo skomignili z rameni in rekli, da "pač malo drugače", nihče ni znal povedati ničesar konkretnega (smeh). Z enako ekipo delam že sedemnajst let in problem mlajših izvajalcev vidim tudi v tem, da skačejo od ene ekipe do druge. Tako težko prideš do uspeha. Ekipa ne pomeni samo tega, da ti nekdo napiše pesem in da potem dobiš spisek datumov za nastope. Pravi menedžer dela z izvajalcem, ga vzgaja, mu pomaga.

Kakšen je potem vaš odnos z menedžerjem? Ste družinski prijatelji?
Po sedemnajstih letih menda res postaneš prijatelj, drugače ne gre. Včasih se tudi skregaš, a pomembno je, da se znaš skregati. To pomeni, da si na koncu daš roko in se dogovoriš za kompromis. Vsak malo popusti in gremo dalje. Da ne bo zdaj zvenelo, kot da se neprestano prepirava, sploh ne. Želim samo povedati, da v takšnem odnosu včasih pride do nesporazumov oziroma različnih mnenj, ki se jih lahko zgladi samo s pogovorom.

Kaj pa tisti prispevki izpred nekaj let, kjer so nekatere nekdanje članice skupine Foxy teens namigovale, da vas je Miki Šarac silil k hujšanju? Kako je bilo s tem?
S tem ni bilo nič, ker me nikoli nismo bile shujšane (smeh). Smo bile take "prave" najstnice, kvečjemu malce več nas je bilo skupaj (smeh). Tako da te očitki seveda ne držijo. Je pa marsikaj pisalo in verjetno še marsikaj bo. Če bi bilo res, ne vem, zakaj bi skupaj brez premora delali devet let. To je za skupino dolga doba celo v svetovnem merilu.

No, kljub vsemu ste imeli nekaj kadrovskih zamenjav. Dve članici sta zasedbo zapustili, pridružila se vam je Špela Grošelj …
To že, ampak kot skupina smo obstale.

Neprestano dobivate nehvaležni vprašanji "Zakaj si samska?" in "Kakšen moški bi te očaral?". Kako človek sploh odgovori na takšne ljubezenske uganke?
Ane?! To že ves čas razlagam. Včasih zveni, kot da je Tanja Žagar edina samska, in to je nekaj nedoumljivega (smeh). Jaz sem bila že zelo lepo zaljubljena. V srednji šoli sem se zaljubila in s fantom sva bila skupaj sedem let. Zdaj, ko gledam nazaj, se mi zdi otroško, a takrat je bilo prelepo.

Sta še v stikih?
Pred časom sva se srečala.

Vas je kaj stisnilo pri srcu?
Ne, ne. Takrat pri petnajstih je drugače, svet dojemaš drugače in potrebuješ druge stvari kot pri tridesetih.

Se vam zdi, da ljudi še vedno moti koncept samske ženske? Pred skoraj desetimi leti smo se odločili, da jim prepovemo oploditev z biomedicinsko pomočjo … Vam gre pritisk okolice kaj na živce?
Ne, sploh ne. Očitno sem samska zato, ker še nisem spoznala tistega, ki ga moram. Ljubezni ne načrtuješ, ne hodiš po svetu in si delaš kljukice, kdo je ustrezen. To se zgodi in te preseneti. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem, sem pa prepričana, da se bo. V tem trenutku imam kar nekaj kolegov in prijateljev, ki so simpatični, šarmantni in pametni. Morda bi lahko celo rekla, da se kje čuti neka posebna energija, a se za zdaj še ni razvila v kaj več. Slej kot prej pa se zagotovo bo.

Špela Grošelj je nedavno izjavila, da naj bi jo prav Miki Šarac na začetku kariere opozoril, naj se pripravi na otežene razmere na področju romantike, ko bo postala medijsko prepoznavna. In da to šele danes razume. Verjetno vse to precej vpliva na celoten proces dvorjenja. Koliko vam pomeni zasebnost, bi fanta skrivala ali postavljala na ogled javnosti?
Sicer se rada pogovarjam o vsem, z ljudmi marsikaj rada delim, a cenim tudi zasebnost. Lahko se pogovarjam o svoji družini, prijateljstvu in spolnosti. A na neki kulturen način. Ko se meja prestopi, pa tudi jaz zaprem usta. Verjetno je res naporno biti v zvezi z medijsko prepoznavnim glasbenikom. Pri sebi čutim, da bi zelo dobro funkcionirala z nekom, ki tudi dela v glasbi, ne nujno kot izvajalec. S takšnim človekom bi šla zelo dobro vštric. Človek vseeno čaka iskrico. Zakaj bi bil z nekom, samo zato, da si? V tem ne vidim smisla. Vsak si zasluži eno pravo ljubezen in zaljubljenost.

Na Facebooku imate več kot 55.000 "všečkov". Za primerjavo, Rebeka Dremelj jih ima okoli 46.000, Natalija Verboten pa okoli 23.000. Dandanes vse merimo v klikih in všečkih?
Kliki na Facebooku so ena dobra stvar zato, ker je to realno stanje. Ne moreš si ustvariti 55.000 profilov.

Kako ne? Nekateri se baje s tem prav poklicno ukvarjajo, jih lahko najameš, da ustvarjajo profile in všečke.
Aja, no prav, tega nisem vedela, na računalnike se ne spoznam prav dosti (smeh). S tem nimam izkušenj in sem noro vesela, da imam toliko prijateljev. Mislim, da tudi zato, ker sem tako mlada začela, ljudje me spremljajo že sedemnajst let, odraščajo z mano in se mi zdi, da je med nami posebna vez.

Bi fotografijo svojega fanta dali na Facebook
Verjetno ne.

Na vseh vaših fotografijah sprehodov v naravi na Facebooku, s plaže na morju, se zdi, da v objektiv zrete nekako zasanjano, s posebnim žarom v očeh. Človek se vpraša, kdo neki vas fotografira?
A, to je zdaj vprašanje (smeh)! Ne boste verjeli, imam prijatelje, prijateljice, sorodnike, tako da nisem vedno sama. Kako bo šele videti potem, ko me bo res fotografiral nekdo, s katerim bom zganjala romantiko (smeh).

Koliko vam pomeni javna podoba? Občutek imam, da s svojo zgovornostjo prikrivate to, da ste v resnici oseba, ki zelo čuva zasebnost. Poleg tega se z vami v stik vedno stopa prek menedžerja.
To je včasih tudi težava. Ljudem se zdi zelo čudno, a ne vem, zakaj. Če bi bili v tujini, bi bilo pa normalno? Menedžer skrbi za vse, za kar ni primerno, da bi skrbela sama. Na primer dogovarjanje za nastope. Za to niti časa nimam, imam tudi dnevno službo, tisto pa pomeni, da si cel dan na telefonu.

Omenjate tujino. V preteklosti ste že povedali, da se zavedate, da so tam stvari za izvajalce urejene boljše, a ste prevelika domoljubka, da bi poskusili z ustvarjanjem čez mejo.
Tam predvsem bolj spoštujejo glasbenike. Tukaj se marsikdaj zgodi, da pridem na radijsko ali televizijsko postajo, ljudje pa ti niti roke ne dajo. "Sori", jaz nisem tako vzgojena, to je del osnovnega bontona. Potem grem pa sama do ljudi in jim dam roko, eno spoštovanje pa mora biti. Tega manjka. Kjer koli sem bila, v Zagrebu, na Ohridu, v Mostarju, na vseh festivalih, to so sami profesionalci! Od prvega do zadnjega. Tam te vsak pozdravi, ti zaželi dobrodošlico. Tako je prav in tako se dela.

Koliko vam pomenijo lovorike, kot sta Slovenska popevka ali Evrovizija? Nobenega izmed omenjenih izborov oziroma festivalov pri nas se še niste udeležili.
Na festivalu Slovenska popevka sem nastopila že trikrat, dvakrat smo s Foxycami tudi zmagale. Prav tako sem v preteklih letih osvojila nekaj nagrad na mednarodnih festivalih, zato se zdaj posvečam novim ciljem. Vsako leto želim svojo publiko znova presenetiti z odličnim programom na svoji koncertni turneji. Se mi zdi, da so ta tekmovanja trenutno bolj za spodbujanje novih izvajalcev, kar je tudi prav. Me pa zmoti, kako ljudje po zmagi na festivalu rečejo, da se odpravljajo na zaslužen dopust. Kakšen dopust neki, takrat se delo šele začne!

Kakšen teden oddiha si verjetno lahko privoščijo.
Ne, niti enega dneva! Ko zmagaš na festivalu, imaš odgovornost, da zmago upravičiš!

Dostikrat si vaz sposodijo takšni in drugačni modni kritiki. Koliko vam pomeni moda?
U, sva prišli tudi do tega, super (smeh)! Vidim, da sem jim zelo ljuba in se radi spotaknejo ob moja oblačila. To je samo še en okus enega drugega človeka. Se pravi, moj je takšen, tiste osebe pa drugačen. Tukaj ni nobene objektivnosti. Jaz imam svoj "žagarski" okus , mu sledim in težko bi delala na tak način, da bi imela stilista. Sama preveč dobro vem, v čem se dobro počutim in kaj mi je všeč. Dokler imam teh 55.000 stilistov na Facebooku, je to to. A ni res? (smeh)