Po poletnem odmoru znova pozdravlja gledalce nedeljskih popoldnevov Televizije Slovenija. "Vsaka nedelja, vsak gost, vsaka minuta je drugačen, poseben izziv," pravi voditeljica. Z njo smo se usedli zadnje dni pred pripravo prvih oddaj nove sezone. Zavedajoč se komentarjev, ki "letijo" na njeno delo, si ne dela utvar o resničnosti.

"Ne vem, ali me je kaj skrbelo, ali pa, da je obstajalo kaj, česar nisem vedela ali znala, in me je potem zares pretreslo. Vseeno sem v televizijskih, voditeljskih, igralskih vodah že več kot 15 let, predvsem pa tovrstno delo temelji na iznajdljivosti, bistrost, dobrem sodelovanju z ekipo, dobri predpripravi. Tako da vse skupaj jemljem kot neskončni proces učenja in si mislim, da pravzaprav nikdar ne bom znala in vedela vsega," je povedala v intervjuju za MMC.

Toda voditeljstvo še zdaleč ni njena okupacija v življenju. Ostaja zvesta igralstvu in v iskanju novih izzivov.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Kje se trenutno počutite bolj "domače": na strani izpraševanca ali izpraševalca?
Trenutno čutim samo to, da bom 'fejst' izprašana (smeh).

Gramatik je marca v intervjuju za MMC dejal, da smo družba samocenzure, ki smo se naučili sovražiti nekoga, ki je našel pot iz sistema služb od osmih zjutraj do štirih popoldne in od tega lahko živi. V kolikšni meri se strinjate s to izjavo?
Lahko se poistovetim z njegovim načinom razmišljanja, ko si predstavljam, kako je, ko življenje tu pri nas, gledaš od zunaj. Slovenija je majhen prostor in hitro se lahko spotakneš ob komentar "bratranca, soseda, nekdanjih sošolcev" ... Uspeh na mikroravni je bolj odmeven in z njim prikliče za sabo tudi več povratnih informacij. Za glasbenega ustvarjalca njegovega kova je skorajda logično, da je šel ven. Tu je bil zanj premajhen trg, ki bi mu izzival kreativnost, omogočal delo. Vesela sem, da mu je uspelo v ZDA in drugje po svetu. In razumem, da lahko šele tam "zunaj" ustvarja, napreduje, pobližje spremlja sceno, druge artiste, razvija sebe, svoje ideje, svojo ekipo.

Kako je s tem v igralskem svetu?
Če pogledam na svojem primeru igre, vem, koliko igralskih ponudb in scenarijev dobim v nabiralnik - bolj malo (smeh). In z navdušenjem in hvaležnostjo sprejmem tiste, ki me srečajo in v katerih se najdem.
Naš trg je majhen, kar se tiče tako "prepoznavnosti obraza" kot vlog - tako v oglaševalski kot filmski industriji. Ne moremo ves čas delati z enimi in istimi ljudmi ter v nedogled ponavljati iste obraze in imena. V tem primeru res kdaj začutiš majhnost in neko rahlo zadušljivost prostora.
Se mi pa zdi, da vedno več ljudi drugemu privošči uspeh. Vsaj v krogu ljudi, s katerimi se sama družim, je tako. Smo mogoče bolj sočnih besed, kdaj kritični, vseeno pa navijaški do uspehov drugih, predvsem tistih z vsebino, idejo, smislom, podkrepljenih z delom, učenjem, črpanjem, deljenjem znanja.
Poznam seveda tudi ogromno ljudi, ki živijo "freelancersko" življenje, ker si moramo priznati, da imajo ljudje več zanimanj, več talentov kot zgolj enega. In težko koristijo in razvijajo več njih hkrati, predvsem v službi od osmih do štirih, ker takrat se zaobljubijo, da bodo počeli le eno stvar, aktivno poganjali tisti en "odtenek" sebe.
Tako je treba morda takrat kakšne druge interese, ki bi jih lahko tudi poslovno izražal, postaviti malo na stran, da lahko dobro opravljaš primarno dejavnost. Obstaja pa tudi ogromno mladih - in verjetno tudi starejših -, ki je ustanovilo "espeje" in so na avtorskih pogodbah, kjer se mi zdi težje preživeti, ker je birokracija toliko bolj zahtevna. Toda v tej dinamiki sveta, v katerem živimo, se mi zdi edino normalno in prav, da počnemo več stvari, da smo dejavni, skratka, da polno živimo.

Začela sem z Gramatikom, ker vaju veže svež projekt ...
Ravno ta konec tedna sem preživela z Gramatikovo ekipo v Piranu, kjer smo snemali prvi kratki film (The Condor) iz serije filmskih projektov, ki jih s svojo ekipo pripravlja. Pod imenom Cinematik, za katerim stoji, se tako "skriva" skoraj vsa njegova "on stage in off stage" ekipa in podpora, Denis pa jih spodbuja, motivira, predvsem pa jim nudi prostor, da bi tudi drugi člani njegove ekipe govorili in/ali povedali svoje zgodbe ter razvijali svoje talente. Z ljubeznijo do glasbe in vizualne pripovedi, seveda. Že z videospotom Braveman so po različnih festivalih prejeli kar nekaj priznanj za posneti video, tako da je bilo nadaljevanje v konkretnejše, filmske zgodbe, verjetno logično.

Koliko je recimo v vašem primeru osvobajajoče, da nimate službe od osmih do štirih?
Ne vem, ali bi zmogla delati od osmih do štirih in potem delati še vse drugo, kar me zanima. Delala sem že v Kinoteki, na agenciji Luna, na Delu … V pisarniških službah, ki so se redko končevale ob štirih, ampak bolj pozno popoldne, kdaj celo pozneje. Saj sama veš, kako je, ko te en projekt ali pa ena hiša "počrpa".
Je pa nedeljska oddaja zahtevna, potrebnih je veliko pogovorov, predpriprav, sestankov, "brainstormingov", zato zanjo vsi potrebujemo veliko koncentracije in energije. Ne delamo od osmih do štirih, ampak celotna ekipa dela ves čas, od nedelje do nedelje, da je potem tista, dotična nedelja uspešna.

V oddajo ste vkorakali kot Ula Furlan. Koliko je format oddaje, medij, omejil svobodo vašega osebnega izražanja? Koliko kompromisov je vloženih v podobo, ki jo bomo znova spremljali ob nedeljah?
Mislim, da mora vsak format oddaje in vsak voditelj prilagajati, širiti ali pobožati kakšen miselni preskok, da smo potem lahko v eni razumljivi, tekoči, smiselni obliki z gledalci na skupnem imenovalcu.
Učim se, kaj pomeni televizijsko in voditeljsko delo: kaj pomeni brati 'researche', napisati scenarij, se poglobiti v gosta … Super je, ker imam vsak teden novo nalogo: poglobljeno spoznati določeno število novih ljudi, ki bodo pri meni v studiu. Vsaka nedelja, vsak gost, vsaka minuta je drugačen, poseben izziv.

Če bi lahko dobili kateri koli nasvet, preden ste vstopili v to voditeljsko vlogo, katerega bi bili najbolj hvaležni?
Hmm … Ne vem, ali me je kaj skrbelo, ali pa, da je obstajalo kaj, česar nisem vedela ali znala, in me je potem zares pretreslo. Vseeno sem v televizijskih, voditeljskih, igralskih vodah že več kot 15 let, predvsem pa tovrstno delo temelji na iznajdljivosti, bistrosti, dobrem sodelovanju z ekipo, dobri predpripravi. Tako da vse skupaj jemljem kot neskončni proces učenja in si mislim, da pravzaprav nikdar ne bom znala in vedela vsega.
Edino, kar je drugače kot pred leti, ko sem recimo posnela prvo reklamo za Mobitel ali pa Zavarovalnico Triglav, pa v gimnaziji vodila Študentsko ulico in tako že delala za RTV, je to, da je bil to čas bolj pozitivnih povratnih informacij oziroma manj razpasenih forumov in slabovoljnih uporabnikov, komentatorjev (smeh).

Berete komentarje? Recimo vaša mama je po objavi njenega intervjuja na MMC-ju komentatorjem odpisovala nazaj.
Res je. Mami vedno pravi, da je treba vzeti v zakup, da je ne glede na vse tako na Facebooku kot drugih forumih, kanalih, za tistim zapisom - nekdo. Človek, ki si verjetno želi tudi tvoje povratne informacije in potrdila, da je bil slišan, viden in razumljen. Nekdo konkretneje zacepeta, ker meni, da se nihče ne bo odzval na njegov zapis. Mogoče s takšno gesto sporočiš: "Hej! Upoštevani ste!" Ne vem, ali imamo vsi v življenju toliko časa, da bi si z vsakim osebno dopisovali in razlagali svoja dejanja. Ampak se mi zdi v redu, da kakršen koli zapis mogoče skušamo obravnavati iz nekega človeškega vzgiba, da bi pač tisti nekdo rad izrazil to svoje mnenje. Lahko se izkaže, da je anonimnež za komentarjem čisto v redu človek, le da je imel slab dan in mu je kakšna tvoja prehitro izrečena misel, gesta stopila na živce. Na koncu lahko celo ugotoviš še, da se strinjaš z njim oz. njo.
Zdi se mi pomembno predvsem to, da bi nehali tako ihtavo, brez razmisleka in na prvo žogo udrihati po vsem, kar nam ni všeč, ni blizu, ni po meri ali okusu.
Rada bi živela v svetu, ki zna slišati, sprejemati in dopuščati raznolikost okusov, prepričanj, čustvovanj.

V prej omenjenem intervjuju je vaša mama tudi dejala, da bi vam talente hitreje priznali, če bi bili recimo, Neža Novak, tako pa bo vaša pot žal težja. Kaj bi bilo, če bi bilo?
Mogoče. Ni dobro, če se preveč ukvarjamo, kaj bi bilo, če bi bilo. Moramo živeti z nekim zadovoljstvom, da smo tu, kjer smo, in takšni, kot smo. Mogoče je res zgolj to dejstvo, da sem zaradi povezave s svojima staršema prišla veliko prej v medijski svet oz. imam neko zapuščino od njiju, da se lahko kdo hitreje vtakne vame in pokomentira, kaj mu ni všeč, kot pa, da bi mi dal priložnost.

Dober test za preverjanje talentov, mogoče samo samopotrditev, je tujina. Ali ste kdaj premišljevali, da bi sledili vzoru Katarine Čas?
Za tujino bi bilo treba iti v tujino. Za zdaj sem pa kar lepo doma.
Sicer pa vseeno Katarininemu vzoru pridno sledim in vestno preverjam, ali me čaka kaj v "inboxu" ali pa, če je v preteklih minutah zvonil kakšen klic s "tapravo" omrežno številko (smeh).

Še pred nekaj leti ste izjavili v enem intervjuju, da niste zanimivi za tračarske revije.
Evo (smeh).

V zadnjih letih pa, ko se sami bolj izpostavljate, je vedno bolj aktualen vajin odnos z mamo. To pomeni, da je mama v preteklosti naredila veliko delo s tem, ko vas ni toliko medijsko izpostavljala?
Zdi se mi, da sva vedno živeli tako, da ni bilo nobene potrebe, da bi razlagali, kaj se dogaja doma. Mami je medijsko živela navzven - njeno življenje na televiziji je zahtevalo intervjuje, pogovore in fotografiranja. Morala je zadovoljiti nekemu hrepenenju občinstva, da bi vedeli več in da bi vedeli, kako živi doma, kakšno trenirko ima … Toda kaj se dogaja med nama, ni nikoli imelo nobene zveze, s tem, kakšna voditeljica, urednica, šefica je.
Midve sva moje otroštvo in odraščanje preživljali intimno, med nama.
Ko sem pa malo bolj konkretno vstopila v medijski svet, je postala zanimivejša tudi najina zasebna "dinamika".

Ste se morali še na kaj posebej privaditi, ko ste spoznali mamo kot medijsko osebnost?
Saj sem jo kar sproti spoznavala. Ona je bila zame vedno to, kar je. Nikoli me ni presenetilo: "O, moja mami je pa Miša (smeh)." Vem, da je, ker jo vidim tu doma (smeh). Ne vem, ali sem zavedno reševala te notranje zanke, ki se zgodijo. Ogromno se pogovarjam z njo. Ampak mislim, da se je njeno življenje vedno spontano zlivalo z mojim.
Ni me posedla v četrtem razredu na stol in rekla: "Ej, včasih zvečer nekaj vodim na televiziji in imam včasih dekolte." Sem opazila, da imaš (smeh). "Neki ljudje govorijo za mano po ulici." Slišim, vidim (smeh). Mogoče kot nekoga, ki je bil mlad in majhen, ki še ne ve, kaj pomeni, če si prepoznaven element slovenske družbe, me je bolj zabavalo, zakaj kdo kdaj pogleda za nama, kot da bi me to šokiralo ali žalostilo.

Koliko zasebnosti ste pripravljeni deliti z javnostjo? Konkretno: če bi dobili ponudbo revije za naslovnico z vašim fantom, bi jo sprejeli?
Za zdaj ne vidim, da bi bila moja igralska pot ali gledanost NPU-ja zaradi tega kaj na boljšem.
Predvsem pa bi se za kaj takega moral odločiti tudi on sam, takšna "dvojina" je vprašanje obeh.

Koliko ste se pripravljeni učiti iz njenih izkušenj? Ali ste bolj takšen tip človeka, ki mora udariti z glavo ob tla, da se nekaj nauči?
Oboje. Sem precej samosvoj in trmast človek. Toda nasveti moje mame, Aleksandra Radiča, Maria Galuniča, Petra Radovića, Janeza Lombergarja, Bojana Kranjca in seveda vseh članov NPU-ekipe … nikakor ne naletijo na gluha ušesa in se mi zdijo koristni. Več kot delamo, bolj smo si blizu in bolj se poznamo. Bolj si lahko iskreno povemo, kaj je prav in kaj je narobe. Zdi se mi, da je ekipa tako v igralstvu kot v voditeljstvu najpomembnejša. Predvsem, če so odnosi iskreni, saj tako lahko najhitreje rasteš.

Lastnost, ki jo očitajo številnim mlajšim voditeljem, je čezmerna sproščenost, skakanje v besedo sogovorcu … Ko sva že ravno pri iskrenosti: koliko se Ula pred zaslonom razlikuje od Ule za kamero?
Če vzameva v "računico" zgolj zgoraj naštete lastnosti, potem bolj malo (smeh).
Mislim, da je prav, da kot voditelj za osnovo uporabljaš, izkoriščaš in piliš to, kar si.
Potem bo neko osebnostno jedro, prava vsebina imela iskren, resničen temelj in bo pristna.

V vlogo voditeljice nedeljskega popoldneva ste prišli v času, ko v domačem medijskem prostoru en dan si, drug dan te ni. Če pogledava samo dobitnika viktorja za najboljšo televizijsko osebnost lanskega leta - letos nima več oddaje. Obetavne medijske osebnosti pozabimo po kakšnem letu ali dveh … Kakšen je vaš pogled na stanje, ki trenutno prevladuje pri nas?
Samo delo mora govoriti zate. Več kot delaš, bolj ohranjaš svojo kondicijo, stik sam s sabo - še vedno se premika in melje v tebi ustvarjalni duh. Dobrodošlo je, da se ne ustaviš. Viktorji za obetavne medijske osebnosti bi bili zelo dobrodošla popotnica za nadaljnje projektne - pravično bi bilo. Ampak kakšni so vzgibi različnih ustanov, ki vpokličejo nove igralce, voditelje, ne vem. Živimo v takšnem svetu, da pomenijo veliko tudi številke - tu imam v mislih številke gledanosti. Tisti, ki dobro delajo, morajo prinašati še kakšne rezultate, ne samo, da so dobri ljudje.

Niste samo voditeljica. Ohranjate še vedno igralsko dušo v sebi. Menda se vrača serija Tomaž Kajzer?
Menda. Poslušala sem intervju z Markom Fillijem na Metini listi. Navdušena sem, če je to res in se bo potrdilo nadaljevanje serije. Mislim, da je to ena boljših slovenskih serij, ne glede na to, ali sem imela kaj zraven ali ne. Igrala sem v dveh od šestih delov.
Zdi se mi, da je bil to projekt, ideja in izdelek, ki ga suvereno lahko postaviš ob bok kakšnim tujim, evropskim, svetovnim formatom. Matija Vastl je krasen, tako kot igralec in kot lik, ki ga je vzpostavil na zaslonu. Zdi se mi, da ima nekaj Dexterjevskega v sebi – spominja me nanj. Skratka, komaj čakam, da uradno potrdijo nadaljevanje serije.

Koliko je bilo vas v obeh vlogah, ki ste jih odigrali?
Nehvaležno vprašanje, ki se velikokrat postavi (smeh). Zagotovo sem cela jaz – to je moj glas, moja roka, moj notranji intuitivni svet čustvovanja, ki se izliva navzven. Poistovetiš se z zgodbami, ki si jih doživel ali spoznal, in si pomagaš, da z njimi pelješ naprej. Zdi se mi, da vsak igralec pusti del sebe v tem namišljenem liku.
Drugo je, če se izgubiš v vlogi. Ko se je Heath Ledger pripravljal za vlogo Jokerja, se je zaprl v hotelsko sobo, da bi se čim bolj poistovetil z likom. Razumem to pripravo in mehanizem, ki si ga je izbral, ampak tako fanatično se vlogi ne zaobljubim.

Pa vam bolj ustrezajo projekti, kot je striktna forma snemanja Tomaža Kajzerja, ali bolj gverilska produkcija, kot poteka na enem izmed projektov Predraga Rajčiča - Perice, kjer snemate s Katarino Čas?
Ker že dolgo snemamo psihološki triler s Perico, je gverilska produkcija včasih malce težja kot organiziran snemalni projekt. Zdi se mi dobro, da, ko enkrat začneš, ostaneš v tem duhu. Ko nekaj mesecev mine, izgubiš ritem, stik s tem, kar si počel. Zdi se mi, da tako vedno znova začneš od začetka. Na neki način mi je ljubše, celo lažje, da se vse zgodi v enem delu.

Se zdaj, kot voditeljica, igralka … Ne še pevka …
Tudi ne bom (smeh). No, bomo videli (smeh).

Se počutite bolj pod nadzorom javnosti?
Zagotovo.

Kam se umaknete, kako pobegnete od tega?
Imam srečo, da imam fino, fino mamo, ljubečo teto in super krog prijateljev. S temi odnosi, ki trajajo že leta in leta, lahko ohranjam sebe. S tistimi, s katerimi se počutim domače, ljubljeno, sprejeto lahko najlažje ohranjam normalen stik s svojim življenjem in sama s sabo.