Živi in dela po svojih pravilih. Ni le najuspešnejši slovenski glasbenik v ZDA, ki zadnja leta nastopa po velikih svetovnih koncertnih dvoranah, vodi svojo glasbeno založbo in ob tem sodeluje še v drugih projektih, je tudi intelektualec in filozof.

Svetovni splet je prostor vseh, pravi Gramatik. Z zadnjo malo ploščo #DigitalFreedom lani ni samo vnesel v naslove albumov znaka #, ampak je dozorel v producenta in izvajalca svetovnega slovesa. Pri ustvarjanju kariere na podlagi proste izmenjave glasbe je gradil tudi zavedanje, kaj želijo "varuhi" svetovnega spleta narediti z različnimi zakoni, kot so ACTA, SOPA, CISPA – prevzeti popoln nadzor nad njim.
Pred dobrim mesecem dni je izdal nov studijski album Age of Reason. Naslov izvira iz citata ameriškega "stand up" komika Georga Carlina, ki je dejal: "Catholic, which I was until I reached the Age of Reason."* Gramatik je velik zagovornik "obdobja razuma", saj zagovarja idejo, da vsakdo v svojem življenju pride do točke, ko se zave, da nihče nima odgovora na življenje in da je vera samo sredstvo, s katero posameznika ujamejo v sistem.
"Dokler se govori zgodba o uspehu, dosežena znotraj meja naše države, je to sprejemljivo, to ljudje lahko prenesejo, saj 'če zna on/ona, lahko tudi jaz'. Ko pa uspeh prestopi te meje, imamo takoj kaj hudobnega pripomniti in očrniti, le da naš ego ne doživi pretiranega padca," je pokomentiral prekletstvo uspeha v Sloveniji Gramatik in na koncu pogovora naznanil, da lahko po nekajletnem zatišju znova pričakujemo njegovo vrnitev na slovenski oder, natančneje na portoroški oder.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Gramatik: V ZDA velikan, v Sloveniji skoraj neznan. Tako se je glasil naslov prispevka o vas na naši spletni strani pred več kot letom dni. A kljub temu poznavalci elektronske glasbe zelo dobro vedo, kdo je Gramatik, in jim ni težko, da se odpeljejo v Avstrijo, da bi videli vaš nastop. Zakaj ste nekako "zanemarili" Slovenijo?
V Sloveniji sem bil dejaven precej časa, nastopal sem s svojo skupino 5. element praktično po vsej Sloveniji, vendar pa se v Sloveniji od glasbe težkopreživi, kar nas učijo že od osnovne in srednje šole naprej. "Glasbenik in umetnik je beraški poklic," to so besede, ki jih naša družba uporablja za vzgojo mladih v pridne delavce sistema. Tudi tistih nekaj, ki jih lahko živi od glasbe, ustvarja glasbo, ki je všeč širši množici oziroma Slovencem. Slog glasbe, ki jo ustvarjam jaz, ima v Sloveniji malo odjemalcev, morda nekaj tisoč, kar pa zagotovo ni dovolj za preživetje niti enega glasbenika, kaj šele en kup producentov in didžejev, ki se bojujejo za ta mali prostor. Ko se je pokazala priložnost zgraditi kariero v tujini, sem se preselil v New York, ki je glasbena meka in izhodišče za ogromen ameriški trg.

Kdaj se je pravzaprav začela resnejša zgodba s tujino?
V skupini 5. element sem med drugim skrbel za ustvarjanje glasbenih podlag in teh podlag se je nabralo za cel album, ki sem ga nato začel pošiljati različnim tujim založbam, ki sem jih našel na spletu. Oglasila se je digitalna založba iz Amerike, katere lastnik je imel dobre veze s spletno prodajalno glasbe Beatport, ki je v tistem času ravno razširila svojo ponudbo elektronske glasbe tudi na hiphop. Ta odločitev se je izkazala kot pravilna in kot eden prvih umetnikov sem imel komade na prvih mestih lestvice najbolj prodajane glasbe tudi do osem mesecev. Prodal sem okoli 60.000 izvodov in takrat me je na družabnem omrežju MySpace poiskal zdajšnji agent in me vprašal, kdo me zastopa za Ameriko. Razložil sem mu, da sem le 'beatmaker' iz domače garaže in da Gramatik ne obstaja v nobeni drugi obliki. Rekel mi je, da naj pripravim 'live act', saj ima zame priložnost, da nastopim na turneji didžeja Pretty Lights, ki se je takrat odpravljal na prvo samostojno turnejo po ZDA. Nekaj mesecev pozneje sem že bil čez lužo in nastopal kot predskupina na tej turneji.

Kaj se je zgodilo z Gramatikom, ki je rapal "patetičen je človek, ki vidi, a nima vizije"?
Postal je nekdo, ki je verjel v lastno vizijo dovolj močno, da jo je oziroma jo še vedno uresničuje.
Če ostaneva še za hip pri skladbi Življenje na cedilu, kjer tudi rapate, da ste "optimist v državi, kjer sosed sovraži soseda". Kako gledate na splošno miselnost v Sloveniji danes, ko se vrnete na Obalo?
Obstajata dve miselnosti, ki sta težavni v Sloveniji, ena je ta, da še vedno bijemo kulturni boj, se pogovarjamo, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, ki jo je bilo konec pred 70 leti, so bili to beli ali pa rdeči. In mladi medtem stagnirajo, študirajo za službe, ki jih več ni oziroma jih več ne bo. Nihče ne razmišlja, kaj bo v prihodnosti, vsi bi se le pogovarjali, kako je bilo. Nostalgija po časih, ki so minili in ki so bili največji nateg v zgodovini. Prepričali so nas, da edino, če bomo vsi enaki in bomo vsi imeli enako, mislili enako, le takrat bomo popolna družba. Kaj pa, če nekdo ni enak, če hoče biti drugačen? Za takega ni bilo prostora v prejšnjem sistemu in ga ni v trenutnem, samostojno slovenskem. Desničarji so si zanj izmislili zaničevalno besedo - "kulturnik".

In sam kot nekdo, ki se ukvarja z umetnostjo, v takem prostoru preprosto ne morem živeti in preživeti. Smo družba samocenzure, ki smo se naučili sovražiti nekoga, ki je našel pot ven iz sistema služb od osmih zjutraj do štirih popoldne in od tega lahko živi. Namesto da bi jih slavili in ploskali, ker so pametnejši od sistema, ki je ustvarjen, da nas zasužnji s slabo plačanimi, nestimulativnimi službami - tako ekonomsko kot mentalno -, take zmerjamo z pijavkami in slavimo tiste, ki delajo iz rok v usta. Taka miselnost je preživeta in bi moralakončati na smetišču zgodovine.

Drug problem, ki pa se trenutno kaže v času krize, pa je naš nacionalni ponos in nacionalizem. Rojen sem v Sloveniji muslimanskim staršem, lahko si predstavljate moje odraščanje. Bil sem sosed Slovencem, pa vendarle vedno tujec, slabši, južnjak. Problem vseh narodov v Evropi je ta, da ima vsaka država svoje južnjake, mi smo južnjaki Avstrijcem, Avstrijci Nemcem itd.. In za nas so južnjaki vsi pripadniki nekdanje Jugoslavije. Slovani smo, pa se sovražimo. Zdaj ko živim v New Yorku, je taka miselnost zame nepredstavljiva, ko vidim, kako v enem mestu živijo skupaj vse narodnosti sveta in vse rase ter mirno koeksistirajo. Medtem pa se v Evropi gremo fašizem, nacizem, nacionalizem in vsi smo belci…

V Sloveniji sovražimo ljudi, ki so iz istega plemena, isto verujoči, govorijo podoben jezik in živijo samo nekaj sto kilometrov južneje od nas. Zakaj? Od kod ideja, da smo boljši? Moj primer je dovolj zgovoren, da sem lahko Slovenec iz muslimanske družine in sem se prebil v širni svet. Ideja o tem, kdo je boljši samo zato, ker geografsko živi bolj južno od mene, je idiotska in nima kaj iskati v moderni družbi. In to ni samo problem Slovenije, to je vsesplošna težava. Amerika ima težave z rasizmom, Evropa z nacionalizmom, fašizmom, nacizmom. Ves svet je še zelo daleč od točke, kjer bomo postali kot človeštvo eno in se začeli zavedati, da je edina rešitev in napredek človeške vrste zavedanje, da smo vsi skupaj eno, da smo povezani v celoto.

Koliko časa na leto preživite v Sloveniji?
V Slovenijo pridem premalokrat, enkrat do dvakrat na leto za 14 dni. Vendar je moj dom zdaj New York: tam imam kariero, prijatelje, življenje. Lahko pa bi prišelvečkrat, priznam.
Kakšen je tipični dan za Gramatika?
Obstajajo trijetipični dnevi, eden je ta, ko ustvarjam glasbo, takrat je vse podrejeno temu, ni prostih dni, ni odmora, dokler nekaj ni končano. Ko je, recimo, album končan, pride na vrsti tipični "dan dve", kjer ponavadi počnem drugo najljubšo stvar v življenju, gledam filme in serije, obsesivno, eno za drugo, tako se sproščam. In potem pridemo do tipičnega dneva številka tri: dnevi na turneji, kjer se vsak dan začne v drugem mestu, v drugi dvorani in konča z nastopom pred občinstvom. In se nato ponovi naslednji dan.

Kakšen je davek, ko se nekega dne odločiš, da boš ujel svoje sanje?
Ponavadi vsake sanje, ki si jih želiš živeti in si pripravljen vanje vložiti čas, talent, napor …, zahtevajo veliko odrekanja. Več kot je odrekanja, večja je nagrada. Nekdo, ki ni pripravljen zapustiti svojega domačega okolja in se odreči ugodnostim, ki jih ponujajo navajenost na okolje, bližina staršev in prijateljev, udobnost že poznanega, ne more računati na preveliko nagrado, ne more računati na prehod na višjoraven, tako duševni, kreativni, ekonomski. "No pain no gain."** Ko si prisiljen prevzeti odgovornost za lastno prihodnost, se zgodi čudež. Na koncu smo le to: skupek zgodb, ki so se nam zgodile, vse, kar nas določa, se nam je zgodilo, in širina je samo to, kolikor smo si dopustili in upali v življenju, koliko smo se bili pripravljeni odpovedati znani nesreči in sprejeti neznano srečo. Sam sem se podal iz poznane nesreče v neznano in tam spoznal srečo.

Ena izmed bolj aktualnih tem v Sloveniji ta hip je, da je treba v tujino, kjer so priložnosti in zgodbe o uspehu. Zakaj ob tem vedno pozabljamo, koliko trdega dela je vloženega v zgodbe o uspehu in koliko več je še takšnih zgodb o neuspehu?
Predvsem smo Slovenci znani po škodoželjnosti in nevoščljivosti in se raje pogovarjamo o neuspehu kot o uspehu, ker nas to dela enakovredne tem, ki jim ni uspelo. Radi vidimo, da nekomu ne uspe, saj tudi nam ni. Zato je zanimivo, da se moja zgodba predstavlja slovenski javnosti šele zdaj, čeprav v Ameriki nastopam že od leta 2009. Medtem pa mediji razgrabijo vse novice o 'uspehih' slovenskih glasbenikov znotraj slovenskih okvirjev. Res je tudi, da če se ne samopromoviraš, potem te v slovenskem okolju ni, ker novinarji niso novinarji, ampak nekdo, ki objavlja že napisan PR uveljavljenih izvajalcev. Dokler se govori zgodba o uspehu, dosežena znotraj meja naše države, je to sprejemljivo, to ljudje lahko prenesejo, saj "če zna on/ona, lahko tudi jaz". Ko pa uspeh prestopi te meje, pa imamo takoj kaj hudobnega pripomniti in očrniti, le da naš ego ne doživi pretiranega padca.

Poglejmo primer Katarine Čas ...
Recimo, kako so ljudje doživeli vlogo Katarine Čas v filmu Volk z Wall Streeta? Nekaj jih je bilo spodbujajočih in pozitivnih, večina jih je bila negativnih, podlih, primitivnih. Očitno je treba mednarodni uspeh v domovini skrivati. Ljudje ne marajo uspešnih ljudi. Tukaj je tudi razlika med nami in Američani. Ko ti v Ameriki uspe, te ljudje spodbujajo, hvalijo, podpirajo, saj jim to daje upanje, da tudi oni lahko s trdim delom in talentom nekoč pridejo do tega. Pri nas te hočejo z komentarji izničiti na svojo raven, v sivino povprečja, izničiti tvoj uspeh na raven povprečnosti, kjer se sami počutijo odlično. To je lahko tudi odgovor na prejšnje vprašanje, zakaj sem "zanemaril" Slovenijo. Česar ne vidijo, jih ne boli. Je pa res, da seveda niso vsi taki in v mlajših generacijah še vedno vidim upanje, da se bo miselnost spremenila na bolje. Mogoče sem pa samo nepoboljšljiv idealist. Bomo videli.
Kako danes gledate na album Problem je u meni skupine 5. element?
Problem Je U Meni je album, s katerim sem se naučilproducirati glasbo v celoti, in album, ki ponazarja miselnost mojega odraščanja, tako glasbeno kot besedilno. Osebno mi veliko pomeni in vesel sem, da obstaja tako podroben zapis procesa moje evolucije iz fanta v odraslega človeka.
Koliko ste še v stiku z obalnim rapom danes?
Se vedno imam društvo, ki najema prostore v Portorožu, kjer vadijo mlade skupine in ustvarjajo mladi 'beta Majerji'. Več od tega pa ne, saj pravim, doma sem v New Yorku, tam imam svojo skupino prijateljev in glasbenikov, s katerimi ustvarjam.
"Filozofija enega stoletja je splošen razum naslednjega" – koliko to še velja?
Za razsvetljene ljudi bo to veljalo za vse večne čase. Zgodovina je dokaz.

Koliko pogrešate to besedno okvirjanje sveta, ki vas obdaja? In koliko lažje ali težje ga je okviriti "samo" z glasbo?
Predolgo časa sem bil cinik, ki je v bistvu eno od lažjih miselnih stanj, kamor se lahko zatečeš, ko ugotoviš, da ta svet ne deluje, kot bi moral, in ko vidiš, kaj vse je narobe z sistemom, v katerem živimo. Najlažje je biti cinik, ampak cinik je tudi najbolj utrujajoče, saj se na koncu 'zaciklaš' v negativno miselnost, kjer tvoj cilj ni rešitev težav, ampak stalno izpostavljanje in opozarjanje na te. Težko najdeš kaj pozitivnega in na koncu si nesrečen.
Prav tako sem nekako prerastel hiphop in rap, kjer si ti kot poslušalec stalno podvržen miselnemu toku nekoga drugega, ki te vedno znova in znova opozarja na stvari, ki jih veš, če si le vsaj malo bolj inteligenten. Poslušanje konstantnega bentenja, kako je v getu vse narobe, kako je v državi vse narobe, kako je vse narobe, je utrujajoče, in zato je rap v Ameriki v zatonu. Črni raperji so že zdavnaj izgubili svojo ostrino in nakladajo samo še o ženskah, avtih in luksuznem življenju, kar pa je vse manj blizu beli študentski populaciji v Ameriki, saj ne 'tripa' več na ene in iste zgodbe iz geta, ki jih govorijo raperji, ki živijo v Hollywood Hillsu ali pa na Beverly Hillsu. Trenutno je v vzponu predvsem elektronski hiphop brez besedil, kjer sem se, izhajajoč iz bluza, funka in džeza, našel tudi sam.
Trenutno je moj odgovor na dogajanje po svetu kreativnost, prepletanje žanrov, tako kot se končno prepletajo kulture, socialni statusi, rase, nacije itd. Vse to lahko izrazim skozi glasbo brez besed in dovolim svojim poslušalcem, da si sami ustvarjajo misli ob poslušanju moje glasbe, namesto da jim raper govori, o čem naj razmišljajo. To je zame naslednja raven ustvarjalnosti. Bi pa rad poudaril, da to ni negativna kritika, namenjena rapu, ampak je to le subjektivno mnenje, ki se nanaša izrecno na moj glasbeni razvoj. Tako se jaz počutimna tej stopnji svojega življenja, in to ne pomeni, da imam prav.

Ekonomist Milton Friedman je rekel, da nobeno kosilo ni brezplačno. Kakšna cena je za umetnika, kot ste vi, ki jemlje samplessharing strani? In kakšna je cena, ki jo plača poslušalec?
Na začetku sem svojo glasbo ustvarjal s 'sampli', kot to počne velika večina ustvarjalcev hiphopa, vendar pa si zaradi gospodarskih okoliščin nisem mogel privoščiti kupovanja 'samplov'. S tem sem tudi dosegel prepoznavnost in eventualno se mi lahko to vrne z večjo prepoznavnostjo reparacij avtorjem, ki sem jih 'semplal', ker je zakonodaja 'copyrighta' še vedno grozovito korporativno opredeljena in ne služi razvoju umetnosti in človeštva, ampak je tam zato, da zatira razvoj, omejuje ustvarjalnost in naravnost pomaga glavnim svetovnim družbam, da imajo lahko še večjinadzor nad svetom. Ravno zaradi tega primarno dajem vso glasbo zastonj, modificiram zvoke in jih nato v brezplačni obliki vračam poslušalcem.
Z novim albumom sem presegel te okvirje in zbral ekipo glasbenikov, ki so odigrali instrumente v živo, sam pa sem potem 'semplal' odigrano. Vendar še vedno ponujam glasbo svojim poslušalcem zastonj, ker verjamem, da bi večina v iskanju svojega glasbenega okusa v nasprotnem primeru obubožala. Ljudje smo po naravi radovedni, in ko interesne skupine, kot so velike založbe, omejijo našo radovednost z napihnjenimi cenami glasbenih izdelkov, kjer le malo tega pripade avtorju in gre večina dobička že tako bajno bogatim lastnikom založb, takrat se obrnemo na svetovni splet in si nezakonito preneseno glasbo, ki nas zanima. Iz svojih oboževalcev nisem hotel narediti kiberkriminalce, zato jim ponujam glasbo zastonj v sodelovanju z BitTorrentom, ki so izumili tehnologijo torrent in revolucionizirali svetovni splet v kontekstu prostega in izjemno hitrega prenosa podatkov.

Svet bi bil precej bolj prazen in butast,če ne bi imeli možnosti prostega pretoka informacij in stvari, ki nas navdušujejo, pa naj bo to tudi nezakonito. Založbe bodo že našle nove prijeme, kako priti do zaslužka. Lep primer je, recimo, Netflix v Ameriki, ki za devetih ameriških dolarjev ponuja na tisoče filmov in serij, celo tako uspešni so, da so za lastno produkcijo porabili 100 milijonov dolarjev, kar se jim je vrnilo z eno od najuglednejših serij, House of Cards, s katero so pobrali tri emmyje in zlati globus za glavno žensko vlogo. Vse se da, samo miselnost moramo zamenjati in iti z evolucijo. V mojem primeru ljudje prihajajo na koncerte, kupujejo karte in donirajo za glasbo na moji strani, ko si to lahko privoščijo.

Koliko mislite, da je vaše sporočilo slišano? Koliko je sploh lahko slišan glas posameznika v industriji, kjer si že lahko vsak s pravo programsko opremo reče, da je didžej?
Zagotovo me slišijo vsi, ki pretakajo mojo glasbo, mi sledijo na socialnih omrežjih in berejo moje intervjuje. Teh ni malo, le bežen pogled na število sledilcev na teh omrežjih pove, da je teh ljudi veliko. Prav tako se vedno več glasbenikov odloča za tak pristop in v tem zagotovo nisem osamljen. In zaradi tega gre naše sporočilo dlje in doseže več ljudi. Kot že rečeno, če moraš vse kupovati, potem dobro razmisliš, kam bo šel tvoj denar. Če pa lahko brez posledic potegneš glasbo od glasbenika zastonj in še verjameš v sporočilo, ki ga širimo, da je glasba lahko zastonj, le če nisi preveč potresen, potem je tvoj doseg večji in oboževalci so zvestejši. In didžeji niso nobena slaba stvar, širijo prepoznavnost elektronske glasbe, od česar ima potem koristi ogromno producentov in službe na tisoče ljudi, ki delajo v tej industriji.

Prav Beyoncé je decembra lani - po mnenju mnogih - pretentala glasbeno industrijo, ko je brez pompa objavila svoj novi album na iTunes. Kako označujete to potezo?
Pompa ni bilo natanko pet minut, potem ko so album objavili, in potem je bilo samo še več pompa. Izvajalci uporabljajo vse mogoče kreativne prijeme za promocijo svojih izdelkov in ljudje to z navdušenjem zagrabijo. V Ameriki je trg tako velik, da so uspešni lahko tudi tisti, ki ponavljajo in kopirajo, se držijo ustaljenih vzorcev in so povprečni. Zares megauspešni pa so se vedno tisti, ki inovirajo, si upajo, so bolj kreativni. V Sloveniji seveda kaj takega ni mogoče.

Ne vem, ali ste videli posnetek evolucije Get Lucky na YouTubu, ampak če se malo opreva nanj: v katero smer bo šla glasba čez recimo sedem let? Bodo to samo še vzorci, kjer bo vladal sistem 1 in 0?
Če bo boljša od te, ki ni klasično analogna, in uspešnejša, potem ja. Oklepanje nekih stvari samo zato, ker jih poznamo in smo rastli z njimi, bo popolnoma nerazumljivo nekomu, ki raste 10 ali 20 let za nami. Otroci v prihodnosti ne bodo verjeli, da nekoč nismo imeli prenosnih telefonov in iPadov, tako kot je nam danes smešno, da je bilo nekoč edino prevozno sredstvo konj. Stvari se spreminjajo in preveliko oklepanje preteklosti zavira razvoj in evolucijo. Danes lahko z digitalnim procesom dobimo zvok, za katerega laičen poslušalec ne bo vedel, ali je bil posnet analogno ali ustvarjen v programu za ustvarjanje glasbe. Kaj pa bodo s tem počeli bodoči glasbeni producenti, pa je odvisno od individualnih preferenc in od smernic v glasbi.

Začeli ste komponirati žive inštrumente v glasbo - ob tem mislim na vaš projekt Exmag. Predvsem poleti smo lahko videli na primeru Rudimental, da je to korak naprej v elektronski glasbi. Kaj se dogaja s tipičnim stereotipom o didžeju?
Ne vem, nisem didžej in nikoli nisem bil. Nastopam izključno z avtorsko glasbo, temu v Ameriki pravijo 'Touring artist'. Včasih zavrtim kakšen komad producentov, ki delujejo in izdajajo pod mojo založbo Lowtemp izključno kot promocijo tega artista. Vendar je to bolj izjema kot pravilo. Moj set v živo spremlja inštrumentalist, v tem letu sem zamenjal kitarista z multiinštrumentalistom Russ Liquidom, ki me bo v prihodnosti spremljal na ameriških, evropskih in svetovnih turnejah. Prav tako je Exmag projekt, ki sem ga pomagal ustanoviti in uveljaviti, vendar pa z njimi ne nastopam in dejavno ne sodelujem v njem. Moji primarni afiniteti ostajata Gramatik in založba Lowtemp. Tako da težko govorim o didžejih in didžejanju, saj nisem iz te sfere.

Kako nastaja danes vaša nova glasba v primerjavi s tisto izpred recimo desetih let?
Proces je precej podoben, le bistveno boljši in ustvarjalnejši. Veliko sem se naučil v zadnjih desetih letih in izboljšal svoje metode in jih se vedno stalno izboljšujem. Najbolj pa pripomore k temu izjemno hiter in stalen razvoj programske/strojne tehnologije, ki postaja vse bolj kakovostna, dostopnejša, učinkovitejša in hkrati enostavnejša za uporabo.

Kdaj pride na vrsto Slovenija?
Če bo šlo vse po načrtu, bom imel nastop v Portorožu v juliju, več o tem kmalu!

*"Catholic, which I was until I reached the Age of Reason." = Katolik, kar sem bil, dokler nisem prišel v obdobje razuma.
** "No pain no gain." = Brez bolečine ni uspeha