"Imaš moj album?" me vpraša Vlado Kreslin, preden začneva pogovor o novem albumu Če bi midva se kdaj srečala v eni izmed ljubljanskih kavarn. Srečala sva se dva dneva po dveh zaporednih koncertih v Cankarjevem domu, ki sta bila že tradicionalno razprodana. Pojasnim mu, da imam skladbe v mp3-obliki, a ta odgovor ga ne zadovolji. "Nimam ga pri sebi," se skoraj že opravičuje in doda: "Ampak veš kaj! Po intervjuju bova šla v Műllerja in ti ga bom kupil." Bolj kot vztrajam, da si ga bom kupila sama, manj uspeha imam pri tem.

Po končanem intervjuju, ki si ga lahko preberete spodaj, da pobudo: "Greva v trgovino." Sprehod po središču mesta mineva v duhu anekdot iz časov Beltinške bande, nato pa le prideva do polic, kjer med novostmi izstopajo albumi Justina Bieberja in Ariane Grande.

Po krajšem iskanju, reče: "Vprašajva koga, če ga imajo." Ustavim prodajalko in še preden zazna, da za mano stoji Kreslin, skoraj že ponudi negativni odgovor. Nato na pomoč pokliče sodelavko, toda po iskalni akciji ... ni sreče. "Se vam je to že kdaj zgodilo, da ste prišli v trgovino z albumi in tam ni bilo vašega," ga vprašam. "Se je," pove Kreslin v resnem tonu in doda: "Še takrat, ko bi lahko prodajali svoje albume, jih ni policah."

Odšla sva vsak svojo pot, ostal je spodnji zapis.

Dvakrat razprodana dvorana v Cankarjevem domu. Že poleti razprodane Križanke. Se človek razvadi razprodanih koncertov?
Ne. Seveda mi veliko pomeni, če igram pred polno dvorano. Toda če razprodaš koncert, še ne pomeni, da si dober. Zato sem skoraj rahlo užaljen, ker mi ne čestitajo za dober, ampak za razprodan koncert.
Kaj se vam vtisne v spomin pri teh razprodanih koncertih?
Lahko delim z vami zgodbo iz preteklih dni. V središču Ljubljane me ustavi brezdomec in pohvali koncert v Cankarjevem domu. Presenečen sem ga vprašal, kako to misli. Potem pa mi je razložil, da mu je stalna stranka - tako označujejo ljudi, ki jim redno darujejo denar, podarila vstopnico in ga peljala na naš koncert. To pa je prava božična zgodba.

Kako gledate na slovensko nagnjenje, da uspešnost enačimo s količino?
V Sloveniji gremo tja, kjer so velike porcije. Nismo še čisto osvojili zadovoljstva v malem. Ne znamo ceniti malega in dobrega. Govorimo samo o tem, koliko ljudi je prišlo, ne kakšna je bila tekma. Pomembno je, da smo prvi. Kot da bi imeli kompleks manjvrednosti. Vedno govorimo, da smo mali. Zakaj pa ne bi bili? A je s tem kaj narobe? Z znancem Američanom sva se nekoč pogovarjala, kako se obremenjujemo s svojo majhnostjo. In pošalil se je: "Vem, da Slovenija ni velika, je pa globoka." To je res.

Potem se zgodi, da nekega prekmurskega kantavtorja odkrije Američanka preko YouTuba, ki je presenečena, da ji ta sploh odgovori. Govoriva seveda o Ruth Dupré, ki je izkušnjo srečanja z vami opisala v knjigi Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Bi se lahko kaj takšnega – se pravi iskreno pismo, zapis, strnjen v knjigo – zgodil izpod peresa pregovorno zadržanih Slovencev?
Saj mi pišejo. Ravno po koncertu v Cankarjevem domu so mi neka dekleta dala v žep izjemno pismo. Noro. Literatura. Humano. Globoko. Zadnja leta opažam, da je tega več. Ljudje pridejo do mene in se mi zahvalijo za lep večer. Tega je več kot pred leti. Sicer pa je bil pri Ruth šok, da ji je odgovorila medijsko prepoznavna oseba. Ona živi v predstavi "ameriških sanj" in Hollywooda. To je za njih nepredstavljivo, ker nihče ne pozna nobenega zvezdnika zasebno.

Kako vam je v vseh teh letih uspelo ohraniti dostopnost, da niste zgradili okoli sebe zidu?
Si pač takšen, kot si. Če si bil "dostopen v osnovni šoli", si tudi zdaj. Je pa res, da je včasih manj naporno biti nedostopen.

Dupréjeva je lepo zapisala, da "Vlado pozna vse, dela z vsemi in igra za vse". Je res tako?
Ja. Naša glasba je za vse. Če se te dotakne, je dobra. Ni treba, da si diplomiral na Akademiji za glasbo, da lahko oceniš, kaj ti je všeč.
Da je sama knjiga sploh nastala, je vplivala vaša glasba, natančneje sodelovanje s Šajeto. Ko je Ruth Dupré to zasledila na YouTubu, se je odločila, da vam piše. Prav tako vaš novi album prinaša nova sodelovanja. Kaj vam dajo ta sodelovanja?
Svet vidiš z druge strani. Spoznaš nove ljudi in to me je vedno najbolj zanimalo. Vedno so me zanimala razna mešanja. Zato sem tako užival v Barceloni, ko smo snemali album z Barcelona Gipsy and Klezmer Orchestra, kjer se je zbralo dvanajst ljudi, dvanajstih narodnosti. To je dvanajst življenjskih izkušenj in vsak izmed njih na svet gleda drugače. Drugače držijo žlico (smeh). Meni je dolgčas, če smo vsi enaki. Sami naši.

Kdo so naši in kdo so oni? Pa ne govoriva o pesmi Sami naši.
Morda ste gledali film Kako postaneš Švicar. Film je govoril o tem, kako se morajo priseljenci obnašati, da pridejo do "zelene karte". Vsi Švicarji ob sobotah na balkone izobesijo perilo, potem pa pride Balkanec in ga izobesi v petek. Hitro izstopaš in te ljudje gledajo postrani. Ta fenomen tujca me fascinira. Ljudje se ne zavedajo, da lahko hitro postanejo tujci. Naši ljudje so tujci drugje. Mi zamerimo našim, ker se hitro asimilirajo in pozabijo na slovenščino, tujcem pa zamerimo, ker se ne asimilirajo.

Se še kdaj počutite kot tujec v Ljubljani ali ste se tega občutka v tem času znebili?
Prvih par let sem se, ko sem se kot študent izgubljal po ulicah Ljubljane. Čeprav me ta getoiziranja niso nikoli privlačila. Nisem strmel k temu, da bi se družil le s Prekmurci, sem pa v Ljubljani vedno bil Prekmurec. V Mariboru sem med nekim intervjujem dobival podobna vprašanja: Ali so mi v Ljubljani veliko metali polena pod noge? Tako kot vsepovsod. Ampak mislim, da obstaja do nas neka simpatija, naklonjenost – nezavedno – do Prekmurcev. Mogoče zaradi našega narečja, naše neposrednosti, rahlo drugačnega humorja ... In tudi nikoli se nisem pretvarjal v Ljubljani, da nisem Prekmurec. Morda me imajo v Ljubljani malo za "ruralca". Toda ko pridejo v Ljubljano R.E.M., igrajo z mano. Oni ne vidijo razlike, tako da ni težav.

Prekmurščini ostajate zvesti. Morda, če izpostavim samo še en motiv iz knjige: Dupréjeva je zapisala, da je kasneje, ko je raziskovala vašo glasbo, naletela tudi na angleške skladbe, toda za njih ji ni bilo mar. Če preslíkava te besede na trenutno stanje v Sloveniji, kjer se številni mladi glasbeni izvajalci zatekajo k angleščini, je morda bolje, da ostaneš zvest sam sebi ne glede na jezik?
Težko bi delal samo v angleščini. S Krpani smo posneli tri ali štiri angleške verzije, ker smo se prijavljali na neki japonski festival. Drugače pa smo snemali vse v slovenskem jeziku. V prevodu vedno izgubiš. Nič, kar sem prevedel iz slovenščine v angleščino, ni bilo popolnoma isto. Če pojem v New Yorku o štorklji oz. skladbo Namesto koga roža cveti, jim moram najprej razložiti, kaj štorklja pomeni za Prekmurce. Veliko se zgubi v prevodu. Mlade skupine pa želijo prodreti na tuji trg, kar jim ne zamerim. Ruth pa je po mojem mnenju nadpovprečna poslušalka, ki jo zanima avtentičnost. Težko rečem, da to zanima tudi 80 odstotkov poslušalcev po svetu in mladi izvajalci se morajo prilagoditi njim. En segment ceni avtentičnost, drug – sploh v popglasbi – pa angleščino. Na etnosceni je cenjeno, da si to, kar si.

Kolikokrat na leto dobite poziv, da se znova združite s Krpani?
Vsake toliko si kdo zamisli to idejo, seveda. A žal, sam sebe ne morem prepričati, da bi bilo to v redu. Predlani smo nastopili kot presenečenje v Cankarjevem domu. Na platnu smo zarolali trideset let star videospot To ni političen song, na njem pa vsi mladi, suhi, lasati in ledrasti. Platno se je dvignilo in tam smo stali mi, manj lasati, manj suhi in manj mladi ter igrali To ni političen song. Publika je "zmrznila". Tri, štiri skladbe smo 'odprašili' z užitkom. Odlični prijatelji smo.

Pogrešate kaj čase, ko ste bili le eden izmed članov v skupini in niste bili izpostavljeni z imenom in priimkom?
Ja, v skupini je laže. Manj ljudem greš na živce. To sem opazil. Toda, zakaj bi pogrešal nekaj, kar je za nami? Ne moreš gledati nazaj in živeti od tega. Še toliko stvari je, ki bi jih rad doživel. Tako kot, če pomislite, koliko je še filmov in knjig, ki bi jih človek še rad pogledal in prebral.

Ko ustvarjate nove skladbe, gledate nazaj na star material?
Hočeš, da je drugače. Iščeš izziv.
Kaj vam zdaj predstavlja ta izziv? Je dovolj le en zvok?
Zvok dobiš v studiu, npr. ko "čarava" z Galom. Z njim sva na isti valovni dolžini. On je tako glasbeno razgledan, da pozna tudi glasbo moje mladosti. Ko sva ustvarjala skladbo Stari komadi, sem mu opisal, kako je bilo v času, ko smo hodili na teraso v Albadonu pri Pulju. Rekel sem mu, da potrebujeva takšno solažo na kitari, kot so jo izvajali Crveni koralji. In že sva imela ta zvok. Tako se rojeva komad, toda osnovo naredim sam na kitari ali klavirju.

Zakaj ne konkurirate z moderno produkcijo na račun hiperprodukcije?
Na "fancy" zabavah se pol noči vrti ubijajoči tehno, proti jutru pa Azra in Balašević. Mene zanimajo jutra.
Od kar te ni, Reka … Od kod črpate ta patos?
Polona Vetrih je lepo rekla, ko so jo vprašali, od kod črpa svoj navdih: "Ne vem. In tudi nočem vedeti." (Smeh)

Letos ste vzbudili pozornost, ne samo z novim albumom in še prej s knjigo, ampak ste dvignili precej medijskega prahu tudi z odpovedjo nastopa na Schengenfestu. Vam je danes žal, da ste se odzvali na takšen način?
Ne. To je bila žalostna zgodba. Še bolj zato, ker so ves čas spreminjali pogoje, že davno zapisane v pogodbi. To se mi je zdelo še bolj nesramno in nerazumljivo kot lansko neplačilo.

Pogrešate kaj festivale, kot je Rock Otočec – kar se tiče pripadnosti obiskovalcev festivalu, ki je obstajala tam pred desetletjem?
Da. In ta pripadnost se kaže tudi v tem, da je npr. organizator festivala Franci Kek celo prodal stanovanje, da je odplačal dolgove in plačal bende. Tak način pogrešam. Drugače pa, seveda pogrešam Rock Otočec, igral sem na prvem in na zadnjem.

Kam je šla danes ta romantika v glasbi? Ko se slovenski glasbeniki ukvarjajo v večini primerov s preživetjem.
Nastopov je manj. Kriza se pozna. Ampak obstajajo idealistični festivali, kot je Gora Rocka in Švic. Toda ti so le poleti. To sta dva meseca. In na njih igraš eno leto in potem te ni tam najmanj dve leti.

Tudi vaše Križanke in Cankarjev dom se zgodita samo enkrat na leto.
Zato pa ne igramo večkrat v Ljubljani. Prav zaradi majhnega okolja moramo včasih zavrniti kakšno ponudbo.

Koliko koncertov je meja za vas v mesecu?
Včasih s Krpani nismo imeli niti enega prostega vikenda. Igrali smo tudi po osemkrat na teden. In največkrat na Primorskem, kjer je bil največji rokenrol. Največje rockovske skupine s področja Jugoslavije so igrale v vsaki najmanjši vasi. Kam so vsi ti ljudje šli? Še diskotek več ni. Neverjetno je, kako je izginilo to druženje. Zato je tudi teže mlajšim skupinam. Slovenci nismo tako kot Francozi, Irci, Balkanci, ki radi hodijo "ven" še pri 50 letih.

Kateri je bil zadnji večji koncert, ki ste ga obiskali?
Od večjih sem obiskal Morrisseya v Hali Tivoli. Dobro, videl sem ga že drugič. Lani sem ga videl prvič. In prvič je pač prvič. Je pa res, da sem znal Smithse na pamet že pred tridesetimi leti.

Dylana ste obiskali v Stožicah?
Ne, v Stožice ne, ker sem bil takrat na turneji. Toda velikokrat sem bil na njegovem koncertu. Dvakrat sem igral pred njim.

Ampak srečali pa se niste z njim?
Ah, kje. Na daleč sem ga videl. Menedžerji so mi celo obljubili, da mu bom lahko predal posnetek, na katerem z Beltinško bando izvajamo Knockin' On Heaven's Door. A ni uspelo (smeh).

Zanimiva stvar pri Beltinški bandi je njena trajnost. Kako vam jo je uspelo obdržati in vedno znova obnoviti?
Cimbalist, gospod Miško Baranja, je učil mlade fante – Andija, Samota, Boštjana, Slaveka – prekmursko muziko. Vse je potekalo popolnoma naravno. Ravno med koncertom v Cankarjevem domu sem prebral zgodbo iz knjige Venci, kako je to šlo. Ko je Miško umrl, sta se na naši verandi vsak dan izmenjevala Jožek in Janči. Takrat sta bila oba že čez osemdeset. Vsak posebej sta pila špricar in Janči je kar naenkrat izdavil: "Kaj zdaj Vlado? Ti bi kar nehal? Ne moreš. Miško bi hotel, da igramo še naprej. To je prekmurska muzika, naša dolžnost. To ni kar tako."

Uf, jaz pa sem že odpovedal vse nastope za pol leta naprej, ker sem mislil, kaj bomo brez Miškota, ki je bil tak car. Potem sem pomislil, kdo sploh še igra cimbale. Z očetom sva šla do gospoda Kardoša, ki je igral z nami cimbale in violino. Igral je z nami, a je čez nekaj let umrl.
Spet sta se vračala Janči in Jožek. In oče mi je pravil, da je potem nekega dne Jožek izdal, da je bil pri Andiju, ki je rekel, da bi rad igral z nami. In do njega se je peljal v Mursko Soboto s svojim starim, ogromnim biciklom.

Lepo ste se izrazili – gospodje. A izumirajo v glasbi?
V skladbi Tista črna kitara je beseda gospod. V začetku osemdesetih ni bil nihče gospod, smo bili še vsi tovariši. V JNA sem imel težave, ker mi je prijatelj na pisemsko kuverto zmeraj napisal: "Gospod Vlado Kreslin". Edino Cigani so si privoščili, da so komu rekli - gospod. Danes smo pa z neznosno lahkostjo vsi dame in gospodje …

Toda če se vrneva k vprašanju: ali izumirajo glasbeniki s spoštovanjem?
Seveda. Miško je bil kavarniški muzikant in je imel potrdilo s pečatom, da je kavarniški muzikant. Takrat so bili ponosni, da so igrali v Astoriji v Mariboru, zdravilišču Moravske toplice ali v Rogaški Slatini. Bili so džentelmeni in cenjeni muzikanti. Tega žal ni več. Ampak, saj, če ne cenimo nikogar in ničesar, zakaj bi glasbenike?

Kaj je uspeh?
To je vprašanje.

Včasih je bil glasbenik gospod, danes je klovn, ko se pojavlja v vseh možnih medijih samo zato, da ostane opazen.
Danes je klovn, ker mediji delajo klovna iz njega. "Ker publika tako želi." Ali, kot je pel Dado Topić: "Ljudje imajo radi zvezde, še bolj pa njihov padec."
Kaj vam pomeni, da danes še izdate album?
Album je v primerjavi z nekoč veliko laže izdati. In seveda, neskončno teže prodati. Na mojih so zbrane skladbe iz nekega obdobja. To je neke vrste zapis časa, dnevnik.