Popotnici je z motorjem uspelo odpeljati najdaljšo žensko vožnjo - po razdalji (180.016 kilometrov) in času potovanja (2.000 dni). Postala je prvi človek, ki je sam prepotoval vseh sedem celin v neprekinjeni vožnji, in prva ženska, ki je z motorjem prevozila Savdsko Arabijo.
Svoja odmevna potovanja je strnila v pisno obliko in ob tem naprej gojila svojo ljubezen do pisanja. Nazadnje je izšla njena Pocestnica v srbskem in nemškem jeziku, v Sloveniji pa je te dni ugledala luč sveta knjiga Otroci sveta, ki sta jo ustvarili skupaj s pisateljico Janjo Vidmar.

Čeprav je medijsko manj izpostavljena, to ne pomeni, da je tudi manj dejavna. "Medijska izpostavljenost nima nobene zveze s količino ali kvaliteto opravljenega dela. Srečna ne čutim nobene potrebe po čivkanju javnosti o vsaki 'prčkariji', ki se mi zgodi. Ko nimam povedati ničesar pametnega, z veseljem molčim. Polutantov, ki onesnažujejo slovenski medijski prostor, je že brez mene dovolj," pravi popotnica, pisateljica, profesionalna fotografinja in Slovenka leta 2003.

Pogovor s popotnico si lahko preberete spodaj.

Benka, začetek vašega najodmevnejšega potovanja se je rodil, ko ste ležali v svoji postelji in gledali v strop. Bi nas zaradi vaše medijske odsotnosti v zadnjem obdobju moralo "skrbeti", da znova načrtujete kakšen podoben veliki podvig?
Skrbeti bi vas moralo za tiste, ki vam neprestano razlagajo o sebi in posledično nimajo časa ničesar več ustvariti. Situacija je skrajno skrb vzbujajoča in ustvarja v Sloveniji patološko energetsko stanje ter pomaga razkrajati moralne vrednote. Sicer vas zame ni treba skrbeti, še vedno sem nekje v tem osončju, ustvarjam in prav kvalitetno živim. Pred nekaj tedni sem priletela iz Paname, ta teden sem v Srbiji uživala ob izdaji in promociji svoje Pocestnice, mimogrede mi je uspelo dati skromen prispevek k celovečernemu dokumentarnemu filmu Drugi pred menoj, ki se že pripravlja na svoj prvi mednarodni festival.

Na začetku leta sem sodelovala z nemškim National Geographicom, ki je izdal Pocestnico v nemščini. Ta teden je v tiskarni sveža knjiga, Otroci sveta, ki sva jo ustvarili skupaj z nenadkriljivo Janjo Vidmar. Sicer pa ob vsem tem, kot rečeno, vedno nekaj premetavam iz "kufra" v nahrbtnik in obratno. Potovanja so pri nas doma hišna folklora. Tekanje z enega konca sveta na drugega je za naju približno tako, kot je za večino tedenski pohod v trgovino - nekaj samoumevnega. Pričakujete torej lahko še marsikaj. Potovanja so neskončna inspiracija in najboljše zdravilo proti lenobi.

Koliko potovanj opravite letno?
Vsaj od pet do osem potovanj vsako leto, z veseljem pa tudi več, če mi jih uspe strpati v vedno prekratko leto. Tako v nove kot v že prepotovane dežele. Letos sem recimo precej "zabušavala", zato sem bila res samo na osmih.

Predvidevam, da sami načrtujete svoja potovanja, saj mi ne delujete kot človek za potovanja, organizirana v "zadnji minuti" prek turističnih agencij?
Obožujem "last minute" organizacije, ki nastanejo vse v režiji ljubega moža. Sem namreč ena tistih, ki se ni poročila z denarjem, ampak z diplomatskim potnim listom (smeh). Tako da on samo prijavi, kam ga vabijo, potem se pa zelo na hitro odločiva, kam bova šla in kaj bova izpustila. Tako da imam teh organizacij "v zadnji minuti" na seznamu, kolikor hočete. Znam se lotiti pakiranja pet ur pred vzletom letala. V tem sem celo zelo dobra. Velikokrat veva že mesece vnaprej, morda leto, kam naju bo neslo. A ni bistvene razlike: časa za priprave na potovanje tako ali tako nikoli ni. Nikoli se nisem dolgo mudila z načrtovanjem potovanj, ne vem, zakaj bi se s tem ukvarjala zdaj, ko imam celo že nekaj malega izkušenj ...

Potem je to dobra stvar, da ne prideš v novo okolje popolnoma pripravljen in poln pričakovanj, kaj bi se lahko zgodilo na podlagi prebranega?
Spomnim se dobre življenjske lekcije z enega izmed velikih potovanj. Ne vem, zakaj sem si vedno predstavljala, da bo Peru najboljša južnoameriška destinacija. Po letu dni na kontinentu je končal nekje na repu najbolj priljubljenih držav. Tako da se mi vedno bolj dozdeva, da je treba iti na pot le odprte glave in srca, vse drugo pa se bo zgodilo samo od sebe.

Smo v obdobju velikega varčevanja. Vsi si ne morejo privoščiti luksuznih potovanj. Kako si lahko ustvarimo razkošno potovanje, ne da bi za to porabili veliko denarja?
Hm, vprašanje je, kaj je za koga razkošje. Zame je razkošje to, da sem lahko na dolgi peščeni plaži gola in da ne vidim nikogar ter da so okoli mene le opice in palme. Pa recimo še mož (smeh). Ne vem, česa si ljudje želijo. Jaz sem našla v življenju en kup luksuza brez veliko denarja. Če je luksuz "šoping" na Peti aveniji (v New Yorku op. a.), potem bo treba malo globlje seči v žep. V mojem malem svetu količina denarja ni povezana s tem, kaj je posebno lepo in vredno pozornosti. Ne bi rekla, da je denar povezan z osebnim luksuzom, ki je v mojem primeru vedno povezan s kakšnim lepim koščkom narave, kakšnimi eksotičnimi živalmi, nenavadno (navadno super poceni) hrano in z nasmehi, ki so tako ali tako vedno zastonj.

Kaj vas žene po svetu?
Radovednost. Kot vedno. Če bi to enkrat popolnoma zadovoljila, potem bi ostala doma in uživala v razkošju vedno na istem mestu parkirane zobne ščetke, polnega hladilnika in luksuza polne domače vinske kleti. Dokler se to ne zgodi, pa veselo pot pod noge in v nakupe novih potovanj namesto novih čevljev.

Ali pri vsem tem aktivnem tempu sploh najdete čas za prosti čas?
Dobro vprašanje. Pravzaprav nisem imela prostega časa, odkar sem bila v vrtcu. So mi ga domači izbili iz glave že takrat. Vedno je bilo treba nekaj početi. Če nič drugega, brati knjige. Moj čas ni nikoli prost, v glavnem ga porabim potovanja, ukvarjanje s fotografijo, pisanje knjig, debatiranje s prijatelji, tekanje po domačem gozdu, urejanje vrta, branje knjig, tu in tam ukradem kako uro za igranje golfa, potapljanje, norveško hojo, smučanje in druge pretegovalne dejavnosti … Že veliko let pišem Božičku in Dedku Mrazu, naj mi prineseta še kakšnih osem ali deset dodatnih ur na dan; potem bi utegnila postoriti, kar me zanima. A ni nič od mojih pisarij (smeh).

Kaj trenutno nastaja v vašem pisateljskem svetu?
Kar nekaj projektov naenkrat. Ta trenutek izhaja knjiga Otroci sveta. Zelo zanimiv projekt, ki sva se ga lotili skupaj s pisateljico Janjo Vidmar. Jaz sem izzivala, dajala ideje, potovala in fotografirala otroke po svetu, Janja pa je nato virtualno potovala za menoj in vihtela pero, medtem ko sem jaz pri tem projektu držala fotografski aparat. Spisala je izjemne zgodbe o različnih koncih sveta.

Z novo knjigo, ki jo pripravljate z Janjo Vidmar, ostajate pri otrocih. Kaj vas fascinira pri najmlajših?
Fascinira me veliko reči. Tudi to, da današnji starši ne dajejo od sebe najboljšega. Tako kot vse drugo šepa tudi vzgoja. Vse preveč zanimanja za kvantiteto se odraža v pomanjkanju kvalitete. Na žalost tudi pri vzgoji. Trenutno imamo absolutno preveč razvajenih otrok, v mislih imam predvsem razviti svet. Nikakor samo v Sloveniji, da se razumemo, tako rekoč povsod, kjer je na razpolago več dobrin, kot jih dejansko potrebujemo. S knjigo bi radi spomnili na to, kar je resnično pomembno. Radi bi povedali, da je svet pisan. In kaj je sreča za otroke na drugi strani sveta; s čim se ukvarjajo, kakšne skrbi imajo, česa se bojijo in česa veselijo. Skratka, osvetlitev otroškega sveta z različnih zornih kotov. Knjiga bo postala pripomoček pri učenju otrok. Iz nje pa se bodo marsikaj naučili tudi starši in vzgojitelji.

Kdaj bo prišel čas za male Benke?
Male Benke me ne zanimajo, mi že velika povzroča dovolj skrbi in požre ogromno energije (smeh).