Pevka in avtorica številnih besedil je svoje ustvarjanje zaokrožila na albumu Opus, kjer je zbrala skladbe od obdobja, ko je delovala v skupini Videosex, do tistih iz obdobja samostojnega ustvarjanja. V zadnjih letih se je zavestno umaknila v ozadje.

"Zdelo se mi je, da v glasbenem smislu nimam nič pametnega več povedati (smeh). Malo sem se naveličala vsega okoli glasbe v Sloveniji, ampak ne ustvarjanja in nastopanja. Preprosto niso najbolj idealni časi za ustvarjanje domače glasbe, zato nisem hotela delati na silo, če mi ni bilo treba," je priznala pevka in glasbena urednica na Prvem programu Radia Slovenija.

Toda z izdajo Opusa se je ponudila priložnost za presek kariere in delček tega je moč razbrati tudi v spodnjem pogovoru.

Anja, številka 50. In zdi se, da se znova ponavlja paradoks, ko so številke zelo priročno orodje za opozarjanje na svoje delo in mogoče tudi promocijsko sredstvo.
V mojem primeru je drugače: ko me je lani Aleš začel opominjati, da bom stara 50 let, sem bila odločena, da tega ne bom nikomur povedala, niti ne bom proslavljala. Toda danes je tako, da lahko že z enim klikom preveriš, kdaj se je kdo rodil, in se je vse skupaj poklopilo. Nisem pa nameravala poudarjati 50-letnice, ker moram priznati, da nisem toliko navdušena nad to številko, da bi jo zdaj izrabila za svojo promocijo (smeh). Daleč od tega. Po dolgem času izdajam CD in sem mislila, da bo več pozornosti posvečeno temu.
V zadnjem obdobju, kar se tiče glasbenega ustvarjanja, ste se malo umaknili v ozadje – oz. lani ste izdali singel Najljubša napaka -, drugače pa vas ni bilo na spregled ...
Singel je bil že napoved za prihajajoči album.
Je bil to zavesten umik?
Da. Zdelo se mi je, da v glasbenem smislu nimam nič pametnega več povedati (smeh). Malo sem se naveličala vsega okoli glasbe v Sloveniji, ampak ne samega ustvarjanja in nastopanja. Preprosto niso najbolj idealni časi za ustvarjanje domače glasbe, zato nisem hotela delati na silo, če mi ni bilo treba.

Nisem pa se popolnoma umaknila iz glasbe, saj živim z glasbenikom, ki mu je glasba edini poklic in edino, kar rad dela. Sodelujem pri vseh Aleševih projektih. Konec koncev že dve leti delam na radiu kot glasbena urednica in moram spremljati glasbo, moram jo poznati … In rada jo imam.
Koliko vaših besedil se je nabralo do zdaj?
Ne vem. Bom morala enkrat pogledati v kakšen register SAZAS-a (smeh). Čez sto jih je zagotovo, koliko čez, pa ne vem.
Pišete tudi za druge izvajalce, in če recimo pogledamo razliko včasih – danes: za koliko odstotkov je cena za besedila padla?
Moram priznati, da zelo redko računam za besedilo (smeh). Ampak zdaj se ni treba javljati, da komu napišem besedilo (smeh).
Kakšna so merila, komu boste napisali in komu ne?
Po navadi so to besedila za ljudi, ki jih imam rada, jih cenim, ali so moje prijateljice, kot je Alenka Godec. Če Aleš dela, pridem kot del paketa (smeh). Zelo redko računam za besedilo, ampak ne zdi se mi sporno, da ne. Drugače bi bilo, če bi pisala po naročilu in bi mi na vsakih 14 dni nekdo pisal z novo prošnjo.
V mojem primeru ne gre za obrtniško pisanje, zato se mi v tem primeru denar ne zdi pomemben. Včasih je veljalo, da če se je skladba "prijela" med ljudmi, se je veliko vrtela na radijskih postajah in si "polovil" ta denar, ki ga nisi zaračunal za besedilo, pri izplačilu avtorskih pravic. Danes se slovenska glasba ne vrti toliko, kot se je – včasih so uspešnico vrteli neprestano –, in to se pozna pri avtorskih pravicah kot primanjkljaj. Je pa jasno, da so bile včasih cene za skladbo višje – v časih, ko je bila glasba pri nas večji "biznis" in si lahko z njo dobro zaslužil oz. bolje kot zdaj. Tudi najem studia je bil dražji, snemanja albuma si včasih ni mogel privoščiti vsak, nekaterim so pomagale založbe, drugim so pomagali pokrovitelji ... Danes pa se je ta strošek zelo zmanjšal.
Koliko je za vas pomembno besedilo? Ali je glasba tista, ki vas povleče?
Vse skupaj: eno brez drugega ne obstaja. Ampak nič ne pomaga, če imaš vrhunsko besedilo in glasbo, a nimaš vrhunskega vokalista. Velikokrat so ljudje rekli: "Kaj pa je tako težkega pri pisanju besedila za Popevko? Tam se usedeš in nekaj napišeš." Pa ni čisto tako … Besedila za popskladbe imajo neka svoja pravila. In čeprav imam rada slovenščino, je težko najti besede, ki lepo zvenijo in ustrezajo glasbeni melodiji ... Tudi pevci imajo radi, da se besede končajo na črko a, ker jih lažje zapojejo. In ni vse tako preprosto.

Se pravi ljubezen je rešitev za vse?
Tako, ljubezen (smeh).
Glede na to, da ste z Videosexom začeli s petjem v srbohrvaščini - in prav zdaj še naprej poteka polemika glede slovenskega jezika v glasbi -, kakšen je vaš pogled? Je glasba omejena z jezikom?
Ne. Ne bi smela biti. Je pa vseeno lepo, če slišim slovensko skupino, ki poje v slovenščini in dokazuje, da lahko. Z Videosexom smo imeli drugačno zgodbo, saj je večino skladb pisal Iztok Turk, ki je od rojstva živel na Hrvaškem in je bila srbohrvaščina zanj skoraj materni jezik. Nismo razmišljali, ob pisanju besedil namreč, da bi tako lahko laže nastopali po državah nekdanje Jugoslavije. Ko smo posneli album s priredbami starih slovenskih popevk, vključno s skladbama Vozi me vlak v daljave in Zemlja pleše, se je izkazalo, da je ob našem prihodu v Beograd občinstvo prepevalo z nami v slovenščini. Jezik ni bil omejitev.
Toda tako kot rada slišim italijanskega izvajalca, da poje v italijanščini in nemškega v nemščini, tudi rada slišim slovenskega v slovenščini. Žal mi je, da je bilo na Emi toliko skladb v angleščini. In podobno je z izvajalci iz drugih držav, ki bodo prav tako na Evroviziji peli v angleščini. Vseeno jezik izraža identiteto in lepo je, če poješ v maternem jeziku. Poznam cel kup izvajalcev – od heavy metala do rocka -, ki so dokazali, da lahko tudi slovensko besedilo funkcionira v glasbi. Morda celo bolj kot v angleščini. Moraš zelo dobro obvladati jezik, če želiš prepevati v angleščini, da besede zvenijo. Nastanejo tudi skladbe, kjer se nekdo trudi – tudi sama sem tak primer – in nastane češka angleščina (smeh). Ampak zaradi mene lahko kdo tudi poje v japonščini, če želi.
Glede na to, da spremljate Evrovizijo že vrsto let, kaj pravite na trend, da se na njej pojavlja vedno več skladb, ki vsebujejo širšim množicam že znane melodične vzorce in se vedno večkrat ugotavlja, ali gre za plagiatorstvo ali ne?
Tistih osem tonov, ki obstaja, ne moreš obračati v nedogled. Večina glasbe je bila že napisana v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (smeh). Če si prepevam skladbo ves čas, ko jo poslušam, se mi zdi še večja možnost bo to še kdo drug opazil. Včasih se mi zdi celo dobro, da slišiš nekaj znanega, saj ti gre hitreje v ušesa (smeh). Ampak mislim, da tega ni toliko na Evroviziji.
Če se vrneva nazaj na Videosex in besedila: tudi sami ste za njih pisali besedila, toda vedno ste bili podpisani pod skladbe kot Videosex in ne kot posamezniki. Kako je potekala izbira, katere skladbe iz tega obdobja bodo pristale na vašem albumu Opus?
Na začetku moram poudariti, da sem največ energije vložila v iskanje naslova albuma, saj nisem želela, da bi bil "Best of" ali "Najlepše pesmi". Odločila sem se za Opus, saj gre za pregled moje glasbene kariere od začetka do zdaj. Toda selekcija je bila zelo težka, ker so na založbi rekli, da bi raje izdali en CD in ne dva. Na žalost sem morala nekaj meni ljubih skladb črtati, tako da so prišle nanj tiste skladbe, ki so uspešnice, čeprav ni nujno, da so to tudi moje najljubše skladbe (smeh).
Tudi pri Videosexu sem izbrala tiste, ki so bile najbolj izpostavljene: Tko je zgazio gospođu mjesec, Moja mama, Detektivska priča in priredba Kako bih volio da si tu, ki mi je ena ljubših skladb, ampak je nisem nikoli pela. Ves čas sem si jo želela preobraziti v žensko obliko, v pomoč mi je bil Davor Gobac iz skupine Psihomodo Pop, s katerim skladbo odpojeva v duetu. Moram poudariti, da sem bila tudi pri svojih skladbah zelo rigorozna in sem črtala precej skladb, ki so mi ljube. Nastal je izbor 21 skladb, med katerimi so štiri nove.
Zakaj ni skladbe Swing 2002 GTL?
(Smeh). Iz istega razloga, kot ni Moderne djevojke, ki mi je ena ljubših skladb.
Koliko skladbam iz obdobja Videosexa se lahko približate s svojim glasom?
Ufff … Nekaj jih je, nekaj pa smo tudi za potrebe promocijskega nastopa malo spustili za kakšen ton. Skladbe Moja mama pa nisem nikoli zapela v živo tako, kot na posnetku, saj smo jo posneli na trak in z efekti ustvarili bolj otročji glas. Z leti se tudi glas niža in nisem najbolj pridna, kar se tiče treniranja glasilk. Seveda se pozna, da nekaj let nisem pela.
Dobro, niste prirejali svojih koncertov, ampak videli smo vas na odru z Laibach, ko ste na Kurzschlussu odpeli Across The Universe, potem na koncertu Aleša Klinarja ob 50. obletnici, v družbi Nuše Derenda, Pike Božič in Alenke Godec na koncertu Derende v Križankah … Kako težko vas je prepričati, da stopite na oder?
Kar težko (smeh). Malo zato, ker šest let nisem aktivno nastopala, z izjemo gostovanj in kakšni prireditvi. Priznam, da mi manjka oder. Vesela sem potem, ko nastopim. Ampak pred njimi imam vedno preganjavice, ali bo vse v redu. 14 dni prej pridno vadim in delam vaje za glasilke in uživam v teh sodelovanjih.
Kaj je treba, da vas prepričajo?
Ni potrebno posebno prepričevanje, saj vedno nastopim z ljudmi, ki so mi blizu. Moram pa priznati, da sem doživela največjo travmo z Laibachi, ker te skladbe nikoli nisem izvedla z njimi v živo. Morala sem se spomniti besedila, ampak smo imeli pred tem eno vajo in sem bila nase ponosna, ker se mi je zdelo, da sem v redu zapela (smeh).
Ko je bila 40. obletnica delovanja Videosexa, se je zdelo, da je zdaj večja evforija glede skupine, kot je bila v času, ko ste nastopali z njo po Sloveniji in nekdanjih državah Jugoslavije. Sploh pri nas. Kako vi gledate na to nostalgično noto?
Saj smo tudi ves čas nostalgični do šestdesetih let in Slovenske popevke. To se mi še vedno zdi največja nostalgija, ki obstaja pri nas, ker takrat ni vladala takšna evforija glede popevk.

Kar se tiče Videosexa, mi je včasih smešno, kako so veliko mlajše generacije odkrile skupino. Saj smo imeli takrat nastope in so vrteli našo glasbo na radijskih postajah, toda ni obstajala kakšna večja evforija, vsaj ne v Sloveniji. Toda Slovenci smo po navadi takšni, da vse, kar je domače, pravimo, da ni dobro. V preostalih republikah nekdanje države je bil odziv veliko večji. Bolj so nas vzeli za svoje. In da je po tolikih letih postal tudi Videosex relevanten pri nas, se mi zdi bolj neka poza.
Ja, še zdaj, ko poslušam stare posnetke, se mi zdi, da smo bili pred časom in da naša glasba še vedno funkcionira. Glasba je imela čisto posebno senzibiliteto. Toda danes postavljati Videosex na piedestal, se mi ne zdi primerno. Ponosna sem, da smo ustvarili takšno glasbo, kot smo jo. Veliko sem se naučila v tistem obdobju, konec koncev smo skupaj odraščali, ampak zgodba je zaključena. Tako tudi pobude, da se še kdaj zberemo, ni mogoče uresničiti.
Lahko bi se pa pomladili, kot so se Denis & Denis, takrat ko so namesto Marine Perazić pripeljali novo mlajšo pevko. Nato so se izmenjevali na odru: enkrat nova pevka, drugič Marina …
Tam je bila tudi težava, da sta bila Marina in Davor vrsto let na smrt skregana. Mi nismo. Tako je priredbo za skladbo Kako bih volio da si tu za album Opus naredil Iztok.
Če preideva na vaše samostojne studijske albume – do zdaj ste jih izdali sedem -, v katerem trenutku je, če sploh, ustvarjanje postalo obrtniška dejavnost?
Nikoli. Vsaj sama ne gledam tako. En del je zagotovo obrtniški, saj moraš kot avtor glasbe poznati neke obrazce in zakonitosti, da nastane skladba. In zagotovo se najde kakšna skladba, ki je na albumu, obrtniška. Če pogledam samo besedila, nobenega nisem napisala z levo roko. Najbolj kompliciram pri svojih besedilih, ker če delam za nekoga drugega, se enostavno postavim v njegovo kožo. Ko pišem zase, pa se vedno popravljam, saj menim, da se ne morem kar nekaj izmišljevati. Na koncu se moram med petjem poistovetiti z besedilom.

Kakšna pa je razlika, ko delaš duet – glede na to, da ste sami posneli tri?
Za skladbo, ki sem jo nato posnela s Tošejem, je bilo na začetku jasno, da bo to duet. Aleš mi ga je predstavil kot duet, sama pa sem bila v dvomih, s kom bi ga lahko posnela. Če že mora biti duet, sem ga hotela posneti z nekom, ki ga vsaj tu nihče ne pozna. Slučajno je prišel v igro Toše, saj sem pred tem gledala Evrovizijo in me je zelo zašarmiral. Ko sem na založbi povedala, s kom bi želela posneti duet, nisem niti dobro poznala njegovega imena. Ampak naključja so privedla do tega, da je v tistem času Toše izdajal album pri njih in tako je tudi prišlo do sodelovanja med nama.
Drugi duet sem posnela z Alešem ob njegovi 50-letnici in glede na to, da je ves čas govoril, da nikoli ne želim z njim posneti dueta, sem pristala za okroglo obletnico (smeh). Zdaj pa je prišlo sodelovanje z Gobcem, saj bi težko pela določene dele besedila, ki so pisani za moški vokal.
Magnifico je rekel, da je petje duetov zelo intimen akt, kako je v vašem primeru?
Intimen … Ne vem, kako je on pel te duete, lahko da se je stiskal z nekom v studiu. Pri skladbi Skrajni čas s Tošejem nisva snemala skupaj, podobno je bilo zdaj z Gobcem. Je pa zagotovo intimno, ko nastopaš v živo. Sprosti se neka energija in dobro je, da jo čutiš s tistim, s katerim to poješ. Tako je bilo v primeru s Tošejem, z Alešem in tudi s Piko, Alenko in Nušo. Ampak to je bil že kvartet (smeh).
Kot glasbena urednica, ali vidite Alenko, Piko, Nušo in sebe v mladi generaciji pevk?
Imamo zelo veliko dobrih pevk in vedno smo jih imeli. Skoraj več smo imeli pevk kot pevcev. Osebno imam zelo rada Nino Pušlar, rada imam tudi pop, ki ga izvaja. Omeniti moram Evo Boto, Alyo, Neisho … Na festivalih, kjer se še lahko predstavljajo, lahko vidimo, da imamo izjemne vokalistke. Pogrešam moške vokale. Tu moram izpostaviti Omarja Naberja. Zelo mi je pri srcu Clemens, ki izvaja moderni pop. Rada poslušam Muff, Senidah je odlična pevka …

Skratka ni bojazni za mlajši rod. Lepo bi bilo, če bi dobili še več prostora v medijih, ker po mojem mnenju Slovenci vseeno malo pogrešajo slovensko glasbo, čeprav berem, da nobeden ne želi tega poslušati in da vlada mnenje, da je vse slovensko v glasbi zanič. Potem pa prideš iz Ljubljane na kakšen koncert in vidiš, da znajo ljudje peti vsa slovenska besedila. Tu je treba tudi omeniti razprodane koncerte Big Foot Mama, Mi2, Siddharta, Nina Pušlar v Križankah … Se pravi, da Slovenci tudi radi poslušajo slovensko glasbo. Lepo je slišati tudi kakšno besedilo, ki ga razumeš v celoti.
Pri teh razprodanih koncertih smo znova pri številkah oz. tam, kjer ste bili z Videosex – še bolj Laibach – pri ustvarjanju zgodbe poleg glasbe. Po mojem mnenju se zanimanje velikokrat konča ob pomanjkanju idej za zgodbe.
Laibach je, kar se tega tiče, posebni ekstrem. Oni imajo neko težo in zgodbo okoli svoje glasbe. Toda ustvarjati blazne zgodbe okoli popa … Ja, v tujini to počnejo. Vprašanje je, koliko te zgodbe zanimajo ljudi? Zdi se mi, da jih zanimajo zelo ekstremne stvari, zato ima Big Brother določeno gledanost. Če ne boš pokazal najmanj zadnjice ali imel pitona v hlačah, ni zanimiva zgodba.
Seveda prodajaš paket: podobo in glasbo. In če si pevec ali pevka, ki ti to ni blizu in ne živiš tako, da bi delal škandale zaradi zgodbe, težko prideš zraven. Včasih si grem že sama sebi na živce, ko omenjam, da sem bila prva slovenska pevka na MTV-ju in prodajam ene in iste zgodbe …
Vam je že uspelo izbrskati ta posnetek iz MTV-ja?
Ne. Imam pa doma na VHS kaseti posnet videospot, ki sem ga dobila na založbi Mute, drugače ga ne bi imela. Ampak to so že počasi prežvečene zgodbe in počasi nezanimive. Toda sploh ni treba, da jih ves čas ustvarjaš. Za moje pojme je Nina Pušlar luštno dekle, super poje, ima dobre skladbe … Zakaj bi morala ona kazati svoje oprsje?
Koliko se nasmejite, ko vas danes opišejo kot seks simbol osemdesetih let?
Se ne smejim. Že takrat se nisem počutila kot seks simbol in tudi kasneje ne. Ko gledam stare fotografije, se čudim, kaj so videli takrat. To so bili drugačni časi. Ampak mislim, da ljudi ni prepričala toliko moja podoba, bolj karizma – ki jo imaš ali nimaš. Za njo ni treba, da si vrhunska manekenka. To je posebna energija, ki sem jo verjetno oddajala na odru. Tudi Marina Perazić je bila seks simbol v osemdesetih letih, ampak ni bila lepotica, vedno je bila malo okrogla, ampak izžarevala je seksualno energijo, kot jo Mick Jagger. Dobro, zdaj ne vem, koliko jo še, ampak včasih jo je (smeh).