Teletekst RTV Slovenija bo jutri, torej 7. maja, praznoval 40 let. Ob visokem jubileju smo pripravili več vsebin, najprej svoj vpogled na začetke teleteksta ponujajo nekateri izmed prvih članov uredništva.

Novinarka in voditeljica Tanja Gobec je bila del mlade, prodorne in ustvarjalne ekipe teleteksta. Njen član je bil tudi Brane Nastran, danes vodja Prometnoinformacijskega centra, nekoč pa odgovorni urednik teleteksta, ki je o njem povedal: "Na teletekstu smo lahko iz prve vrste, tako rekoč v živo, spremljali razvoj komunikacijskih tehnologij, ki tako zelo določajo sodobni način življenja."

Kot študent je na teletekstu delal tudi evropski poslanec Milan Zver, ki pravi, da se je na teletekstu veliko naučil: "Znanja in veščine, tudi računalniške, sem dobil prav tu."

Kako je Tanji Gobec še pomagalo delo na teletekstu? "Neprecenljiva šola lektorjev/lektoric; nič ni smelo v eter pred lektoriranjem. Odnos do gledalcev, ti so takrat pogosto sporočali novice za stran 111, na kateri je bila objavljena zadnja novica. Danes se temu reče ekskluziva."

Tudi vodja pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji Anita Tušar ter novinarka in dopisnica Radia Slovenija Aljana Jocif imata lepe spomine na leta, preživeta na teletekstu.

Sorodna novica Začetno "jecljanje" ni zavrlo teletekstove zgodbe o uspehu

Peterica je delovala v zlatih časih teleteksta in so ob 40. jubileju najprimernejši sogovorniki, da nas in vas spomnijo na začetke medija, ki je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo in naznanjal preobrazbo produkcije, posredovanja in sprejemanja novic.

Uredništvo Multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) je zraslo na temeljih uredništva teleteksta, saj so novinarji, ki so urejali novice za objavo na teletekstu, tedaj začeli novice uvrščati še na spletno stran. Tako je še danes, le da je novičarsko spletno mesto skozi leta postalo glavni medij, ki ga urejamo njegovi ustvarjalci, teletekst pa je porinjen nekoliko v ozadje. Kako pa je bilo, ko je bil teletekst v ospredju?

Teletekst praznuje 40 let. Tam ste karierno pot začeli tudi vi. Kakšne so bile vaše naloge? Kakšni so vaši spomini na te čase?

Anita Tušar: Začela sem kot t. i. mlajša dežurna novinarka, najprej sem se uvajala v delo, skrbela sem za vremensko napoved, RTV-spored, zanimivosti, horoskop. Po začetnem uvajanju sem presedlala na zunanjo politiko, prevajala sem novice iz Reutersa, nekoč smo imeli tudi še Tanjug. Spominjam se, kako je ves čas brnel tisti teleprinter in bruhal novice, ki jih je nato razvrščal mlajši dežurni. Trudili smo se biti hitri, jedrnati in predvsem ažurni.

Na teletekst me vežejo krasni spomini, bili smo odlična ekipa in veliko smo se družili tudi zunaj delovnega časa. Bili smo zelo povezani, skupaj smo preživljali dolge delovnike in dežurstva med konci tedna in prazniki v skupnem prostoru, vsak pred svojimi zasloni. Veliko je bilo smeha, skupaj smo navijali za naše športnike ali komentirali politično dogajanje.

Milan Zver: Pred 40 leti sem kot študent delal v športni redakciji ljubljanske televizije. Ko je začel teletekst eksperimentalno predvajanje, kot so takrat temu rekli, sem se takoj priključil. Najprej na športu, pozneje, ko zaradi varčevanja ni bilo več delitve dela, pa praktično vse. Tudi horoskop sem pisal (smeh). Pri tem sem bil baje še posebej dober. Največ pa smo delali zunanjo politiko, teh vesti je bilo največ. Veliko sem se naučil. Znanja in veščine, tudi računalniške, sem dobil prav tu.

Spomnim se, da smo dobesedno v živo prenašali dvoboje za naslov svetovnega šahovskega prvaka, med Kasparovom in Karpovom. Ko je Tanjug (jugoslovanska tiskovna agencija, op. a.), ki je bil sicer glavni vir informacij, poslal potezo z dvoboja, smo jo takoj dali na teletekst. Ali pa poletne olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984, ki smo jih spremljali cele noči. Nepozabno.

Spomnim se tudi dveh spodrsljajev. Nekaj ur pred smrtjo sem pokopal visokega italijanskega politika Enrica Berlinguerja, saj sem napačno razumel neki tuji radio. Vodja Škoberne (prvi urednik teleteksta na RTV Ljubljana Luka Škoberne, op. a.) pa je od nas nenehno zahteval, da sledimo tujim medijem. Druga zadeva je bila nekaj v povezavi z angleško kraljevo družino. Po objavi novice me je poklical neki globok glas in me prepričal, ali razumem bistvo, da sem dal novico takoj dol. Danes vem, kdo je bil to ... O, ja, veliko bi se še dalo povedati.

Tanja Gobec: Na teletekstu sem delala dolgo, od sredine študija. Prva resna naloga je bil čas osamosvojitvene vojne. Sicer pa imam najlepše spomine na ekipo, baje se je v mojem času zamenjalo 120 redaktorjev in mlajših dežurnih. Danes jih srečujem v najrazličnejših poklicih ... In v tistih časih smo veljali za najbolj povezano redakcijo na TV Slovenija.

Začela sem, kot se spodobi, kot mlajša dežurna, na koncu sem bila dnevna urednica, nekaj časa tudi pomočnica takratne odgovorne urednice Darje Orehovec. Srečne silnice so mi jo poslale povsem na začetek novinarske poti.

Brane Nastran: Šlo je za mlado ekipo, za oblikovanje katere je imela največ zaslug takratna urednica Darja Orehovec. Njene zasluge je treba posebej poudariti, saj je bila nekakšna mama slovenskega teleteksta. Uspelo ji je ustvariti mlado, prodorno in ustvarjalno ekipo. Teletekst je s stotih strani vsebin zrasel na več kot tisoč strani in podstrani.

Na teletekstu smo lahko iz prve vrste, tako rekoč v živo spremljali razvoj komunikacijskih tehnologij, ki tako zelo določajo sodobni način življenja. Imeli smo, na primer, eno prvih telefaksov. Zato se je Darja dogovorila s takratno centralno jugoslovansko banko v Beogradu, da nam je po telefaksu pošiljala tečajno listo. Najzanimivejši je bil seveda tečaj dinar-nemška marka. Tako smo jo dobili že en popoldan prej, preden je naslednje jutro začela veljati in so jo objavili tudi preostali mediji.

Prvi računalniki so bili praktično tipkovnice in televizijski monitorji, priključeni na centralni računalniški sistem. Na tipkovnicah je bilo za enter treba pritisniti dve tipki. Ena, malo večja, je bila na tako majavem nastavku, da smo jih zelo hitro polomili in potem pritiskali kar na plastični podstavek, brez tipke. Potem smo dobili t. i. XT-računalnike, ki so dobivali posodobitve z zamenjavo čipa. Velika pridobitev so bili računalniki 286, pa potem 386 itd.

Ob uveljavitvi medmrežja je bil teletekst RTV SLO tretji na svetu, ki je bil dostopen tudi na svetovnem spletu. Pred našim sta bila le singapurski in nizozemski. Ta je celo prejel nagrado za izviren in uporaben način predstavitve vsebine. To nagrado so očitno dobili, ker Američani, ki so jo podeljevali, niso popolnoma razumeli, da ne gre za kakšno originalno idejo razdelitve vsebin po številkah, ampak je to tehnična zahteva teleteksta in je bila samo prenesena na splet.

Aljana Jocif: Moje sodelovanje s teletekstom se je začelo v eksperimentalnem času. V prvo uredništvo sem prišla dober mesec pred začetkom oddajanja kot študentka z radijskih poročil, kjer je takratni, prvi urednik Luka Škoberne iskal nove honorarne sodelavce. S kolegico, novinarko Darjo Mihalič, sva opravili novinarski preizkus in začeli delati. Spominjam se, da smo morali pripravljati novice, ki so imele omejeno število znakov. Sprva smo jih tipkali, lektorici sta jih pregledali, potem pa smo jih napisali na terminale, ki pa jih ni bilo dovolj. Zato smo se pri vnašanju besedil in drugih podatkov na terminalih izmenjevali, glede na pomembnost vsebine.

Teletekst je bil takrat popolnoma nov medij, zanesljivo tudi prelomnica, čeprav v uredništvu nismo točno vedeli, koliko uporabnikov ga lahko spremlja. Ocene o številu vgrajenih dekoderjev v televizijskih sprejemnikih so bile različne, kar pa ni jemalo zagona prvemu uredništvu. Vsi zaposleni in honorarni sodelavci smo bili novi, časa za uvajanje ni bilo veliko, ogromno smo naredili skupaj, skupaj smo se izobraževali, izmenjavali mnenja, popravljali napake, skrbeli za lepo slovenščino. Na začetku nismo imeli prostora, po dva sva sedela za isto mizo, na hitro smo se morali naučiti tudi računalniških ukazov. Med tednom je bil čas oddajanja teleteksta krajši, ob koncih tedna daljši. Uspešen zagon sistema, na začetku so se namreč pojavljale tudi manjše tehnične težave, je bil za vse, ki smo soustvarjali vsebine, pravo olajšanje. Stavek "Zunaj smo" je ob dnevnem zagonu pomenil, da bralci že lahko "listajo" strani in iščejo nove vsebine.

Vstop v digitalni svet, zgledovali smo se po avstrijskem teletekstu, je bil tudi zame nekaj povsem novega. Z izkušnjami z radijskih poročil pa je bilo pisanje novic, tudi njihovo dopolnjevanje in spreminjanje, veliko lažje. Ažurnost, aktualnost in hitrost so bila temeljna vodila, saj je teletekst omogočil takojšnjo objavo sicer kratkih novic.

Kljub začetni negotovosti in tudi dvomom smo skupaj pridobivali samozavest, napredek je bil viden. Sodelavci prvega uredništva, ki ga je vodil Luka Škoberne, smo bili prava opora drug drugemu, prijateljujemo pa še danes. Na teletekstu sem bila kot študentka in zaposlena, najprej kot redaktorica, pozneje tudi kot dnevna urednica, tri leta. Potem pa sem se vrnila na radio.

Sorodna novica 40 let teleteksta: delite z nami zgodbe

Teletekst je še vedno priljubljen. Ga tudi vi še vedno uporabljate, kaj najraje prebrskate?

Anita Tušar: Še vedno ga uporabljam, ko me zanimajo temperature po Sloveniji in Evropi. Seveda je zdaj vse dostopno na pametnih telefonih, a še vedno mi je v navadi, da pokukam na vreme na strani 163 in 164, ko prižgem televizijo.

Brane Nastran: Še vedno ga občasno pogledam. Če ne zaradi drugega, pa zaradi nostalgije. Najraje pogledam šport, novice, vreme, promet.

Milan Zver: Vselej sem pogledal najprej šport, potem pa politiko. Tudi pozneje, danes pa teletekst spremljam manj.

Še pred pojavom teleteksta sem imel določene vzorce, recimo temu, medijskega vedenja: zjutraj sem bral časopise, čez dan poslušal radio, zvečer je bila na vrsti televizija. Pozneje sem teletekst uporabljal doma in v službi. In vse manj sem bral tisk. Danes časopisov praktično ne berem več v fizični obliki. Tudi televizija doživlja podobno usodo. Pred leti sem našel zanimivo karikaturo, kako sodobna družina komunicira z mediji. Dedi je na računalniku, oče na iPadu, otroka na telefonu, samo pes še gleda televizijo. No, ja ...

Aljana Jocif: Danes, priznam, teletekst osebno redko prebrskam, bližje so mi spletni mediji.

Tanja Gobec: Zelo predvidljivo: 110, 140, 161 in 163/4. Skratka, notranje in zunanje novice, vreme.

Kaj je bila oziroma je glavna prednost teleteksta?

Anita Tušar: Teletekst je bil predhodnik digitalnega novinarstva, njegova glavna prednost pa je, da lahko gledalci v udobju domačega fotelja preklopimo s televizijskega programa na določeno rubriko teleteksta, ki nas v tistem trenutku zanima, tako lahko pogledamo morda kakšen športni rezultat ali kinospored. Seveda je zdaj vse dosegljivo tudi na pametnem telefonu, a morda je nam, nostalgikom, teletekst še vedno bolj pri srcu.

Brane Nastran: Glavna prednost teleteksta je njegova dostopnost, saj ga lahko gledamo na televiziji, ki je praktično v vsaki dnevni sobi. Hkrati ponuja kratek in hiter pregled najpomembnejših informacij. Je neke vrste predhodnik sedanjih novičarskih spletnih portalov.

Milan Zver: Teletekst je v osemdesetih letih predstavljal revolucijo v svetu medijev. Razvojno gledano je bil, vsaj s tehničnega vidika, nekaj podobnega, kot so danes družbeni mediji. Vendar je bil omejen, saj si ga lahko spremljal le, če si imel, recimo temu, dobro televizijo. Danes je recepcija seveda enostavna, imaš televizijo in ves svet v žepu. Pa še sam si lahko medij.

Kako so vam izkušnje s teleteksta pomagale na karierni poti?

Anita Tušar: Izkušnje s teleteksta iz sredine 90. let so bile zelo dragocene, prvi poklicni koraki so bili to, vzporedno ob študiju. Poleg novinarskih in računalniških veščin je bilo pomembno tudi timsko delo, vse to je prišlo še kako prav pozneje, ko sem odšla v tujino in delovala v še večjih, še bolj raznolikih ekipah in v mednarodnem okolju. Na teletekstu smo imeli vedno lektorja, kar nam je omogočilo učenje na napakah in iz prve roke, vsi smo namreč sedeli v skupnem prostoru. Naučili smo se hitrega in jedrnatega pisanja, kar zelo olajša delo tudi v institucijah Evropske unije, kjer se moramo pogosto prebijati skozi dolga in kompleksna gradiva, jih povzemati in prilagoditi v poljuden jezik.

Brane Nastran: Teletekst je vzgojil veliko dobrih novinarjev, saj je narava dela na teletekstu vsakemu dala osnovni dril oziroma spretnosti, ki so osnova dobrega novičarstva. Šele ko smo se ozrli okrog, smo ugotovili, da je teletekst zelo cenjen, zelo cenjeni pa smo bili tudi kadri, ki smo ga ustvarjali. Tega se niti nismo zavedali. Zato je tudi meni to delo pomenilo zelo pomembno in cenjeno referenco na nadaljnji karierni poti.

Aljana Jocif: Teletekst kot nov medij je bil zame kratka postaja. Zagotovo pa je dopolnil moje novinarsko znanje in pohitril odzivnost. Obenem pa je utrdil redaktorsko, pozneje pa tudi uredniško presojo, o pomenu in moči posamezne novice. "To damo na vrh," je pomenilo, da je bila tista novica za bralca najpomembnejša in je bila tudi objavljena na prvi strani.

Sorodna novica Jedrnat, aktualen in z vami že 30 let - teletekst RTV Slovenija

Kakšno prihodnost napovedujete teletekstu in kaj mu želite ob 40. jubileju?

Brane Nastran: Z digitalizacijo televizije klasični teletekst izginja, nadomešča ga digitalni, kjer pa se vse bolj briše ločnica z drugimi digitalnimi mediji. Zato menim, da je prava pot RTV Slovenija, ko je bil združen z MMC-jem. Zato želim, da še naprej ohranja in goji spretnosti selekcije, oblikovanja in posredovanja kratkih, koristnih informacij, ne glede na to, v kakšni obliki bodo te potem predstavljene. V tej spretnosti bo vedno ostal velik del teletekstove dediščine.

Milan Zver: Medijske prakse in potenciali se spreminjajo, mi pa z njimi. Me pa tudi zanima, kako bo s prihodnostjo teleteksta. Sodeloval sem pri rojstvu – ne spočetju, seveda –, zato mi ni vseeno zanj. Nastal je iz slovenskega znanja.

Večkrat pomislim, da sem lahko hvaležen Bogu za to priložnost, da sem bil del začetne ekipe teletekstovcev pri snovanju nečesa novega v svetu medijev, ki je bil takrat drugačen. To je bila svojevrstna revolucija, pomembna stopnička v digitalni svet, ki ga danes živimo. Obenem pa sem spoznal številne zanimive ljudi, s katerimi še zdaj ohranjamo stike. To največ šteje.

Tanja Gobec: Glede na to, da so že pred 20 leti strokovnjaki rekli, da je teletekst slepo črevo televizije, pa ga večina nacionalnih televizij še ima, mu privoščim še naslednjih 20 let. Seveda pa ima veliko konkurenco v tabličnih računalnikih, pametnih telefonih, družbenih omrežjih in še čem.