Včasih so bili modeli namenjeni odtiskovanju medenega peciva, danes pa predvsem v okrasne namene. Za vse tiste, ki ne poznajo škofjeloškega kruhka, je mojstrica ročnega rezbarjenja najprej pojasnila, za kakšen kruhek gre: "Reče se mali loški kruhek (ta mal kruhk, lošk kruhk, meden kruh), ki je sicer malce trši medenjak. To je reliefni odtis medenega testa, odtisnjenega v ročno izrezljanem lesenem modelu z vzorcem v negativu. Pretežno izdelujem modele, ki jih zloščim s tekočim voskom in so namenjeni okrasu. Zadnjih nekaj let pa je želja po domači peki loškega kruhka zelo velika, tako da izdelujem tudi vedno več modelov, ki so namenjeni odtiskovanju medenjakov. Izdelovanje med okrasnim in uporabnim modelčkom se malce, a ne bistveno, razlikuje."

Nato je opisala, kako poteka proces izdelovanja modela za peko kruhka: "Pri klasičnem modelu za loški kruhek najprej urežem žlebičke na naklonu, potem grem na borduro osrednjega vzorca in nadaljujem s samim vzorcem. Rišem si po večini ne, označim sredino, pa kakšen krog zarišem, rezbarim pa po trenutnem navdihu. Zato so si moji vzorci, tudi tisti z enakim vzorcem, različni. Potem uredim še vse štiri vogale in se podpišem. Model ročno zbrusim z brusnim papirjem in – če je okrasni – ga povoskam ter skrtačim. Modeli so različni po velikosti, težavnosti vzorca, tudi les se različno "obnaša", včasih je odvisno tudi od mojega počutja, zato porabim različno časa." Za najpreprostejši model potrebuje od ure in pol do dveh, za večje – z zelo bogato rezbarijo – pa tudi več dni.

Tradicionalne modele nadgrajuje tudi s svojimi avtorskimi motivi in vzorci. Ni se zadovoljila samo z rezbarjenjem modelčkov, zadnjih 15 let izdeluje tudi več umetniških okrasnih rezbarij: "Poleg okrasnih modelov in modelov, ki se uporabljajo pri peki peciva, izdelujem tudi večje stenske rezbarije. Rezbarim še manjše ploščice, ki so nalepljene na trak in služijo kot knjižna kazala. Pa obeske za ključe, ogrlice, prstane, uhane. Moje rezbarije so lahko tudi del pohištva." Vsem izdelkom je skupno to, da so vse izrezbarjene v negativu. Izrezbarila pa je tudi nekaj reliefov. Pri ustvarjanju prisega na les suhe hruške, saj dela drobne vzorce, hruška pa je gost, trši les, kjer lahko naredi ostre vreze.

Rezbarjenja modelov za loški kruhek oziroma škofjeloške medenjake se je naučila od svojega starega očeta Iva Plestenjaka. "Ob upokojitvi je začel ljubiteljsko rezbariti modele za loški kruhek. Vsi trije vnuki, moja brata Tomaž in Matej ter jaz, smo se že kot otroci preizkušali v rezbarjenju. Seveda, kolikor nas je stari oče pustil, saj dleta so ostra, urežeš se pa lahko tudi z manj ostrimi. Sama sem bila najvztrajnejša." Ko je stari oče videl, da zna ravnati z dleti, njene velike želje po rezbarjenju ni oviral: "Že z dvanajstimi leti sem mu pogosto sedela nasproti ob mizi. Med nama so bila dleta. Na žalost sem že po petih letih ostala za rezbarsko mizo sama."

Po uvodu v svoje začetke v obrt, ki jo spremlja vse življenje, pa je nadaljevala tam, kjer se je vse začelo stoletja nazaj: "S peko kruhkov, oblikovanih v modelih, so se na Loškem vsaj že na začetku 18. stoletja ukvarjale klarise, po letu 1782 pa uršulinke. Najverjetneje se je peka medenega peciva zanesla med ostalo prebivalstvo prav prek redovnic, saj so se pri njih učila kuhanja številna loška dekleta. Modele za mali loški kruhek so rezljali, bolj ali manj uspešno, razni samouki."

Najstarejši model za mali loški kruhek, ki izvira iz Škofje Loke, je bil izdelan leta 1752, hranijo ga na Dunaju. Petra je svojega prvega izdelala pri 12 letih: "Model imam še vedno, na žalost pa ob podpisu ni vrezane letnice." Evidence svojih izdelkov ne vodi: "Bi jo tudi težko, ker so moji izdelki neenakovredni, različnih velikosti in rezbarskih težavnostnih stopenj. Izdelala sem jih pa kar precej, v teh 45 letih, in so raztrošeni po vsem svetu."

Petrini izdelki znova potujejo po svetu, po Zagrebu razstava Made in: Pripovedi obrti in oblikovanja gostuje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani. Omenjena razstava postavlja na ogled predmete, fotografije in zgodbe, povezane z izvorom, zgodovino, materiali, postopki, orodji in tehnikami različnih rokodelskih veščin, ki predstavljajo t. i. arhiv obrti. "Gre za zanimiv projekt, ki je imel že pred samo razstavo veliko "predpriprav". Že lani spomladi me je obiskala etnologinja, s katero sva govorili o mojem rezbarjenju, in fotograf. Vsaka taka razstava z dogodki poveča ozaveščanje ljudi in jim približa zanimanje za obrti in rokodelstvo. Ta je še posebej zanimiva, saj povezuje raznolike obrti štirih držav," je povedala Plestenjak Podlogarjeva.

Gre za dober način za obuditev zanimanja za obrti, med katerimi številne izumirajo, ob tem smo mojstrico vprašali, s kakšnimi težavami se obrtniki srečujejo danes: "Med poglavitne težave, vsaj pri meni, bi štela, da glede na to, da delam vse ročno, ves les si moram kupiti (je tudi mnogo odpadka), rezati dam mizarju, za svoj izdelek plačam davek, ker imam zdaj ODD, si moram kupiti vrednotnico, potem – ko po nekaj urah naredim ročno unikatno rezbarijo – si poskusim preračunati, koliko sem pravzaprav zaslužila čistega, in sem vedno razočarana. Zato mislim, da je poglavitno vodilo rokodelca, ki ga drži gor, ljubezen do njegovega dela." Predlagala je tudi delno rešitev: "Pri zakonodaji bi lahko upoštevali večjo olajšavo ali subvencijo za rokodelce, vsaj za tiste, ki ohranjajo in nadaljujejo narodno tradicijo."

Gre za dejavnost, s katero je težko preživeti, zato jo Petra po večini opravlja ljubiteljsko: "Pretežno je res konjiček. Sedemnajst let pa tudi samostojen poklic. Pri svojem delu sem še zelo "starokopitna", vse delam sama, ročno, nimam nobenega stroja, preveč komercialni izdelki mi niso ljubi, postavila sem si neka svoja pravila, ki se jih držim ... Mogoče bi nekdo drug drugače delal, več zaslužil in samo od tega dela tudi lažje živel."

Ob srečevanju z različnimi obrtniki, kot sta brivec v Postojni in čevljar v Kopru, je isti imenovalec ta, da nima kdo nadaljevati njihovega dela. Se s podobnimi težavami srečuje tudi mojstrica rezbarjenja? "Imam dva vnučka, ki sta zdaj še premajhna, a že kažeta zanimanje za dleta in rezbarjenje." Rešitev je našla tudi v vodenju rezbarskih tečajev, za katere je zanimanje oseb obeh spolov vseh starosti iz vse Slovenije: "To je zagotovo prispevek k spoznavanju rezbarjenja v negativu in s tem prepoznavanju lesenih modelov za loške kruhke. A to ni dovolj. Najpomembnejši razlog, da nekdo nadaljuje določeno rokodelstvo, je velika želja po izdelovanju in ljubezen do izdelka. Ter seveda veliko prakse, ki jo pridobiš samo z vztrajnim delom in stalnim samoučenjem ter dopolnjevanjem znanja."

In znanja ima Plestenjak Podlogarjeva na pretek, kar dokazujejo številna priznanja: "Leta 1978 je bila v Slovenj Gradcu 2. bienalna razstava DUO (domače in umetnostne obrti). Mama je v neki reviji opazila prijavnico za razstavo. Predlagala sem staremu očetu, da se prijavi. Ni se hotel, pa sem se jaz, takrat prvo leto gimnazijka, prijavila in dobila naziv mojster DUO (domače in umetnostne obrti). Potem sem se pa šalila, da je vajenka postala mojster, pravi mojster, pa ne. Takrat se spomnim, da sem ta naziv prejela kot najmlajša udeleženka, najstarejša pa je bila gospa Zefa, ki je izdelovala pisave za trniče. Novo mojstrstvo v Slovenj Gradcu sem dobila še leta 1990, pa pozneje še množico znakov kakovosti." Enota "izdelovanje malih kruhkov in lesenih modelov" je od aprila 2018 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine, Petra Plestenjak Podlogar pa kot nosilka te dediščine.