Dandanes je kolo ena najbolj običajnih človeških priprav; lasti si ga že skoraj vsak. Kako pa je bilo včasih? Za odgovor je treba zavrteti kolo zgodovine kaki dve stoletji nazaj…

Ni čisto jasno, kdaj je nastalo prvo dvokolo. Nepotrjene omembe in skice segajo od poznega 18. stoletja pa celo tja v 16. stoletje, a nad njimi visi temna senca dvoma. Gotovo pa je, da je prvo v uradni zgodovini zaznamovano dvokolo osnoval nemški baron Karl von Drais leta 1817. Sam izumitelj je svojo iznajdbo imenoval »Laufmaschine« (tekalni stroj), v splošni uporabi pa se je po mojstrovem priimku prijel izraz »drezina« (enaka beseda se je kasneje uveljavila tudi za lahko vozilo na železniških tirih).

Von Draisov izum je bil modernim kolesom podoben le po osnovni obliki. Še najbolj spominja na tako imenovane poganjalce, ki jih danes uporabljajo majhni otroci kot vmesni korak do uporabe »odraslih« koles. Ni imel namreč pogonskih pedal; voznik se je naprej poganjal z izmeničnim odrivanjem stopal od tal (imel pa je zavoro, nameščeno na zadnjem kolesu). Novo prevozno sredstvo se je med javnostjo uveljavilo le deloma; v Angliji so ga prodajali pod nazivom »velociped,« prijel pa se ga je prezirljiv izraz »dandy-horse« oziroma »konj za gizdaline.« Slavni pesnik John Keats ga je celo o(d)pisal kot »ničevost tega dne.«

Kdaj je kolo dobilo pedale?

Sicer tekalni stroj ni dosegel zares velikega uspeha, je pa služil kot odlična osnova za nadaljnje izboljšave. Prva pomembna nadgradnja naj bi nastala konec 1830. let, ko je škotski kovač Kirkpatrick Macmillan osnovnemu ogrodju dodal na zadnje kolo napete prenosne mehanizme, podobne tistim na kasnejših parnih lokomotivah (ali šivalnih strojih).

V tistem času (leta 1842) je prišlo tudi do prve dokumentirane biciklistične nesreče. Glasgowški časopis je poročal o »gospodu iz Dumfrieshire-a… okobal velocipeda zares bistroumne izdelave,« ki naj bi s svojim vozilom na tla zbil deklico.

Leta 1853 pa je nemški inovator Philipp Moritz Fischer, ki se je v otroštvu z velocipedom poganjal v šolo, kot prvi izdelal kolo s pogonskimi pedali, nameščenimi na sprednjem kolesu. Svoj izum je poimenoval, v značilno nemškem dolgobesednem slogu, »Tretkurbelfahrrad.«

Sorodna novica Kratka zgodovina kolesa, 1. del: Kakšno pot je skozi zgodovino prepotovalo kolo?

Kdaj je kolo postalo popularno?

Zgodovinarji si niso čisto na jasnem, kdo je odgovoren za prvo popularizacijo kolesa, je pa do nje po vsej verjetnosti prišlo v Franciji v prvi polovici 1860. let. Zanjo naj bi bil zaslužen bodisi Pierre Lallement bodisi Ernest Michaux. Kakorkoli že, v vsakem primeru se je na Zahodu kolo s pedali dodobra prijelo med premožnimi mladimi ljudmi – tako je bicikel končno prodrl v širšo javnost.

V Združenih državah Amerike se je novega vozila zaradi dokaj neudobne vožnje prijel izraz »bone-shaker« (»kostotresec«). Do bolj udobne vožnje je prišlo, ko so bicikli posvojili naslednjo revolucionarno iznajdbo v razvoju kolesa – gumijaste kolesne obroče.

V tem času so dvokolesa doživela veliko spremembo oblike – zavoljo bolj učinkovitega prenosa moči in še večjega ugodja pri vožnji so prednja kolesa postajala večja in večja, dokler ni njihov premer bil že skoraj primerljiv z višino povprečnega človeka. Vedno domiselni Angleži so novemu modelu naklonili ime »penny-farthing« oziroma »peni-četrtinka,« saj jih je izgled neenakih koles s strani spominjal na takrat uporabljana kovanca, ki sta prav tako bila izrazito različnih velikosti. Taka kolesa so bila kljub na videz nerodni obliki precej uporabna in hitra, so pa bila zaradi voznikovega visokega položaja dokaj nevarna.

Kdaj je kolo dobilo današnjo obliko?

Deloma zaradi varnostnih pomislekov se je razvilo tako imenovano »varnostno kolo« kot protiutež penny-farthingom (slednjim so kasneje zaradi razlikovanja med obema modeloma nadeli ime »navadna kolesa«). Za novo obliko je bil najbolj zaslužen angleški izumitelj John Kemp Starley, čigar izdelek iz leta 1885, imenovan Rover, velja za prvo res »moderno« kolo. Rover je imel enako veliki kolesi; prednje je bilo vodljivo, zadnje pa je prek verižnega prenosa vozilo poganjalo. Gre za pravi inženirski podvig, saj se oblika kolesa od tedaj do današnjega dne pravzaprav ni bistveno spremenila. Tako se še dandanes pravzaprav človeštvo vozi na »varnostnih kolesih.«

Mimogrede, 1885 je bilo veliko leto za kolo, saj je takrat bil izdelan tudi Reitwagen, nemara prvo motorno kolo sploh. Njegova stvaritelja sta bila znamenita Gottlieb Daimler in Wilhelm Maybach, očeta motorizacije. Motorna kolesa so kmalu ubrala svojo pot; njihova prav tako bogata zgodba si zasluži svoj lasten članek.

Skoraj istočasno (leta 1888) pa je John Dunlop iznašel pnevmatične gume, ki so se tako kot na novorojenih motornih vozilih skoraj takoj prijele tudi na kolesih brez motorja. Tako opremljeno je kolo bilo pripravljeno za pohod po celem svetu.

Kdaj so s kolesi začeli tekmovati?

Biciklistične dirke so kar precej starejše od moderne oblike kolesa, saj so prva tekmovanja začela potekati že v 1860. letih – kolesarstvo je torej eden najstarejših organiziranih športov sploh. Za prvi »uraden« kolesarski dogodek velja 1200-metrski šprint v Parizu leta 1868. Dobil ga je Anglež James Moore, nemara prvi kolesarski zvezdnik sploh, ki je naslednje leto postal tudi zmagovalec prve daljše cestne dirke, 123 kilometrov dolge proge med Parizom in Rouenom.

Razvoju in popularizaciji koles je sledil tudi porast biciklističnih tekmovanj; mnoga so ustvarila tradicijo, ki sega do današnjih dni. Za najstarejšo še danes obstoječo dirko velja britanski Catford Hill Climb, katerega krst je bil leta 1887. Pet let kasneje pa je prvo izvedbo doživela zdaj znamenita Liege-Bastogne-Liege, najstarejša od petih »spomenikov« (najprestižnejših kolesarskih enodnevnih dirk). Leta 1896 v Atenah se je kolesarstvo predstavilo na prvih olimpijskih igrah moderne dobe s kar šestimi različnimi disciplinami, leta 1903 pa se je »rodil« legendarni Tour de France.

Občudovano »La Doyenne« (»staro damo«), kot se najstarejša enodnevna kolesarska dirka imenuje, sta v zadnjih dveh letih osvojila slovenska snubca. Ista dva akterja sta bila famozno v glavnih vlogah na lanski Dirki po Franciji (in bosta verjetno tudi letos). Na bližnjih igrah v Tokiu pa bomo Slovenci imeli še več kot dve vroči železi v ognju. Lahko v naše kraje pride tudi prva kolesarska olimpijska kolajna?

Kakšni so bili začetki kolesarjenja na Slovenskem?

Slovenci nismo veliko zaostajali za zahodnjaki, saj so prva kolesa k nam prišla že okoli leta 1880. Kmalu po tem so nastala prva kolesarska društva, l. 1887 pa je bil ustanovljen Klub slovenskih biciklistov Ljubljana. Tistega leta je bila organizirana tudi prva kolesarska dirka na naših tleh, in sicer od Šentvida do Ljubljane v dolžini štirih kilometrov.

V tem obdobju je kolesarjenje pretežno ostajalo omejeno na bogate meščane in meščanke, saj je denimo povprečno kolo stalo kar tri do štiri učiteljske plače. Od prve svetovne vojne naprej pa so kolesa postajala vedno bolj dostopna tudi povprečnim občanom.

Kdaj so se pojavile naslednje velike kolesne inovacije?

Medtem ko so se kolesa počasi, a zanesljivo širila po svetu, je v ozadju potekalo neprenehno iskanje izboljšav. Prvi prestavni mehanizmi, denimo, so luč sveta ugledali že na začetku 1870. let; na svojem modelu Ariel naj bi jih kot prvi namestil James Starley, stric oblikovalca prej omenjenega Roverja. Naslednji dve revolucionarni inovaciji sta nastali v Združenih državah Amerike: prvo zložljivo kolo je že ranega leta 1889 patentiral afroameriški izumitelj Isaac R. Johnson, prvo električno kolo pa naj bi 1897. leta ustvaril Hosea W. Libbey.

V 20. stoletju je postopoma prihajalo do številnih bolj ali manj pomembnih premikov v zvezi s kolesom; vseh je preveč za ta članek, zato omenimo samo nekatere najpomembnejše. Ob prelomu stoletja so se pojavila prva ležeča kolesa, v 20. letih prva kolesa za otroke, v 30. letih pa prva množična »cruiser« kolesa. Tudi med 2. svetovno vojno se kolo napredka ni ustavilo; kolesa so uporabljale številne vojaške skupine, med drugim izvidniki in celo padalske enote.

V drugi polovici 20. stoletja so kolesa z uporabo novih materialov (aluminij, plastika, karbon) postajala vse lažja in hitrejša, poleg tega pa je z leti prihajalo do uveljavitve novih oblik za specifične terene. V 60. letih so nastali prvi BMX-i, v 70. prva gorska kolesa, v 80. pa prva polno vzmetena kolesa za spust čez drn in strn. V 90. letih so sledili še električni prestavni mehanizmi in kolutne zavore.

Kako se je razvijalo kolesarstvo kot šport?

Kot že rečeno, ima kolesarstvo med športi eno najdaljših tradicij sploh. A kolesarske dirke zaradi svojih specifičnih značilnosti (trajanje, dolžina, taktiziranje…) nikoli niso zares dosegle priljubljenosti nekaterih drugih športov, kot sta denimo nogomet ali košarka. Delne izjeme temu pravilu so zahodnoevropske dežele, še posebej Francija, Belgija in Nizozemska. Je pa to že od nekdaj šport poznavalcev in ekstremnih navdušencev, ki ima svojo lastno bogato kulturo, besednjak in celo bonton.

Športno kolesarstvo se je med tekom 20. stoletja razdelilo na več različnih disciplin: dirkališčno kolesarstvo, gorsko kolesarstvo, BMX tekmovanja… Najbolj priljubljeno pa je od nekdaj cestno kolesarstvo. Največji cestni kolesarski junaki se po globalni prepoznavnosti skoraj primerjajo z nogometnimi zvezdniki. Imena, kot so denimo Eddy Merckx, Fausto Coppi in Bernard Hinault (pa Jeannie Longo), so globoko vklesana v svetovno športno dediščino.

Žal pa je s športnim kolesarstvom povezano tudi goljufanje, še posebej v obliki dopinga. Najbolj znan je primer ameriškega padlega junaka Lancea Armstronga, ki pa še zdaleč ni edini kolesarski grešnik. Profesionalno kolesarstvo se v zadnjih desetletjih skuša otresti madeža prepovedanih sredstev, kar mu je kljub verjetno najbolj podrobnim preverjanjem v vseh športih samo delno uspelo. Senca dvoma, četudi neznatna, tudi dandanes trdovratno ostaja.

Kakšna pa je kolesarska sedanjost?

Kolo je trenutno brez konkurence najbolj množično uporabljano prevozno sredstvo na svetu. Samo en model kitajskega proizvajalca koles (Leteči golob PA-02), na primer, je bil izdelan v več kot 500 milijon izvodih. Kolesarjenje je verjetno poleg hoje in teka najbolj množična oblika rekreacije na svetu, Dirka po Franciji pa je najbolj množično obiskovan letni športni dogodek (posamezno etapo si včasih v živo ogleda celo milijon ljudi). Brez zadržka lahko torej zatrdimo, da je kolo osvojilo svet – in to kar dvakrat: prvič v davni zgodovini, drugič pa v živi sedanjosti.

Pa da se povežemo z začetkom članka: tako na enem koncu kot na drugem najdemo Slovenijo. Na eni strani imamo prvo kolo na svetu … na drugi pa trenutno prva dva kolesarja na svetu. Oba pa bosta gotovo soustvarjala tudi bližnjo kolesarsko prihodnost. Naj bo svetla!