Gradnjo Rexa je leta 1931 naročil sam Mussolini. Veličastna, 268 metrov dolga ladja je bila vse do druge svetovne vojne ponos italijanske flote, leta 1944 pa izropana končala ob slovenski obali, kjer so jo bombardirala in potopila zavezniška letala. Ostanki Rexa so po vojni vabili mnoge. Portorožan Slavko Franca je kot deček iz morja prinesel številne spominke: "Termometre, ventile, okvirje, luči. Celo lučke dvigala, komandno ploščo, tam je kos ograje."

Mita iz plitvine, kot so avtorji poimenovali monografijo, so se v piranskem Pomorskem muzeju lotili, potem ko so pred leti o ladji pripravili razstavo. "Zbrali smo številne sodelavce, ki so vsak iz svojega zornega kota predstavili svoje dotikanje Rexa. Svojo vez s to zgodbo," razlaga soavtorica knjige Nadja Terčon.

Poudariti gre, da je bil Rex eden od simbolov fašizma in s tem trn v peti jugoslovanskim oblastem. "Predvsem so zanimive zgodbe, spomini na to ladjo. Čas največjega blišča je vezan na Genovo, ne na naše območje," poudarja druga avtorica Bogdana Marinac, Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Piran in soavtor knjige, pa nadaljuje, da je bila ladja "materializacija te želje, želje po razkazovanju moči, odličnosti, uspešnosti nekega režima".

Pomemben del monografije pa je namenjen pričevanjem o propadu in razrezu ladje – kot je znano, so jo zaradi potrebe po železu razkosali in dele odpeljali v jeseniško železarno –, ter tistem, kar je od nje še ostalo. "Obstaja možnost, da so kakšni večji deli ladje še vedno na morskem dnu. Zato so potrebne arheološke raziskave," pravi še ena soavtorica Snježana Karinja. A možnosti za to je bolj malo.