Kljub na videz skoraj nepomembni prisotnosti človeka, še zlasti na obsežnih neposeljenih območjih puščave Namib, je naravno okolje marsikje tudi v povsem "praznih" predelih ogroženo zaradi različnih človekovih dejavnosti.

Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne enote. Na zahodu se v od 50 do 130 kilometrov širokem pasu ob Atlantskem oceanu razteza puščava Namib, ki je najmanj gostoljubna in skoraj neposeljena. Zaradi podnebnih razmer in drugih naravnih potez je najbolj zanimiva in nenavadna pokrajina puščava Namib (namib v jeziku domačinov pomeni praznina).

Za celotno puščavo so značilni tudi številni občasni vodotoki, ki s planot Velikega roba tečejo proti zahodu in praviloma niti v obdobju poletnih neviht ne dosežejo Atlantika. Nekateri so bili v preteklosti izredno vodnati, tako da zdaj tam lahko občudujemo globoke kanjone. Edina stalna vodotoka sta reki Oranje na jugu in Kunene na severu, obe mejni reki s sosednjima državama, Južno Afriko in Angolo.

Prvotni prebivalci so bili Bušmani
Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharijske kotline v celoti so bili nomadski Bušmani, ki so živeli v večjih družinskih skupnostih in so se preživljali izključno z nabiralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo, ko so se z juga razširili Nami, s severa pa Hereri.

Konec 19. stoletja, ko se je belo prebivalstvo na območju današnje Južnoafriške republike razširilo že globoko v notranjost dežele, je v širši okolici zdajšnjega mesta Luederitz na jugu države nastala prva naselbina nemških priseljencev v Namibiji. Ko je Nemčija na silo zavzela večji del Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stoletja, je število evropskih priseljencev predvsem na račun nemških vojakov v nekaj letih skokovito naraslo.

Najpomembnejši so diamanti in uranova ruda
Namibija je ena vodilnih držav na svetu v pridobivanju uranove rude in diamantov. Slednje pridobivajo na jugozahodu države, okrog ustja reke Oranje. Sprva so diamante iskali v obalnih plasteh puščavskega peska, v novejšem času pa predvsem na območju priobalne celinske police do globine 200 m. Njihova letna proizvodnja znaša 1,5 milijonov karatov, kar Namibijo uvršča na šesto mesto na svetu.

Velikega gospodarskega pomena je tudi rudnik urana Roessing 65 km zahodno od obmorskega letovišča Swakopmund. Roessing je največji dnevni kop urana na svetu; v njem pridobijo 8 odstotkov svetovne proizvodnje, kar Namibijo uvršča na peto mesto.

Turizem se šele razvija
Z izjemo zares velikih rudnikov in nekaj mest pa v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedotaknjena območja, ki predvsem ljubiteljem sušne pokrajine nudijo neizmerne užitke.

O množičnem turizmu v Namibiji ne moremo govoriti, vendar so bila nekatera območja že pred osamosvojitvijo predvsem zaradi dobrih prometnih povezav zelo zanimiva predvsem za pripadnike višjega socialnega sloja iz takratne Južnoafriške republike (lovni turizem, obisk narodnih parkov).

Višji socialni sloji domačega prebivalstva najraje obiskujejo obmorsko letovišče Swakopmund ter narodni park Etosha, tuji turisti pa množično zahajajo predvsem v narodne in tudi zasebne parke z bogatim živalskim svetom; redkeje obiskujejo tudi puščavo Namib in planotasto obrobje Kalaharijske kotline.