novinar, potapljač in jamar Arne Hodalič. Kot popotniku in fotografu mu je najljubša Indija.

Indija je po njegovih besedah izjemno fotogenična, hkrati pa se ljudje ne dajo motiti pri svojem delu, "tako da si kot fotograf praktično neviden". O Indiji, ki jo je prvič obiskal pred 25 leti, je pripravil tudi razstavo, ki je trenutno na ogled na Ljubljanskem gradu. Kot pravi, se je v tem času Indija spremenila zelo in nič. "V vizualnem pogledu zelo malo in zelo težko bi na mojih fotografijah videli razliko med prvim in zadnjim potovanjem. Spremenila pa se je politično in gospodarsko, saj je postala velika imperialistična sila Vzhoda."

Prelomnica v karieri je bila pot v Indijo
Kot je zaupal v klepetu, se je njegova fotografska pot začela zelo pozno, in sicer po tridesetem letu, pred tem pa se je s fotografijo ukvarjal le ljubiteljsko. "Prelomnica je bila moja pot v Indijo, saj so te fotografije prepričale urednika neke švicarske revije, da me je začel pošiljati na profesionalne naloge po celem svetu za nekaj let, tu se je zgodba zares začela," je orisal začetke svojega fotografskega udejstvovanja.

Najboljši fotograf vseh časov je po njegovem prepričanju Henri Cartier-Bresson. "Fotografov današnjega časa, ki me inspirirajo, je več, odvisno od počutja, v kakršnem sem v tistem trenutku. V tem trenutku bi bil to Pentti Sammallahti," je dejal o delu svojih vzornikov in kolegov.

Pri vprašanju obdelave fotografij je hkrati njen zagovornik in kritik. "Vsako fotografijo je treba 'digitalno razviti' iz RAW-formata, torej je to že obdelava. Fotografije tudi tonsko popravim, nikakor pa ne dodajam ali odvzemam elementov v fotografiji. To potem ni več reportažna fotografija." Tudi pri uporabi HDR-ja nima zadržkov, dokler je dobro izveden.

Preden ljudi fotografira, jih ne vpraša za dovoljenje. Razlog za to je zelo preprost, pravi, saj sta odgovora le dva, da ali ne. "Če je da, potem pozirajo, če je ne, potem jih ne moreš fotografirati." Sam tudi poučuje fotografijo na različnih tečajih in opaža, da se je znanje o fotografiji z digitalno fotografijo močno izboljšalo, opaža pa pomanjkanje samokritičnosti.

Ko te je strah za življenje ...
Na vprašanje, ali se je kdaj bal za svoje življenje oz. katero je bilo njegovo najgroznejše potovanje, pa je odgovoril, da je najgroznejše potovanje tisto, s katerega prineseš slabe fotografije, in takih je imel tudi sam kar nekaj. "Za življenje sem se bal že velikokrat, ampak roko na srce, največkrat v avtu s kakšnim norim voznikom, ki divja v škarje nad kakšnim afganistanskim prepadom."

V svoji karieri je kot fotograf obiskal številne predele sveta, tudi v vojnih razmerah. Kot pravi, bi tudi zdaj šel v Egipt, Sirijo ali na drugo vojno območje, a ni dovolj bogat, da bi pot financiral. Kot poudarja, fotografov svobodnjakov namreč nihče ne pošilja v takšne kraje, saj je predrago.

Razočaran nad ZN-om
V preteklosti je sodeloval tudi z različnimi mednarodnimi organizacijami, do katerih ima mešane občutke. "Rdeči križ ima sicer precej napak, ampak vseeno je neobhodno potreben, saj so le tako velike organizacije sposobne logistično in finančno priskočiti na pomoč v krizah največjih razsežnosti. Združeni narodi pa imajo samo napake in za njih ne bom nikoli več delal."